• November 2017

    November 2017

    mladinska tema meseca

    Smo kristjani vraževerni?

    gost meseca

    Imre Jerebic

    priloga

    500 let reformacije

    Preberi več
  • Oktober 2017

    Oktober 2017

    mladinska tema meseca

    Stična 2017

    gost meseca

    dr. Renato Podberšič

    priloga

    Janez Evangelist Krek

    Preberi več
  • September 2017

    September 2017

    priloga

    Bogoslovno semenišče - 300 let

    gost meseca

    dr. Andrej Fink

    mladinska tema meseca

    Možgani

    Preberi več
  • Avgust 2017

    Avgust 2017

    priloga

    Bled privablja svet

    gost meseca

    s. Snežna Vrečko

    moj pogled

    Anže Kopitar

    Preberi več
  • Julij 2017

    Julij 2017

    mladinska tema meseca

    Utrip mode v času

    gost meseca

    Branko Stanovnik

    priloga

    Zavetniki Evrope

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

Frančišek Asiški, rojen kot Giovanni Francesco di Bernardone, italijanski spokornik in svetnik; * 1181 ali 1182, Assisi, † 3. oktober 1226

Francisek Asiski

+ Blagor služabniku, ki enako ljubi in spoštuje svojega brata, kadar je daleč, kakor takrat, ko je z njim skupaj, in ne govori o njem za njegovim hrbtom nič takega, česar ne bi z ljubeznijo mogel povedati v njegovi navzočnosti.

+ Kjer je ljubezen in modrost, tam ni strahu in nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni pohlepnosti in skoposti.

+ Imejmo ljubezen in ponižnost in dajajmo miloščino, ker to očiščuje naše duše madežev greha. Ljudje namreč izgubijo vse, kar zapustijo na tem svetu; s seboj pa nesejo samo zasluženje zaradi ljubezni in miloščine, ki so jo delili.

Ko razdajam, prejemam; ko pozabljam nase, samega sebe najdem; ko umiram, vstajam v življenje..

+ Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom, tam sovražnik ne najde prostora za vstop. Kjer je usmiljenje in obzirnost, tam ni ne razsipnosti ne trdosrčnosti.

+ Srečen človek, ki bližnjega v njegovi nadležnosti prenaša prav tako, kot bi želel, da bi njega prenašal on.

+ Noči se spremenijo v dan, če je Bog v našem srcu, in dnevi postanejo noč, če Boga v srcu ni.

+ Sveta in čista preprostost premaga vso modrost tega sveta in modrost mesa.

+ Za začetek storite to, kar je potrebno, potem tisto, kar je mogoče, nazadnje boste presenečeni opazili, da delate celo nemogoče.

+ Sveto uboštvo stre vsak pohlep in skopost, pa tudi skrbi tega sveta.

+ Bog je veselje. Zato je pred svojo hišo postavil sonce.

+ Ljubezen je med krepostmi to, kar je sonce med zvezdami: daje jim sijaj in lepoto.

+ Tisti so zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na svetu.

+ Blagor človeku, ki podpira svojega bližnjega v skladu s svojo slabostjo toliko, kot bi v podobnem primeru sam želel, da bi ga bližnji podpiral.

+ Blagor služabniku, ki se nima za boljšega, kadar ga ljudje poveličujejo in povišujejo, kakor pa tedaj, kadar ga imajo za ničvrednega ter ga omalovažujejo in prezirajo. Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več.

+ Darujmo najvišjemu in vzvišenemu Gospodu vse dobrine in priznavajmo, da so vse njegove ter se za vse zahvaljujmo njemu, od katerega prihaja vse dobro.

+ Kdor koli zavida bratu zaradi dobrega, ki ga po njem Bog izreče ali stori, se zaplete v greh bogokletstva, ker zavida samemu Najvišjemu, od katerega prihaja vsaka dobra beseda in vsako dobro dejanje.

+ Za nas, Božje služabnike, je velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo.

+ Tisti resnično ljubi svojega sovražnika, kdor se ne žalosti zaradi krivice, ki mu jo je storil, marveč ga iz ljubezni do Boga žge bolečina zaradi greha njegove duše.

+ Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.

+ Ali ima božji služabnik Gospodovega duha, je mogoče spoznati po tem: Če Bog po njem izvršuje kaj dobrega, a se zaradi tega ne povzdiguje.

+ Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.

+ O kako nekaj svetega, lepega in ljubeznivega, dobrodejnega in ponižnega, pomirjujočega in prijetnega, ljubeznivega in nadvse zaželenega je imeti takšnega brata, ki je dal življenje za svoje ovce.

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Alojz Rebula (*21. julij 1924, Šempolaj pri Nabrežini)

 

* V življenju se po mojem komaj česa naučimo, tudi ker življenje ni napisan dramski tekst, ampak eno samo nenehno presenečenje.

* Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo.

* Briga me samo neki Nekdo, ki ve za nas. Oziroma ne samo, da ve za nas, ampak za nas tudi skrbi in nam pripravlja neko prihodnost, ki prekaša mizernost našega življenja na zemlji.

* Ne vemo, kdaj smo pravični. Samo v enem primeru smo nezmotljivi: kadar ljubimo.

