Martin iz Toursa (ok.316-397)

11. november

Po ljudskem reku je Martinovo 'jesenski pust'. Sveti Martin sam pri tem nima deleža, razlaga priznani narodopisec dr. Niko Kuret. Karkoli se ob martinovanju godi, "je starejšega izvora: na današnji dan postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti. Pogani našega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K tem slavjem so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakor se na Slovenskem deloma še obhaja. Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mošt se je že spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je že zgodaj pridružila gos: po vsej verjetnosti je bila daritvena žival," piše dr. Niko Kuret.

MartinMartin Tourski, galsko-frankovski narodni svetnik, se je rodil okoli leta 316 v Panoniji (sedanji zahodni Madžarski). Njegovi starši so bili pogani, Martin je proti njihovi volji z dvanajstimi leti prosil za sprejem med katehumene. Na krst je moral čakati šest let. Pri petnajstih letih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amiensu presekal svoj častniški plašč in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni.

Kakor hitro mu je bilo mogoče, se je Martin poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers. Tam je prejel nižje redove (prve stopnje do duhovništva), mašniško posvečenje pa je prejel nekaj let kasneje. Martin pa je želel živeti v samoti, zato si je zunaj mesta Poitiers postavil celico. Sčasoma so se mu pridružili mnogi učenci in tako je blizu mesta Tours zrastel samostan. Predstojnik Martin si je prizadeval svojo skupnost voditi k čim popolnejšemu posnemanju Kristusove ljubezni.

Leta 371 je bil izpraznjen škofijski sedež v mestu Tours. Verniki in duhovniki so za svojega novega škofa soglasno izvolili Martina. Od tedaj je bil Martin zvest in skrben pastir svoje črede. Ljudje so ga poznali in ljubili kot svojega očeta. Povsod so govorili o milostni moči njegovih čudežnih ozdravljenj, izganjanja hudih duhov in obujanja mrtvih.

Živo se je zavedal svoje apostolske naloge. Vedno je imel pred očmi zveličanje svojih vernikov in varovanje pravega nauka. Verno ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti 8. novembra leta 397 – začelo častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov-nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem. Njegov grob v Toursu je bila ena najbolj znanih božjih poti v srednjem veku.

Njegovo češčenje so zelo pospeševali benediktinski menihi med 7. in 10. stoletjem. Iz tega časa so tudi naše najstarejše cerkve, posvečene sv. Martinu: v ljubljanski škofiji jih je 41, v mariborski 16, v koprski 17. Te številke nam povedo, kako češčen je bil sveti Martin med našimi vernimi predniki.

Ime Martin je Slovencem zelo ljubo. Skrajšana oblika je Tine, Tinek, v "prevodu" Davorin ali Davor. Ženske oblike so Martina, Tina, Tinka, Davorina.

Kategorija: Pričevalec evangelija

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh