Pierre Teilhard de Chardin francoski jezuitski duhovnik, filozof in paleontolog, * 1. maj 1881, Orcines, Francija, † 10. april 1955, New York,ZDA

Velikosti reke ne spoznamo ob njenem izviru, ampak ob njenem izlivu. 

Plašljivost in skromnost ne bi smela iz nas napraviti slabih delavcev! Če je razvoj sveta lahko pod vplivom naše vere v Jezusa, nam ne more biti odpuščeno, če pustimo, da ta sila v nas spi.

Kristus me s svojim pogledom docela zajema. Z istim zajemanjem in isto pričujočnostjo prežema tiste, ki me obdajajo in ki jih ljubim ... Kristus nas povezuje in nas odkriva drugega drugemu.

Dejansko bodo rešeni tisti, ki bodo drzno prenesli središče svojega bitja izven sebe, si upali drugega ljubiti bolj kot sebe in postati na neki način ta drugi.

Ne, ni nas mogoče primerjati cvetovom v šopku, marveč lističem in cvetovom velikega drevesa, na katerem se vse pojavi ob svojem času in na svojem mestu, kakor to zahteva mera in potreba celote.

V obrisih vsega, kar bom srečeval, in vsega, kar me bo doletelo, in vsega, kar bom danes uresničil, si te želim in te čakam, moj Bog!.

Kdo bi mogel povedati, kaj bi Bog napravil iz nas, ko bi si upali na njegovo besedo iti do konca njegovih nasvetov in se vreči v naročje Previdnosti?.

Kristus je ost, ki spodbuja ustvarjeno bitja na poti napora, vzpenjanja, razvoja.

Kdor bo strastno ljubil Jezusa, skritega v silah, ki dajejo zemlji rast, ga bo ta zemlja dvignila na svojih orjaških rokah in mu dala gledati božje obličje.

Bog se ne skriva tistim, ki ga iskreno iščejo. Bog se nad svetom dobrotno sklanja, kot mati nad svojim novorojenčkom.

Če gledamo na nauk Križa s kar najbolj splošnega vidika, potem vidimo, da se ga lahko oklene vsak človek, ki je prepričan, da se mu v tem neizmernem človeškem mravljišču le odpira pot do nekega izhoda in da se ta pot vzpenja.

Križ ni nekaj nečloveškega, temveč je nadčloveški. Zdaj razumemo, zakaj nam je bil že od prvih začetkov človeštva postavljen daleč spredaj na pot, ki vodi k najvišjim vrhovom stvarstva.

Kristjani večkrat mislimo, da so toliki daleč od vere zato, ker naj bi bil ideal, ki ga oznanjamo, previsok in prezahteven. Zmota! Plemenita zahtevnost je vedno očarala duše.

Smrt nas popolnoma izroča Bogu, odpira nam pot vanj. Zato se ji moramo tudi mi izročiti z veliko ljubeznijo in predanostjo.

zbira Marko Čuk

* Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.

* Krščanstvo je vera v prihodnost, v blaženo, neskončno prihodnost, ki je nezakrita navzočnost neskončnega Boga kot našega večnega življenja.

* Vsakdanja molitev je težavna zadeva... Kako pogosto je srce daleč od tega, kar usta govore, daleč od njega, ki mu je molitveni obrazec namenjen.

* Lahko se prebudi ljubezen do Boga tudi ob tihem, hvaležnem vese­lju, ko se srečamo z dobrim človekom ali ko se rešimo velikega strahu ali silne žalosti.

* Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša moli­tev.

* Gospod ni naš Bog le ob praznikih. Nismo njegovi le, če se nas v njegovih veličastnih svetiščih dotakne njegova skrivnostna lepota; njegovi služabniki in služabnice smo tudi na polju in v delavnicah, pri mizi in v spalnici.

* Le vsakdanja molitev nam lahko pomaga. Le če vsak dan molimo, pripravljamo pogoje za ure vzvišene molitve.