* Kot Slovenec dolgujem Cerkvi naš obstoj, vse začetke naše kulture, naše evropstvo, danes pa, v dobi nihilizma in provincializma, ostaja najmočnejše vrelo naše etičnosti in naša najžlahtnejša povezava s svetom.

* Vera, ki kristjanu sveti skozi pragozd življenja, ni lepo zavarovana električna svetilka, ampak prosto goreča sveča, na katere plamen mora paziti.

* Kristjanu je čudovito pomisliti, da vse, kar na tem svetu nosi znamenje božje resnice, ljubezni in lepote, plove kakor neznansko tiho brodovje proti pristanišču Resnice, Ljubezni in Lepote.

* Zaupanje je zavest, da skozi pragozd usode ne stopaš sam. Da je ob tebi tvoj angel, nad njim Marija, nad njo Oče.

* Domačnost z dušami v vicah, kakor jih imenujemo, je posebno lepa krščanska naravnanost. Nekateri se jih spominjajo večkrat na dan.

* Kristjan veruje, da je duhovni nevidni svet ne samo enako, ampak še bolj resničen od materialnega in močnejši od njega, kolikor je duh močnejši od materije.

* Na oltar srca si lahko vsak, ki veruje, postavi križanega ali vstalega Jezusa, saj je zmeraj isti Gospod.

* Zgubljamo občutek za čudenje. Pravzaprav za milostni dar čudenja. Kaj je namreč čudenje drugega kot mladost v nas, svežina našega dojemanja sveta, naša še neizgorela otroškost?

* Slovenu je bili kristjan še posebej lepo, saj vidi krščanstvo tako intimno prepleteno s svojo narodno zgodovino in svojo pokrajino, da si Slovenije brez krščanstva komaj more predstavljati.

* Nikjer ni Kristus v evangeliju veličastnejši kakor takrat, ko reče v Betaniji: »Jaz sem vstajenje in življenje.«

* O, koliko lažje bi se prebili skozi globeli in strmine življenja, ko bi mislili na nesmrtnost ...

* V miru si, ker si v Smislu, v božjem naročju. Nikamor ne moreš pasti iz njega, razen če sam hočeš.

* Za kristjana, ki je zmožen količkaj nadnaravnega pogleda, stranskega tira sploh ni. Mlad ali star, zdrav ali bolan, okreten ali invaliden, stoji na istem bleščečem tiru odrešenja, pritrjenem na pragove večnih resnic in usmerjenem v zemljevid nove zemlje.

* Reči "Bog nam je odveč" je isto kot reči "Odveč nam je Smisel": smisel življenja in smrti, smisel zgodovine, smisel teh naših petih celin, smisel naše galaksije, smisel vsega.

* Govornik ne govori toliko iz tega, kar pove, kolikor iz tega, kar je. Tako tudi duhovnik ne pridiga iz tega, kar reče, kolikor iz tega, kar je.

* K veri ne prideš z umovanjem, ampak s čim vrednejšim življenjem. Skušaj biti boljši človek, pa te bo to pripeljalo h Kristusu. Kar drži ljudi stran od vere, niso razumski argumenti, ampak življenjska drža.

* Smisel z veliko začetnico ti more biti samo nekaj, kar presega vse vidno in vse časno. Neki globok glas v tebi ti pravi, da tvoja sla po neskončnem, lepem in pravičnem ne more biti potešena z vidnim in časnim.

bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov...

* Cerkev je neko bratstvo, neko skupno občutje, skupna hoja nekam, velikanski pohod več kot milijarde katoličanov v neko smer.

* Pristna krščanska avantura ni v svojem bistvu ne kulturna ne sociološka: je predvsem avantura notranjega človeka.

Bog se ne da kar tako nadomestiti. V vesolju ni nadomestni del, je os, ki nosi vesolje.

* Je mar Kristus rekel: "Jaz sem noč sveta"? Je evangelij veselo ali žalostno oznanilo? Je pred nami kupček mrhovine ali vstajenje?

* Svetnik je človek, ki se nikdar ne vdaja preplahu. Zanj preplah ne obstaja. Nosilec preplaha more biti samo hudič.

* Vsak dan reci: "Veliki neznani nekaj, daj mi, da bom človek!" Kdor tako moli, pride s časom do tega, da mu Nekaj neha biti Nekaj in postane Nekdo.

* Božje ljubezni je vredno samo eno: da bo Oče poklical vsakega svojega otroka z njegovim lastnim imenom in priimkom ... Nič, kar je na tem svetu božjega, ne bo uničeno, ampak samo poveličano.

* »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim." Ali se ta obrazec mora sramovati formul fizike in kemije? Kaj pa, če je narobe res? Če ob tem obrazcu stoji in pade človek? Če skriva v sebi edino uporabnost, ki konec koncev šteje?

* Bog je Ljubezen, ki hoče dvigniti svojo kreaturo do tiste skrajne stopnje pobožanstvenosti, kakršna je za ustvarjeno bitje sploh možna. Bog hoče v njej sodelavca: tako pri stvarjenju kakor pri odrešenju ... Bog hoče ustvariti novo nebo in novo zemljo s sodelovanjem človeka.

