Misli Alojza Rebule

Alojz Rebula (*21. julij 1924, Šempolaj pri Nabrežini - † 23. oktober 2018, Topolšica

* V življenju se po mojem komaj česa naučimo, tudi ker življenje ni napisan dramski tekst, ampak eno samo nenehno presenečenje.

* Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo.

* Briga me samo neki Nekdo, ki ve za nas. Oziroma ne samo, da ve za nas, ampak za nas tudi skrbi in nam pripravlja neko prihodnost, ki prekaša mizernost našega življenja na zemlji.

* Ne vemo, kdaj smo pravični. Samo v enem primeru smo nezmotljivi: kadar ljubimo.

* Kot Slovenec dolgujem Cerkvi naš obstoj, vse začetke naše kulture, naše evropstvo, danes pa, v dobi nihilizma in provincializma, ostaja najmočnejše vrelo naše etičnosti in naša najžlahtnejša povezava s svetom.

* Vera, ki kristjanu sveti skozi pragozd življenja, ni lepo zavarovana električna svetilka, ampak prosto goreča sveča, na katere plamen mora paziti.

* Kristjanu je čudovito pomisliti, da vse, kar na tem svetu nosi znamenje božje resnice, ljubezni in lepote, plove kakor neznansko tiho brodovje proti pristanišču Resnice, Ljubezni in Lepote.

* Zaupanje je zavest, da skozi pragozd usode ne stopaš sam. Da je ob tebi tvoj angel, nad njim Marija, nad njo Oče.

* Domačnost z dušami v vicah, kakor jih imenujemo, je posebno lepa krščanska naravnanost. Nekateri se jih spominjajo večkrat na dan.

* Kristjan veruje, da je duhovni nevidni svet ne samo enako, ampak še bolj resničen od materialnega in močnejši od njega, kolikor je duh močnejši od materije.

* Na oltar srca si lahko vsak, ki veruje, postavi križanega ali vstalega Jezusa, saj je zmeraj isti Gospod.

* Zgubljamo občutek za čudenje. Pravzaprav za milostni dar čudenja. Kaj je namreč čudenje drugega kot mladost v nas, svežina našega dojemanja sveta, naša še neizgorela otroškost?

* Slovenu je bili kristjan še posebej lepo, saj vidi krščanstvo tako intimno prepleteno s svojo narodno zgodovino in svojo pokrajino, da si Slovenije brez krščanstva komaj more predstavljati.

* Nikjer ni Kristus v evangeliju veličastnejši kakor takrat, ko reče v Betaniji: »Jaz sem vstajenje in življenje.«

* O, koliko lažje bi se prebili skozi globeli in strmine življenja, ko bi mislili na nesmrtnost ...

* V miru si, ker si v Smislu, v božjem naročju. Nikamor ne moreš pasti iz njega, razen če sam hočeš.

* Za kristjana, ki je zmožen količkaj nadnaravnega pogleda, stranskega tira sploh ni. Mlad ali star, zdrav ali bolan, okreten ali invaliden, stoji na istem bleščečem tiru odrešenja, pritrjenem na pragove večnih resnic in usmerjenem v zemljevid nove zemlje.

* Reči "Bog nam je odveč" je isto kot reči "Odveč nam je Smisel": smisel življenja in smrti, smisel zgodovine, smisel teh naših petih celin, smisel naše galaksije, smisel vsega.

* Govornik ne govori toliko iz tega, kar pove, kolikor iz tega, kar je. Tako tudi duhovnik ne pridiga iz tega, kar reče, kolikor iz tega, kar je.

* K veri ne prideš z umovanjem, ampak s čim vrednejšim življenjem. Skušaj biti boljši človek, pa te bo to pripeljalo h Kristusu. Kar drži ljudi stran od vere, niso razumski argumenti, ampak življenjska drža.

* Smisel z veliko začetnico ti more biti samo nekaj, kar presega vse vidno in vse časno. Neki globok glas v tebi ti pravi, da tvoja sla po neskončnem, lepem in pravičnem ne more biti potešena z vidnim in časnim.

bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov...

* Cerkev je neko bratstvo, neko skupno občutje, skupna hoja nekam, velikanski pohod več kot milijarde katoličanov v neko smer.

* Pristna krščanska avantura ni v svojem bistvu ne kulturna ne sociološka: je predvsem avantura notranjega človeka.

Bog se ne da kar tako nadomestiti. V vesolju ni nadomestni del, je os, ki nosi vesolje.

* Je mar Kristus rekel: "Jaz sem noč sveta"? Je evangelij veselo ali žalostno oznanilo? Je pred nami kupček mrhovine ali vstajenje?

* Svetnik je človek, ki se nikdar ne vdaja preplahu. Zanj preplah ne obstaja. Nosilec preplaha more biti samo hudič.

* Vsak dan reci: "Veliki neznani nekaj, daj mi, da bom človek!" Kdor tako moli, pride s časom do tega, da mu Nekaj neha biti Nekaj in postane Nekdo.

* Božje ljubezni je vredno samo eno: da bo Oče poklical vsakega svojega otroka z njegovim lastnim imenom in priimkom ... Nič, kar je na tem svetu božjega, ne bo uničeno, ampak samo poveličano.

* »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim." Ali se ta obrazec mora sramovati formul fizike in kemije? Kaj pa, če je narobe res? Če ob tem obrazcu stoji in pade človek? Če skriva v sebi edino uporabnost, ki konec koncev šteje?