* V molitvi srce govori Bogu, ki nas drži, čeprav padamo; ki nas krepi, čeprav smo kar naprej slabotni; ki nam je blizu, čeprav ga ne moremo videti.

* Odločilni trenutki našega življenja so milostni božji dar, ko jih prejmemo, in zopet milost, ko se pravilno odzovemo.

* Za tistega, ki veruje, je smrt kakor padec v naročje živega Boga, ki se imenuje Oče.

* Ko se bomo na sodni dan znašli pred Bogom Očetom, ne bomo našli odgovora na svojih tisočero zakaj. Naša vprašanja bodo izginila.

* Le kako naj spremenimo dan v molitev? Z nesebičnostjo in ljubez­nijo.

* Sveti Duh nam pri molitvi pomaga. Ne bo se utrudil. Ko se bomo naveličali praznine svojega srca in svoje molitve, bo veselo slavil Boga.

* Ne smemo se omejiti na redke, pretresljive ure vzvišenega razpoloženja, ko iz nas molitev kakor sama po sebi kipi. Doumeti moramo, da nam je vsakdanja molitev potrebna, saj pripravlja izredno molitev, toda tudi izvira iz nje

* Ko imamo pred očmi le Boga, njegovo ljubezen, njegovo voljo, ko je vse samoljubje v nas dogorelo, šele potem smo popolni božji otroci, šele potem je naša prosilna molitev božječloveška, šele potem lahko govorimo s Sinom: Vem, da me vselej uslišiš.

* Vsakdanjost naj bo za kristjana prostor vere, šola preudarnosti, vaja v potrpežljivosti, zdravilno razkrinkanje velikih besed in nepristnih idealov, tiha priložnost za dejavno ljubezen in zvestobo, obvarovanje resničnosti, ki je seme poslednje modrosti.

* Smrt naše sebičnosti na križu vsakdanjih težav pripravlja vstajenje ljubezni. Naš dan je prežet z ljubeznijo, s hrepenenjem, z zvestobo, z vero, s pripravljenostjo in vdanostjo v božjo voljo; vsakdanjost sama je postala molitev brez besede!

* Človek, spoznaj vendar veličino svoje molitve! Če priznavaš, da si postal deležen božje narave, priznavaš vendar tudi, da tvoja molitev ni le človeško opravilo, temveč delo Svetega Duha v tebi.

* Vsakdanjost nas uči, da postanemo bogati, le če se razdajamo, mirni zaradi odpovedi, veseli zaradi žrtve, ljubljeni, ko ljubimo; človek postane nesebičen in zaradi tega svoboden.

* Srečen, kdor posvečuje svojo vsakdanjost z molitvijo! Vsaj se ne bo popolnoma povsakdanjil.

* Ob naših odločitvah je v nas uprto božje oko in naš pogled se sreča z njegovim. Zaradi tega so trenutki odločitev tudi trenutki molitve.

* O ti vsakdanja molitev! Molitev zanesljive zvestobe si, ki nesebično služi božjemu veličastvu, ki ne pričakuje plačila. Posvečuješ puste ure in daješ neznatnim trenutkom veličino.

*Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.

zbira Marko Čuk

- Naša prva molitev, ko prejmemo Jezusa, bodi: Gospod, pomnoži nam vero! Obudi mi zavest, da tudi meni veljajo tvoje besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal trenutka, da bi se združil s teboj.«

- Namesto da bi bilo srečanje z Jezusom naša največja sreča, namesto da bi porabili vsako priložnost, da bi sodelovali pri Jezusovi daritvi,pa nas greni misel, da »moramo« iti k maši.

- Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!

- Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.

- Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.

- Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.

- Naša prva molitev, ko prejmemo Jezusa, bodi: Gospod, pomnoži nam vero! Obudi mi zavest, da tudi meni veljajo tvoje besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal trenutka, da bi se združil s teboj.«

- Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.