* Zakaj Bog ni hotel biti za nas evidenca (razvidnost), v kateri bi se lahko razkošno upokojili, kakor se poleti na plaži razstavimo soncu? Samo ena razlaga je mogoča: Bog je hotel biti za človeka več kot odkritje. Hotel mu je biti osvojitev. Še več: hotel mu je biti izbira

* Ko sem spoznaval ljudi, sem imel občutek, da je njihova človeška žlahtnost, pa naj so bili kristjani ali ne, zmeraj sorazmerna z nekim temeljnim spoštovanjem vere in posebno Kristusa.

* Če hočeš zadostovati sam sebi, nimaš iskati Boga, ker si ga že našel: to si ti sam. Iz samozadostnosti ni poti k Bogu. Smerokazi k Bogu namreč kažejo v povsem nasprotno smer - iz sebe.

* Neverni nagonsko sluti v Kristusu neko svetlo prašilo, ki ji mora biti človeštvo hvaležno, da se je kdaj pojavila na tem strpinčenem planetu. Vernemu pa je Kristus ves njegov smisel in vsa njegova usoda.

* Dejstvo je, da Kristus ob svojem odhodu apostolom ni naročil, naj bodo propovedniki nove sociologije, znanosti ali umetnosti, ampak samo: »Oznanjujte evangelij celotnemu stvarstvu!« Zato je pravzaprav umestno terjati od Cerkve en sam obračun: ne, koliko je v stoletjih naredila za napredek, ampak koliko je oznanjevala evangelij in koliko je proizvedla svetosti.

* lz nespameti križa raste kristjanu vera v nespamet zmagoslavja. Čim bolj se namreč bliža Kristusu, tembolj doživlja sam v sebi to nespamet.

* Svetniki so vse možne prihodnje koncile že izpeljali v sebi, ker so v sebi izpeljali evangelij. Koncili zanje niso potrebni. Svetniki so že za naprej pokoncilski.

* Kakšno osvobajanje lahko pričakujemo od Kristusa? Osvobajanje od nesmisla življenja in zgodovine, in to v moči upanja na tisto eshatološko osvoboditev, ki je obljubljena sinovom luči.

* Z Veronikinega prta gleda v nas odtisnjen s krvjo Mož bolečin. To je trpin, ki dejansko preizkusi vse, kar je mogoče pretrpeti ne samo na telesu, ampak tudi na duši: lakoto in žejo, izdajstvo in osamljenost.

* Kristus se ni prišel na svet igrat, sicer bi končal elegantnejše kot je končal, namreč na križu. Vsak, ki hoče z Njim, spozna na lastni koži, da Kristusu ne gre za igranje, ampak zares.

* S tem, da Cerkev najprej streže svetu s svetostjo, mu dejansko streže s hrano, ki je je najbolj potreben.

* Križ: totalno zanikanje uspešnosti, slave, kaj šele volje do moči. A obenem oralo stoletij, veletok božje moči, upanje onkraj vseh obupov.

* Bog ni hotel napraviti iz človeka samo soustvarjalca, iz njega je hotel napraviti tudi soodreševalca. Kristus celo ni hotel dotrpeti svojega odrešenja do kraja, da bi tako dal kristjanu možnost, da ga dopolni.

*Marija je Prasila v vesolju nevidnega, je Mati v urah teme v Cerkvi in v nas, je Dobrotnica, ki jo vsak dan kličemo, da bi prosila za nas “zdaj in ob naši smrtni uri”.

* S trikratnim aleluja v duši vam bo lažje nadaljevati kakršno koli življenjsko pot, zdravo ali bolno, uspešno ali skrahirano, pa vam bo tudi lažje gledati v ta svet, zrel za sodbo.

* Resnica vstajenja se kristjanu druži z drugo, prav tako tolažljivo resnico, o občestvu svetnikovo njihovi skrivnostni povezanosti z vesoljem rešenih, predvsem tistih, ki so mu bili v življenju najdražji.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Jože Vesenjak (* 27. avgusta 1920, Moškanjci; + 23. junij, 1991, Ljubljana)

 

* Sebičnost, tudi sveta in pobožna, ko mislimo le nase, morda celo le na to, da bi prišli čim višje v nebesa, jemlje zasluge vsem našim dobrim delom.

* Rešitev človeštva ni samo v gospodarstvu, ampak v preoblikovanju človeka, da bomo res ljudje, drug do drugega dobri, pošteni in velikodušni, zlasti do slabotnih.

* Na žalost so med ljudmi tudi taki z majhnim srcem, s stisnjeno dušo, ki nenehno merijo svoje delo in zasluge, da ja ne bi storili več kot drugi.

* Vsi ljudje, naj bomo katerekoli stopnje posvečenja ali "oblasti", smo le služabniki, Jezusovi poslanci. Naša prva skrb je prisluhniti Jezusovi volji in jo zavestno in vestno spolnjevati.

* Resnično in trajno srečo prinaša samo prava in globoka ljubezen. Zares osrečuje samo ljubezen, ki se žrtvuje.