* Bog je Ljubezen, ki hoče dvigniti svojo kreaturo do tiste skrajne stopnje pobožanstvenosti, kakršna je za ustvarjeno bitje sploh možna. Bog hoče v njej sodelavca: tako pri stvarjenju kakor pri odrešenju ... Bog hoče ustvariti novo nebo in novo zemljo s sodelovanjem človeka.

* Zakaj Bog ni hotel biti za nas evidenca (razvidnost), v kateri bi se lahko razkošno upokojili, kakor se poleti na plaži razstavimo soncu? Samo ena razlaga je mogoča: Bog je hotel biti za človeka več kot odkritje. Hotel mu je biti osvojitev. Še več: hotel mu je biti izbira

* Ko sem spoznaval ljudi, sem imel občutek, da je njihova človeška žlahtnost, pa naj so bili kristjani ali ne, zmeraj sorazmerna z nekim temeljnim spoštovanjem vere in posebno Kristusa.

* Če hočeš zadostovati sam sebi, nimaš iskati Boga, ker si ga že našel: to si ti sam. Iz samozadostnosti ni poti k Bogu. Smerokazi k Bogu namreč kažejo v povsem nasprotno smer - iz sebe.

* Neverni nagonsko sluti v Kristusu neko svetlo prašilo, ki ji mora biti človeštvo hvaležno, da se je kdaj pojavila na tem strpinčenem planetu. Vernemu pa je Kristus ves njegov smisel in vsa njegova usoda.

* Dejstvo je, da Kristus ob svojem odhodu apostolom ni naročil, naj bodo propovedniki nove sociologije, znanosti ali umetnosti, ampak samo: »Oznanjujte evangelij celotnemu stvarstvu!« Zato je pravzaprav umestno terjati od Cerkve en sam obračun: ne, koliko je v stoletjih naredila za napredek, ampak koliko je oznanjevala evangelij in koliko je proizvedla svetosti.

* lz nespameti križa raste kristjanu vera v nespamet zmagoslavja. Čim bolj se namreč bliža Kristusu, tembolj doživlja sam v sebi to nespamet.

* Svetniki so vse možne prihodnje koncile že izpeljali v sebi, ker so v sebi izpeljali evangelij. Koncili zanje niso potrebni. Svetniki so že za naprej pokoncilski.

* Kakšno osvobajanje lahko pričakujemo od Kristusa? Osvobajanje od nesmisla življenja in zgodovine, in to v moči upanja na tisto eshatološko osvoboditev, ki je obljubljena sinovom luči.

* Z Veronikinega prta gleda v nas odtisnjen s krvjo Mož bolečin. To je trpin, ki dejansko preizkusi vse, kar je mogoče pretrpeti ne samo na telesu, ampak tudi na duši: lakoto in žejo, izdajstvo in osamljenost.

* Kristus se ni prišel na svet igrat, sicer bi končal elegantnejše kot je končal, namreč na križu. Vsak, ki hoče z Njim, spozna na lastni koži, da Kristusu ne gre za igranje, ampak zares.

* S tem, da Cerkev najprej streže svetu s svetostjo, mu dejansko streže s hrano, ki je je najbolj potreben.

* Križ: totalno zanikanje uspešnosti, slave, kaj šele volje do moči. A obenem oralo stoletij, veletok božje moči, upanje onkraj vseh obupov.

* Bog ni hotel napraviti iz človeka samo soustvarjalca, iz njega je hotel napraviti tudi soodreševalca. Kristus celo ni hotel dotrpeti svojega odrešenja do kraja, da bi tako dal kristjanu možnost, da ga dopolni.

*Marija je Prasila v vesolju nevidnega, je Mati v urah teme v Cerkvi in v nas, je Dobrotnica, ki jo vsak dan kličemo, da bi prosila za nas “zdaj in ob naši smrtni uri”.

* S trikratnim aleluja v duši vam bo lažje nadaljevati kakršno koli življenjsko pot, zdravo ali bolno, uspešno ali skrahirano, pa vam bo tudi lažje gledati v ta svet, zrel za sodbo.

* Resnica vstajenja se kristjanu druži z drugo, prav tako tolažljivo resnico, o občestvu svetnikovo njihovi skrivnostni povezanosti z vesoljem rešenih, predvsem tistih, ki so mu bili v življenju najdražji.

Glavno nevarnost za današnjega človeka vidim v tem, da se obdaja s slepili, da potem ne vidi nekaterih dejstev.

Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.

Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.

Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.

Eno je gotovo, če človek verjame v Boga: da so vsi časi in vsi prostori pod njegovim absolutnim nadzorstvom. Kakšen Bog bi bil, če ne bi držal v pesti vsega?.

Pomislimo na neko dejstvo, ki ga nikoli nihče ne omeni: kaj je krščanstvo v teh dvajsetih stoletjih pomenilo za milijone malih, neznanih in trpečih, ki so našli v veri v Kristusa svojo največjo tolažbo in življenjsko krepčilo.

Če hočeš biti kristjan, moraš verjeti tudi v nekaj prihodnjega, v Kristusov prihod. Tako krščanstvo postane vera pričakovanja, prihodnosti.

November, najbolj onstranski med meseci. Mesec nevidnega človeštva. Mesec vseh svetih. (in vsi mrtvi, ki so umrli v prijateljstvu z Bogom, spadajo mednje) .

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

zbira Marko Čuk