- Namesto da bi bilo srečanje z Jezusom naša največja sreča, namesto da bi porabili vsako priložnost, da bi sodelovali pri Jezusovi daritvi,pa nas greni misel, da »moramo« iti k maši.

- Božji graditelj je zasnoval nadrobne načrte za sleherno stvarco. Toda čut za naravo, ki jo gledamo vsak dan od mladih nog, nam je otopel, da imamo nepojmljiva čuda za nekaj vsakdanjega.

- Plemenitost ima prizvok lepega, izrazito lepega, a hkrati zelo preprostega, prav nič izumetničenega, razkazujočega se, bahavega.

- Človek je edino bitje v prirodi, ki tudi s svojo lastno iznajdljivostjo spreminja svoje življenjske pogoje. O njem edinem je mogoče pisati kulturno in politično zgodovino.

- Bolečina je sijajen izum, ki živa bitja na najučinkovitejši način prisili, da zavarujejo svoje telo. To je naprava, ki jo v svojih strojih le slabo posnemamo s kakimi zvončki, lučkami in podobnim.

- Velika krivda se uleže na dušo kakor gora, in če je ne odlo­žiš, ti začne razjedati telo... Nemirna vest je najstrašnejše gorje na svetu.

- Napor je bistveni pogoj celotnega lepega doživetja, ki ga nudijo gore. Pravi planinec se naravnost zgrozi ob misli, da bi se brez napora, recimo z vzpenjačo, zapeljal na vrh.

- Vprašanje, čemu sem na svetu, je najosnovnejše, najvažnejše in najodločilnejše od vseh, kar si jih more in mora zastaviti človek.

- Dober človek je pripravljen sprejeti vsako resnico, versko prav tako kakor druge, in izvajati vse posledice, ki iz nje izhajajo.

- Edino človek še ni dovršen... Samo v človeških dušah se bije boj med dobrim in zlim, samo tu je mogoče vesolje še izpopolniti ali pokvariti.

- Naša največja naloga na zemlji je: truditi se, da bi postali čim boljši ljudje. To je pogoj, da uresničimo tudi oba druga vidika na zadnjem smotru: da smo Bogu v čast in da dosežemo srečo.

- Ker dobrota v tem življenju ni zadostno poplačana in ker ostane včasih zlobnež do konca zmagovit, mora Pravičnost vse to izravnati po smrti.

- Tvoje odpuščanje nič ne vpliva na to, ali bo tudi Bog odpustil. Odpustiti moraš zato, ker si dolžan biti dober človek. Za tebe gre, ne za tvojega sovražnika. Sebi škoduješ, če mu ne odpustiš, ne sovražniku.

- Kdor ni popolnoma odprt za sleherno, tudi še tako zahtevno res­nico, če se le javi njegovemu notranjemu očesu zadostno utemelje­na, ne more veljati za pametnega človeka in zato tudi ne za dob­rega.

zbira Marko Čuk

- Začenjamo to pot: škof in ljudstvo. Začenjamo to pot rimske Cerkve, ki predseduje v ljubezni vsem Cerkvam. To je pot bratstva, ljubezni, zaupanja med nami. Molímo vedno za nas: drug za drugega. Molímo za ves svet, da bo veliko bratstvo.

- Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati.

- Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših.

- Verovati pomeni zaupati se usmiljeni Ljubezni, ki stalno sprejema in odpušča, ki nosi življenje in mu podeljuje smer.

- Zelo skrbite za duhovno življenje, ki je vir notranje svobode. Brez molitve ni notranje svobode. Oblikovanje po Kristusu, lastno duhovniški duhovnosti, bo za vas postalo dragocen zaklad, če boste gojili molitveno življenje in če bo vaše vsakdanje delo šola vašega posvečenja.

- Evropa potrebuje vašo zavzetost, vaš pogum in vašo vero, da bi premagala težke trenutke, ki jih še vedno živi.

- Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja spreminja svet.

- Naloga mladih je odpirati vrata v novi svet upanja. Mladi bi morali predstavljati upanje za svet in to upanje posredovati tudi ljudem okoli sebe. Na ta način bi lahko 'premagovali ovire in postali priče Božjega usmiljenja'

- Mladi pa lahko evangelij ljudem prepričljivo pričujejo le v povezanosti s Kristusom. Le z Njim smo lahko upanje za naše bližnje.

- Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. Pomnite tudi, da Božja beseda ni vaša last: je beseda Boga. Cerkev pa je varuhinja Božje besede.

- Pomnimo, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Varovati torej pomeni, da bedimo nad svojimi čustvi, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri in slabi nameni: taki, ki gradijo, in taki, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote in niti nežnosti!

- Kristjani nismo občasno, samo v določenih trenutkih, v nekaterih okoliščinah, v nekaterih izbirah. Ne moremo biti kristjani tako, kristjani smo v vsakem trenutku!

- Ne moremo postati poškrobljeni kristjani, takšni preveč izobraženi kristjani, ki razpravljajo o teoloških vprašanjih, ko pijejo čaj. Ne! Postati moramo pogumni kristjani in iti iskati tiste, ki so res Kristusovo meso.

- Tri besede povzemajo Marijino življenjsko naravnanost: poslušanje, odločitev, dejanje. Poslušanje, odločitev, dejanje. Te besede kažejo pot tudi za nas v tem, kar Gospod želi od nas v življenju. Poslušanje, odločitev, dejanje.

- Vztrajati na Gospodovi poti vse do konca, vse dni. Ne pravim, da je treba začeti vsak dan znova: ne, nadaljevati pot. Vedno nadaljevati. To je pot s težavami, z naporom, a tudi s toliko veselja. Je pa Gospodova pot.

zbira Marko Čuk

Človeštvo posveti in reši / naj kri iz Jezusovih ran. / Zahvaljen, Kristus, za trpljenje! / Po križu dal si nam življenje.

Gospod, od zibeli do groba / naj spremlja tvoja nas podoba!

Nebeško Dete, k tebi vsi bi radi, / da v naše srce milost se povrne - / poroštvo večne, angelske pomladi. // Piščali tvoje bomo naj srebrne - / iz njih naj tebi hvalnic vro zakladi, / dokler v svoj mir nas večnost ne zagrne.

Nad mano Bog bedi trenutek slednji, / ob varstvu božjem v duši je toplo, / resnice vir bogat je On, vsevedni, / naj dela moja venec mu pleto.

- Ko bo svet pregnetla misel zdrava / in ljubezen stala bo najviše, / vzklikali bodo mir, svoboda, sprava.

Gospod moj, moj Bog! / V tišini večera, / vsa polna nemira / s teboj govorim. / Pod težkim bremenom / vsa k zemlji težim.

Lepo skoz življenje je / vedrega srca hoditi. / Lepo od bogastva je svojega / drugim deliti.

Ječim, / omahujem, / brez sil se bojujem / in v svoji nemoči / se vsega bojim. / O, dvigni me, dvigni / iz moje slabosti, / da duh se oklene / tvoje svetosti, / Gospod moj, moj Bog!

K tebi Marija, ki vsa si deviška in sveta, / dviga v višave moj duh se iz solzne doline; / Mati veselja si lepega in bolečine, / tvoja dobrota pomoč in tolažbo obeta.

Mojemu srcu brezmejno si ljuba in draga. / S soncem obdana ti mojih si dni plamenica, / sredi viharnih noči moja zvezda vodnica. / Misel mi nate, Marija, živeti pomaga.

Lepo skoz življenje je / vedrega srca hoditi. / Lepo od bogastva je svojega / drugim deliti.

Dete! K tebi vsi bi radi, / da v naša srca milost se povrne – / poroštvo večne, angelske pomladi.