* Sreča je tam, kjer je vsak svojega poslanstva in mesta vesel in ne gleda z zavistjo na druge.

* Mnogi kristjani so se, žal, vedno radi vračali k poganski miselnosti: Boga počastiš, potem pa živiš po svoji volji.

* Privoščljivost je druga stran nevoščljivosti. Veselimo se porazov, spotikljajev drugih, ker jih premalo ljubimo.

* Vrednost človeka se ne meri po položaju in naslovu, ampak po ljubezni in zvestobi.

* Vsak človek, tudi svetnik, ima svoje osebne lastnosti in te niso nikoli vsem enako prijetne.

* Ni tako važno, da človek vse ve, važno je, da se prav odloča, da za svoje odločitve res odgovarja. To lahko stori samo tisti, ki razmišlja pred Bogom, ki je Resnica in Ljubezen.

* Pobožnost, to je vcepljenje drobnih korenin in žil moje duhovnosti v mogočni vir vse Velikodušnosti.

* Vsak človek je toliko vreden, kolikor je vesten v svojem poklicu. Seveda pa tudi toliko, kolikor bolj plemenit je bil pri izbiri in kolikor več sedaj dobrega stori v življenju.

* Otroci navadno bolj ljubijo mater kot očeta in ji ljubezen tudi bolj izkazujejo. Pameten oče zaradi tega ni ljubosumen, ampak je vesel, ker je tako prav. Mati je srce in duša družine, oče je njena trdna skala.

* Ponižnost, nesebičnost, čistost, zvestoba božjim načrtom - to je daljnovod za božjo energijo v vse ude Cerkve... To je nadaljevanje Jezusove daritve na križu - vira vse moči Cerkve in tudi človeštva.

* Božja moč in modrost Svetega Duha ter človeški pogum in krščanska solidarnost nam morajo biti trdna opora, pa se godijo čudeži tudi danes!

* Pod križem je od učencev ostal zvest samo Janez, ženske pa vse, z materjo Marijo na čelu. Prve so poročale o Jezusovem vstajenju; Magdalena je prva dokazana priča novega življenja.

* Kdor Jezusa pozna, ve, da je bil sama ljubezen in nikoli sebičnež. Vse je storil za druge, dal tudi samega sebe, da bi ljudi osrečil in prepričal, da je to edina prava pot.

* Prvo apostolsko delo imamo doma, v družini, ko tako živimo in se trudimo, da bi si tujec, ki bi nekaj časa preživel z nami, zaželel naše vere: "Lepo je biti kristjan!"

* "Glejte, kako se ljubijo med seboj!" je rečeno o prvih kristjanih. Čudovito! "Glejte, kako so si odtujeni!" moramo žal marsikdaj reči o današnjih kristjanih.

* Človek je bitje, ki je ustvarjeno za veselje. Človeka narava sama žene v igro, ki je zunanji znak veselja. Vse živo se veseli in igra. Otrok se že v materinem telesu začne igrati.

 

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih
pater Miha Žužek (* 29. september 1923, Ljubljana; † 14. maj 2008, Ljubljana)

 

+ Ne bojmo se ne Boga ne Kristusa ne Cerkve. Bojmo se nič. Če nam je prav ali ne, je naše življenje vožnja na vse - ali nič.

+ Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

+ Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik dan.

+ Ljudje razumejo, da jim ne sme primanjkovati joda, kalija, proteinov... Zdi pa se jim kar možno, da bi shajali brez Boga.

+ Besede so seme, iz katerega klijejo misli, dejanja, dogodki, zgodovine, bodočnost, večnost.

+ Krst je šele novo, pravo življenje. Svoja leta bi morali pravzaprav šteti od krsta ... Sploh pa ne bi smeli šteti let, temveč le stopnje, do katerih se je novo življenje v nas razcvetelo

+ Pogumno vstopimo v velikonočno skrivnost, ne bojmo se velikih zamahov usode, saj iz nas delajo velike ljudi. Bojmo se le zaspanosti, zaradi katere preslišimo tako sovraštvo velikega petka kot najmogočnejše grmenje prihajajoče pomladi - velikonočno alelujo.

+ Vsako zvezdo Bog kliče po imenu, s tem jo izvablja iz nebivanja. Enako dela z menoj, a tako obzirno, da sploh ne čutim njegovega 'prsta'. Na vsak način hoče rešiti mojo svobodo. Brez nje - me ne bi mogel klicati po imenu.

+ Srce ob srcu. Srce v srcu. Tako je tudi v Bogu. Bog Oče se je vsega izlil - v Sina, Sin v Očeta - v Svetem Duhu, ki nič drugega ni kot neizrekljiva božja prisrčnost. V to božjo prisrčnost vsi potujemo. Prisrčnost v naših družinah je le priprava in šola za zadnjo prisrčnost.

+ Lahkomiselni ljudje zapravljajo svoj čas. Ena ura - to je le kratka urica. Kaj bi to! En dan gor ali dol. Še mesec in leto - tako hitro sta naokrog. Se ne splača razburjati. Pametnim ljudem pa je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

+ Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik, da je njegovo življenje veliko, ker je vključeno v delo za božje kraljestvo. Pa naj bo še tako revno, pusto in prazno, bo dejansko bogato, zanimivo in polno.

+ Vsako jutro se bom odpravil v pravo smer – sveti Trojici v objem. Vsak dan me bo pripeljal za eno postajo bliže tej končni postaji.

+ Naj bo Kristus v središču našega življenja. Potem bo naše življenje iz zlata, vsak dan se bo pa lesketal kot dragulj – njemu v čast.

+ Veseli smo, ker je Bog do nas tako dober, usmiljen, odrešilno razpoložen. A pravico do veselja si dobimo samo tako, da smo še mi podobni Bogu: dobri, usmiljeni, odrešilno razpoloženi.

+ Vsakdo od nas ima nalogo, da iz svojega življenja naredi vrisk odrešenja. Čim bliže smo smrti, tem bolj bi morali čutiti svojo odrešenost.

+ Pred človekom se moram zastrmeti v skrivnost osebnosti. Vsakdo mi je milost. Vsakdo me v čem presega, je večji od mene. Zlasti če skozenj seva Bog, ki se izničuje.

+ Družina, okolje, poklic - tri polja ljubezni. Drobna uslužnost, dobrota, potrpežljivost gradi boljši svet.

+ Zdaj šele razumem, kaj bi ti rad od nas, Gospod: ne želiš si naših darov, le kaj naj bi ti prinesli! Hrepeniš pa, da bi se nam dal, da bi te sprejeli.

+ Vsi smo drug drugemu darilo - iz daljav. Vsi plavamo v druge svetove. Žal prevečkrat izplavamo, preden vzpostavimo globlje stike.

+ Vsi smo - če hočemo ali nočemo - vpleteni v čudovito igro medsebojnega vplivanja. Povzročamo dobre ali slabe valove, ki hite po morju človeštva.

+ Bog je človeka ustvaril za ljubezen. Ta ga gnete in predeluje. Dela ga neumnega. A prav takrat je pameten.

+ Ni dne, ki bi ne bil od Gospoda. Ni dne, ki bi ne bil za Gospoda.

+ Bodimo usmiljeni in bomo dosegli usmiljenje - to velja zlasti znotraj družine.

+ So moje besede morilne ali zdravilne, rušilne ali odrešilne? Polne in jedre kot kleno zrnje, ali prazne in mrtve kot pleve? Začinjene z dobroto ali zastrupljene s sovraštvom?

+ Vsi čutimo, da je življenje nekakšna vzvišena naloga. Ne določamo je mi, ona določa nas.

+ Kolikor bolj dosežemo božjo bližino, toliko bolj dosežemo sebe. Svoje bistvo. Razsežnost večnosti. S tem tudi življenjske trdnosti.

+ Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

+ Biti kristjan ne pomeni poleg drugih dnevnih dolžnosti še nekaj minut porabiti za molitev, sicer pa živeti kot drugi. Pač pa pomeni: bivati na nov način.

+ Ujeti smo v ljubezen. Ustvarjeni smo od Ljubezni, namenjeni za Ljubezen. Izdelani po modelu Ljubezni.

+ Povečajmo svoje dneve! Časa sicer ne moremo raztegniti. Moremo pa dnevu dati polnost, da bo en dan veljal za dva ali štiri ali tudi osem dni.

+ Zemlja je cvet vesolja. Oltar vesolja. Svetišče vesolja. Milijoni jo slikajo, preučujejo, obdelujejo. Kogar zanima Zemlja, mu ne bo dolgčas. Na Zemlji sem jaz, si ti in ti... Vsi smo so-zemljani, so-potniki v večnost.

+ Jezus je vedel, da mora večina živeti redno, hoditi v službo, obdelovati polje, skrbeti za bodočnost svojih otrok. Odklanjal pa je tako pretirano skrb, ko človek grabi več kot potrebuje. Ko tako skrbi za čas, da pozabi na večnost.

+ Srce naše vere je velikonočna skrivnost, Kristusova zmaga nad trpljenjem in smrtjo, še prej nad grehom, tem zadnjim virom vsega zla na svetu. Z vzklikom aleluja so kristjani ovili veliko noč - in vse nedelje skozi leto, vsaka je namreč ponovitev velike noči.

+ Nadvse pazite na pravo smer! Ne samo, ko greste na vlak, ampak v vsem življenju! Na vsakem križišču se ustavite in dobro premislite, katero pot boste ubrali.

+ Vse stvarstvo je samo drobna iver iz debla, ki se imenuje Bog, samo majhna iskra iz tega velikega kresa, ki se imenuje Ljubezen.

+ Vsako jutro je sveže kot novo stvarjenje, vsako poldne je polno kot tisti čas, pričakovan od vekov, ko se je utelesila Beseda; vsak večer je kot konec in sodba.

+ Vsak dan je lahko velik, samo če hočemo. Vsak ima svojo značilnost. Odkrijmo jo, obdelajmo jo, poudarimo jo, pa bo postal dan kot biser.

+ Rastemo iz preteklosti v prihodnost. Nihče nas ne bo prepričal, da je naša dirka skoz zgodovino le zagon v prazno.