- Odrešeniku čast in slava! / Iz groba tretji dan je vstal. / Odslej je žalost posvečena / in Jezus kažipot svetal.

O krizantema, tvoj kodrasti cvet o Vseh svetih / lep je, najlepši. Grobove pokojnih krasi. / Kakor da roka ljubeča med njimi in nami / plete skoz morje spominov skrivnostne vezi.

zbira Marko Čuk

+ Kako težko pričakujemo zvestega prijatelja, ki mu lahko zaupamo, kar vsakemu ne moremo in nočemo. Po takem zaupanju, po taki spovedi je klic in žeja naše narave.

+ Če je pisateljeva dolžnost pokazati to, česar drugi ne vidijo, je tudi tukaj njegova dolžnost opisovati to, kar je v ljubezni lepega, vzvišenega, nizkotnim očem skritega, junaškega in požrtvovalnega.

+ Človeška narava zahteva, da otrok raste in se izživlja med sebi enakimi. Občudoval sem nekje otroke, ki so bili slovenske, nemške in laške narodnosti. Po jeziku se niso nič razumeli, toda razumeli so se izvrstno v igri in zabavi.

+ Besede nepremišljene ostrina / nalije v dušo večkrat nam pelina.

+ Vsaka ped napredka je bila izvojskovana. Če je napredek resnična pridobitev, ga nihče ne zajezi. Če je pa zabloda, usahne sama po sebi.

+ Natura se da voditi po plemeniti modrosti, a izboljšati edino le po evangeliju in z božjo milostjo, ki pa ne bo delala čudežev v ljudeh, če so samo oblasti željni, zvrhani napuha, brez ljubezni.

+ Ljubezen je ljubezen. Naj se še tako prikrije, nazadnje jo le sonce obsije.

Tako ti sam ne boš nikdar na sveti, / če eno samo te srce umeva, / če eno samo hoče te in zna objeti.

+ Zemlja rodi kruha dovolj za ljudi! / Pa so pravico zatrli ljudje, / da so nam revnim rodili gorje.

+ Knjige, ki jih uživa ljudstvo in inteligenca z enakim veseljem, so najboljše, kar jih je kdaj človek napisal.

+ Ljubezen matere je rodila ljubezen do grude. Ljubezen je žarela v sadikah, sadike so rodile.

+ Človeku je potreben višji, nadčloveški notranji imperativ ukaz, da sovraži zlo, se ga izogiba in, če stori zlo, greh prizna in se kesa.

+ Težko občutiš večjo hvaležnost do Boga kakor tedaj, ko opaziš na človeku, ki je že leta prenašal breme svojih zablod, kako se mu zaiskri srečna solza v očeh, ko zasliši: Zaupaj sin, zaupaj, hči, odpuščeno ti je! Pojdi v miru.

zbira Marko Čuk

sv. Janez Bosko (16. avgust 1815, Becchi (Piemonte, Italija), † 31. januar 1888, Torino)

+ Neobčutljiv sem tako za hvalo kot za grajo če me hvalijo, pravijo, kakšen bi moral biti, če me grajajo, povejo, kakšen sem.

+ Vsaka beseda naj nosi pečat ljubezni. Blagost v govorjenju, delovanju, pri opozarjanju pridobi vse in doseže vse.

+ Krepost stanovitnosti cenim bolj kot kake posebne darove. Nič ne de, če se lotevamo majhnih stvari; važno je, da jih opravljamo vztrajno.

+ V preizkušnjah in težavah kliči na pomoč svojega angela varuha. Želi ti pomagati bolj, kot si to sam želiš.

+ Brezmejno zaupam v božjo Previdnost; toda Previdnost hoče, da ji po svojih močeh pomagam.

+ V pogovoru bodi tak, da bodo vsi, s katerimi govoriš, postali tvoji prijatelji.

+ Vsak večer pomislite: kakšna bi bila moja večna usoda, če bi moral to noč umreti?

+ V lepem obnašanju so zametki mnogih kreposti. Tudi mesarji morajo paziti na svoje vedenje.

+ Biti kristjan, pa ne živeti krščansko, je navadna hinavščina.

+ Neobčutljiv sem tako za hvalo kot za grajo; če me hvalijo, pravijo, kakšen bi moral biti, če me grajajo, povejo, kakšen sem.

+ Revni in zapuščeni ljudje nimajo drugega premoženja kot vaše dobro srce. Če hočete postati bogati, dajte veliko ubogim.

+ Ura, pridobljena zjutraj, je zaklad zvečer. Vsaka minuta je dragocen zaklad, ki ima neskončno vrednost - kakor Bog sam.

+ Ne brskaj preveč po preteklosti in ne sanjari o prihodnosti, ampak tisti čas, ki je tvoj - sedanjost - zgrabi s srcem in z dušo.

+ Predvsem moramo delati tisto, kar dela mladini veselje. Potem bo tudi ona delala tisto, kar dela veselje nam.

+ Delajte dobro vsem, slabega nikomur. Ob koncu življenje bomo obrali sadove naše dobrote.

+ Sprejemam hvalo in grajo: če me hvalijo, mi to pove, kakšen bi moral biti, če me grajajo, mi povejo, kakšen sem.

+ V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost.

+ Ne skušaj opravičevati svojih napak, raje jih skušaj popraviti.

+ V duši ne sme biti razburjenja, v očeh ne zaničevanja in ne sramotilne besede na jeziku Za sedanji trenutek naj v vas prevlada sočutje, za prihodnost pa upanje.

+ Človek je rojen za delo in samo tisti, ki dela z ljubeznijo in zagnanostjo, čuti, da je tudi trud lahak.

+ Malo govori o drugih, še veliko manj pa o sebi.

+ Gospod, potrebujem veliko moči in poguma. Poguma za resnico, da se sprejmem takega, kot sem. Poguma za ponižnost, da se ne bom postavljal.

zbira Marko Čuk

Oton Župančič (* 23. januar 1878, Vinica, Bela krajina, † 11. junij 1949, Ljubljana)

- Sin Božji, Marije Device sladkost, / bodi naš gost. / Pripravili smo ti svoje dvore / kakor kdo more - / v naša srca prinesi svoj zlati dan, / naša srca, glej, polna živih ran.

- Kdo si, ki vodil rad bi narod moj? / Si naskrivaj si kdaj izprašal vest? / Si našel, da do zadnjega si zvest? / Če nisi, skleni roke nad seboj.

- Meni je treba velike samote; / skloniti moram se čez skrajni rob, / kjer ni več zvokov, kjer ni več podob, / zapreti oči in razprostreti roke.

- Srce, ti moje mlado srce, / ne obupuj! / Dokler si lačno, dokler si žejno, / vase veruj!

- Vtisni podobo svojega očeta / globoko v srce; materin obraz / zapri si v dušo: tam samo ti vzeta / morda ne bosta ta surovi čas.

- Pojdi in lovi ljudi: ta v mrežo idej se ujame, / kdor ti v mrežo ne gre, trnek pomoli mu zlat.

- Požel je kmetič in pospravil plod, / a kod, mladenič, kod gre tvoja pot? / Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel?

- Naši (slovenski) sobi središče je kot, / naš strop izvira iz kota, / naše leto iz Božiča, / naša družina iz Svete družine. / naša misel iz Svetega Duha - / tako je hotel naš narod.

- O rodni dom, o hiše očetove streha ti! / Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha si; / golob - izpod tujega neba trepeče nazaj, / hrepenenje mu je pokazalo i pot i kraj.

- Sveti božični čas. / Neštete množice se zbirajo, / pred božjimi se čudi klanjajo / in v davne, daljne čase sanjajo. / Nad njimi plava sveti duh pokoja.

zbira Marko Čuk