+ Vera ni le vednost o Bogu ali kak običaj. Je srečanje živega človeka z živim Bogom. Otroka versko vzgojiti pomeni dopovedati mu, da je Bog vedno z njim, da ga vedno ljubi.

+ Vera spremeni človeka. Iz lebdenja v zraku ga postavi na trdna tka dejstev, ki spreminjajo brezciljno životarjenje v vzvišeno pesem: tudi jaz sem božji otrok.

+ Človek je vedno družinsko bitje. Mora koga imeti, mora komu pripadati, biti potreben. Tudi ko je star in bolan - takrat še najbolj. Hoče ostati v družini.

+ V družini se povezujemo. Vsakdo lahko vsakogar s čim obdari. Ne gre za otipljive darove, tudi ne za vednost in znanje, pač pa za naklonjenost srca.

+ Rečeš dobro besedo, storiš drobno uslugo, pokažeš se kot plemenit človek - kaj veš, na koga vse boš vplival?

+ Na angelov pozdrav je Marija hotela preprosto povedati: Gospod, tu sem. Vse storim, kar želiš. Želim ti pomagati pri tvojih načrtih.

+ Vsak dan je kot prazen list, ki mi ga zjutraj daje Bog in mi zraven govori - po vesti: vzemi in glej, da boš kaj lepega napisal, zvečer bova pa pregledala in shranila v arhiv.

+ Brez vstajenja je naše življenje prazno, pusto, sivo. Z vstajenjem pa postane razodetje, poveličanje, odrešenje.

Jezus je imel v sebi vse tako imenovane moške in ženske prvine. Saj sta moški in ženska samo dve upodobitvi istega izvirnika - Boga samega, polnosti vsega lepega, dobrega, občudovanja vrednega.

+ Svet vidi vrednoto v tem, da igraš gospoda, drugi pa naj ti bodo strežniki. Kristus vidi vrednoto v tem, da si človek ljubezni, da pozabljaš nase in strežeš drugim.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih
sv. Terezija Avilska (28. marec 1515, Gotarrendura, Kastiljska krona (danes Španija), † 4. oktober 1582, Alba de Tormes, Španija)

 

- V tem, da smo si na jasnem, kako božjo postavo najpopolneje izpolnjujemo, je vsa naša sreča.

- Bodi prijazen do svojega telesa, da bo tvoja duša z veseljem prebivala v njem

- Ljubezen božja ni v prelivanju solza, niti v sladkostih in občutkih nežne pobožnosti, ki po njih hrepenimo in se jih veselimo, temveč v tem, da Gospodu služimo pravično, velikodušno in ponižno.

- Pomisli, da imaš le eno dušo in da boš le enkrat umrl; da imaš le eno in sicer kratko življenje; in da obstaja le ena resnična slava in sicer večna.

- O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila; globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer ničesar niti zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni.

- Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil vas bo, če boste premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja.

- Bog hoče pogumnih duš, pod pogojem, da ostanejo ponižne.

- Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili.

- Bog skrbi za nas bolj, kakor skrbimo sami zase; on tudi ve, za kaj je kdo sposoben. Kaj se siliš, da bi vladal sam, ko si voljo izročil Bogu?

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Srečko Kosovel (* 18. marec 1904, Sežana, † 27. maj 1926, Tomaj)

 

Ko odpoljubi Smrt / nam vso bolest / in v srcu se ustavi čas,/se umaknemo /v veliki Prostor./Svetal postane naš obraz.

A sedaj je treba borbe v nas, / borbe, svete borbe, ne miru, / ne počitka niti lepih sanj, / ne raziskovanj, izpraševanj, / treba, da spoznamo svoj obraz / in da izpovemo: Mi smo tu!

Njegov ukaz življenje nam podarja / in glas Njegov svetove nam ustvarja. / Pokliči nas, da pridemo do tja, / kjer vse se pomiri in vse konča!

Kam bi s frazami, dragi govornik! / Spravite fraze v muzeje. / Vaše besede morajo imeti trenje, / da zagrabijo srca človeška.

Resnica je pri nas, in ako / ji pomagamo do vstajenja, / je s tem že rešen problem / življenja. Živimo resnično / življenje.

Fantje, fantje, le korajžo. / Jaz sem pogumen za tri. / V zlatem čolnu se vozim. / Iz trpljenja zajemam vse, / kar potrebujem.

Bodi svetilka, če ni ti / mogoče biti človek, / ker težko je biti človek. / Človek ima samo dve roki, / pomagati pa bi moral tisočerim.

Tiger je skočil na krotilca / in ga raztrgal. / Zveri se ne da dresirati. / Za prirodo ni dresure. / Ljudi se ne da mehanizirati. / V mehaniki ni kulture.

Nepremagljivi govori / iz mene. / Nepremagljivi jaz. / Nadzemski. / Kakor topla poslednja molitev / je njegov glas.

Kako dobri so pozdravi ljudi, / ki so v trpljenju grešili, / kot da so si umili / v dlaneh Kristusa oči.

Vera v človečanstvo. / Zame je to sveta misel. / Molčeča tišina je kakor žalost. / Nisem več žalosten, / ker ne mislim nase.

Nate naj mislim, večni Bog? / Nate, ki si skrivnosti skrivnost, / od kod si ti in kdo si ti, / ti si širjava, ti si globokost.

Ali si Oče ali si Brat, / ki samo v daljah duš živiš, / ko čutimo, da se nagneš k nam, / ko slednji ponižan je, strt in sam?

O, da sem list zeleni na večnem drevesu ljudi, / o, da bi mogel na njem zeleneti, / šumeti, v vejah gnezditi kot ptič gnezdi, / o, da bi mogel z njimi živeti!

Koliko krajin so videle že / te moje trudne oči, oči, / koliko zvokov je sredi zemlje, / ki jim srce še prisluhnilo ni! // In še so pokrajine, še bolj skrivnostne / in še bolj nevidne mojim očem, lažje od zvokov, tišje od luči, / slutim jih samo in zanje vem.

Sam, sam, sam moram biti, / v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti, / svoje prozorne peruti v brezdalje razpreti / in mir iz onostranske pokrajine vase ujeti.

Pravim ti, brat: bodi močan, / delaj in te ne morejo uničiti, / delaj in stremi za tem: uresničiti / jasno resnico najglobljih spoznanj.

Kako je preprost človek v naravi ... / Zatorej: v prostost, kabinetni ljudje, / da se zaveste svetlih vetrov, / zibanja lahnega gozdnih vrhov, / dobre sončne svetlobe, svetlobe nad nami. / Živeti, živeti je smisel človeka.

Glejmo na smrt kakor na znamenje ob poti, ki gremo mimo vsak dan in ki se nekoč ob njem ustavimo in odpočijemo, in prepričani, da bodo naša dela dobra, nam se je ne bo treba bati.

Greš naprej - trnje je preko poti, če pa se ozreš nazaj, se ti zdi, da dehti vsa pot od velikonočnic, prvih in ponosnih cvetov pomladi.

Življenjska moč izvira iz borbenosti, iz etične sile premagovanja komodnosti, ki jo ta zahteva. V službi Duha stojimo, v službi neodvisnega, svobodnega Duha.

Pokazal vam bom grm, ne vprašujte, kje rase. Ali rase na gmajni ali za bori ali za skalami ali na Krasu ali v mojem srcu. Pokazal vam bom grm, trnov grm, ne vprašujte, kje rase.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih
Karl Rahner (* 5. marec, 1904; Freiburg im Breisgau, Nemčija – † 30. marec 1984, Innsbruck, Avstrija)

 

* Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.

* Krščanstvo je vera v prihodnost, v blaženo, neskončno prihodnost, ki je nezakrita navzočnost neskončnega Boga kot našega večnega življenja.

* Vsakdanja molitev je težavna zadeva... Kako pogosto je srce daleč od tega, kar usta govore, daleč od njega, ki mu je molitveni obrazec namenjen.

* Lahko se prebudi ljubezen do Boga tudi ob tihem, hvaležnem vese­lju, ko se srečamo z dobrim človekom ali ko se rešimo velikega strahu ali silne žalosti.

* Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša moli­tev.

* Gospod ni naš Bog le ob praznikih. Nismo njegovi le, če se nas v njegovih veličastnih svetiščih dotakne njegova skrivnostna lepota; njegovi služabniki in služabnice smo tudi na polju in v delavnicah, pri mizi in v spalnici.

* Le vsakdanja molitev nam lahko pomaga. Le če vsak dan molimo, pripravljamo pogoje za ure vzvišene molitve.

* V molitvi srce govori Bogu, ki nas drži, čeprav padamo; ki nas krepi, čeprav smo kar naprej slabotni; ki nam je blizu, čeprav ga ne moremo videti.

* Odločilni trenutki našega življenja so milostni božji dar, ko jih prejmemo, in zopet milost, ko se pravilno odzovemo.

* Za tistega, ki veruje, je smrt kakor padec v naročje živega Boga, ki se imenuje Oče.

* Ko se bomo na sodni dan znašli pred Bogom Očetom, ne bomo našli odgovora na svojih tisočero zakaj. Naša vprašanja bodo izginila.

* Le kako naj spremenimo dan v molitev? Z nesebičnostjo in ljubez­nijo.

* Sveti Duh nam pri molitvi pomaga. Ne bo se utrudil. Ko se bomo naveličali praznine svojega srca in svoje molitve, bo veselo slavil Boga.

* Ne smemo se omejiti na redke, pretresljive ure vzvišenega razpoloženja, ko iz nas molitev kakor sama po sebi kipi. Doumeti moramo, da nam je vsakdanja molitev potrebna, saj pripravlja izredno molitev, toda tudi izvira iz nje

* Ko imamo pred očmi le Boga, njegovo ljubezen, njegovo voljo, ko je vse samoljubje v nas dogorelo, šele potem smo popolni božji otroci, šele potem je naša prosilna molitev božječloveška, šele potem lahko govorimo s Sinom: Vem, da me vselej uslišiš.

* Vsakdanjost naj bo za kristjana prostor vere, šola preudarnosti, vaja v potrpežljivosti, zdravilno razkrinkanje velikih besed in nepristnih idealov, tiha priložnost za dejavno ljubezen in zvestobo, obvarovanje resničnosti, ki je seme poslednje modrosti.

* Smrt naše sebičnosti na križu vsakdanjih težav pripravlja vstajenje ljubezni. Naš dan je prežet z ljubeznijo, s hrepenenjem, z zvestobo, z vero, s pripravljenostjo in vdanostjo v božjo voljo; vsakdanjost sama je postala molitev brez besede!

* Človek, spoznaj vendar veličino svoje molitve! Če priznavaš, da si postal deležen božje narave, priznavaš vendar tudi, da tvoja molitev ni le človeško opravilo, temveč delo Svetega Duha v tebi.

* Vsakdanjost nas uči, da postanemo bogati, le če se razdajamo, mirni zaradi odpovedi, veseli zaradi žrtve, ljubljeni, ko ljubimo; človek postane nesebičen in zaradi tega svoboden.

* Srečen, kdor posvečuje svojo vsakdanjost z molitvijo! Vsaj se ne bo popolnoma povsakdanjil.

* Ob naših odločitvah je v nas uprto božje oko in naš pogled se sreča z njegovim. Zaradi tega so trenutki odločitev tudi trenutki molitve.

* O ti vsakdanja molitev! Molitev zanesljive zvestobe si, ki nesebično služi božjemu veličastvu, ki ne pričakuje plačila. Posvečuješ puste ure in daješ neznatnim trenutkom veličino.

*Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih
Janez Janžekovič (* 4. marec 1901, Zagojiči, † 9. marec 1988, Ljubljana)

 

- Naša prva molitev, ko prejmemo Jezusa, bodi: Gospod, pomnoži nam vero! Obudi mi zavest, da tudi meni veljajo tvoje besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal trenutka, da bi se združil s teboj.«

- Namesto da bi bilo srečanje z Jezusom naša največja sreča, namesto da bi porabili vsako priložnost, da bi sodelovali pri Jezusovi daritvi,pa nas greni misel, da »moramo« iti k maši.

- Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!

- Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.

- Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.

- Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.

- Naša prva molitev, ko prejmemo Jezusa, bodi: Gospod, pomnoži nam vero! Obudi mi zavest, da tudi meni veljajo tvoje besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal trenutka, da bi se združil s teboj.«

- Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.

- Namesto da bi bilo srečanje z Jezusom naša največja sreča, namesto da bi porabili vsako priložnost, da bi sodelovali pri Jezusovi daritvi,pa nas greni misel, da »moramo« iti k maši.

- Božji graditelj je zasnoval nadrobne načrte za sleherno stvarco. Toda čut za naravo, ki jo gledamo vsak dan od mladih nog, nam je otopel, da imamo nepojmljiva čuda za nekaj vsakdanjega.

- Plemenitost ima prizvok lepega, izrazito lepega, a hkrati zelo preprostega, prav nič izumetničenega, razkazujočega se, bahavega.

- Človek je edino bitje v prirodi, ki tudi s svojo lastno iznajdljivostjo spreminja svoje življenjske pogoje. O njem edinem je mogoče pisati kulturno in politično zgodovino.

- Bolečina je sijajen izum, ki živa bitja na najučinkovitejši način prisili, da zavarujejo svoje telo. To je naprava, ki jo v svojih strojih le slabo posnemamo s kakimi zvončki, lučkami in podobnim.

- Velika krivda se uleže na dušo kakor gora, in če je ne odlo­žiš, ti začne razjedati telo... Nemirna vest je najstrašnejše gorje na svetu.

- Napor je bistveni pogoj celotnega lepega doživetja, ki ga nudijo gore. Pravi planinec se naravnost zgrozi ob misli, da bi se brez napora, recimo z vzpenjačo, zapeljal na vrh.

- Vprašanje, čemu sem na svetu, je najosnovnejše, najvažnejše in najodločilnejše od vseh, kar si jih more in mora zastaviti človek.

- Dober človek je pripravljen sprejeti vsako resnico, versko prav tako kakor druge, in izvajati vse posledice, ki iz nje izhajajo.

- Edino človek še ni dovršen... Samo v človeških dušah se bije boj med dobrim in zlim, samo tu je mogoče vesolje še izpopolniti ali pokvariti.

- Naša največja naloga na zemlji je: truditi se, da bi postali čim boljši ljudje. To je pogoj, da uresničimo tudi oba druga vidika na zadnjem smotru: da smo Bogu v čast in da dosežemo srečo.

- Ker dobrota v tem življenju ni zadostno poplačana in ker ostane včasih zlobnež do konca zmagovit, mora Pravičnost vse to izravnati po smrti.

- Tvoje odpuščanje nič ne vpliva na to, ali bo tudi Bog odpustil. Odpustiti moraš zato, ker si dolžan biti dober človek. Za tebe gre, ne za tvojega sovražnika. Sebi škoduješ, če mu ne odpustiš, ne sovražniku.

- Kdor ni popolnoma odprt za sleherno, tudi še tako zahtevno res­nico, če se le javi njegovemu notranjemu očesu zadostno utemelje­na, ne more veljati za pametnega človeka in zato tudi ne za dob­rega.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh