• 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
Abbe Pierre (* 5. avgusta 1912, Henri Marie Joseph Grouès; + 22. januarja 2007, Pariz)

 

+ Če hočemo biti prepričljivi verniki, mora biti vsem očitno, da si ne domišljamo, da vera daje odgovor na vse. To ni res. Mi vsi doživljamo ure, ko se nam, kot na Jobovih ustnicah, zastavljajo vprašanja in pomisleki, kajti trpljenje in bolečina sta prehuda.

+ Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba ... Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni.

+ Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki - postati morajo naše moralno vodilo.

+ Smo svobodna bitja, edina svobodna bitja med milijardami galaksij vsega vesolja. To mora nekaj pomeniti: svobodni smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili.

+ Če nismo pripravljeni naše obhajilo s posvečenim kruhom dopolniti z drugo resnično navzočnostjo Kristusa v svetu, se pravi, z njegovo navzočnostjo v trpečih in ubogih, lahko naše zakramentalno obhajilo postane pravo bogoskrunstvo.

+ Radi delimo ljudi na verne in neverne. Jaz pa jih rajši delim na take, ki so odprti za druge, in take, ki obožujejo sami sebe.

+ Nič ni hujšega, kakor občutek, da si odveč. Vedno ponavljam: vsi smo potrebni. Svet je kakor velik gozd: če so v njem samo mlada drevesa, ni zdrav, potreben je tudi humus, ki je sad starih dreves ... Podobno so tudi stari ljudje potrebni mladim.

+ Mladi, sprašujete me o Bogu. Odgovarjam vam: ne pozabite na tisto radost, ki je z besedami ni mogoče izraziti. Prejeli ste namreč najbolj dragocen dar, da ste mogli okušati, kako lepo je pomagati drugim. Tudi če o teologiji nimate pojma, veste, kakšen je okus ljubezni. Razumeli ste, kaj je Bog.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih
Vinko Kobal (* 19. januar 1928, Vrhpolje pri Vipavi, † 29. maj 2001, Godovič, pokopan je v Stržišču pod Črno prstjo)

 

+ Pozornost ni zgolj olikanost v odnosih, ampak nekakšna religi­ozna drža pred skrivnostjo človeka, ki je sicer vidno prisoten, v resnici pa je v jedru še nepoznan. Tak je Bog do nas. On nas razume, da bi mi znali razumeti druge.

+ Človek se ne more zadovoljiti z zunanjim videzom, zanima ga predvsem skrivnost. Skrivnost je za slehernega človeka izmed vsega najbolj vabljiva.

+ Daruje lahko, kdor ima rad, kdor ljubi. Bog nas ljubi, zato nas je obsul s svojimi darovi: od stvarstva do vseh notranjih spo­sobnosti - talentov.

+ Izviri nezvestobe so tam, kjer ljudje bežijo od pameti in jim je odveč vsako razmišljanje.

+ Če mladim trpljenja ne prikrivamo, ampak jih nanj pripravljamo,  nas ne sme biti strah, da bi jih odbili. Vzgojitelj zrele krščanske osebnosti ne sme misliti, da si jih bo več pridobil, če jim bo  trpljenje prikrival ali jih od njega oddaljeval.

+ Središče verovanja je v tem, da verujemo v Kristusa, ki je trpel in umrl za nas, potem pa premagal smrt in zaživel za vedno, da bi nam zagotovil to srečo, ki je po človeško še slutimo ne.

+ Dogodek Kristus se ne bo več ponovil. Od njegovega prihoda naprej na svetu ne bi več smelo biti dolgočasnega življenja, saj je vse, kar se zgodi, kakor člen verige, ki ne bo:več prekinjena.

+ Čas, ki ga živimo, je izraziti čas svetnikov... Zato se zdi prav, da se ozremo v bogate duše, ki so ohranile stik s stvarnostjo in njenim Stvarnikom.

+ Vsi smo na poti v domovino. Mi nismo rojeni za smrt! Mi moramo priti na obalo življenja in svobode. Zato moramo iti naprej.

+ Spremeniti je treba življenje v neprestano srečanje, s katerim bi Bogu pokazali, kako želimo njegovo delo nadaljevati in njegovo navzočnost uresničiti v skupnosti, kjer je srečanje vedno začetek sreče.

+ Kristjan je prvič poklican pri krstu. Oče Stvarnik kliče novo bitje v svojo skupnost. Kliče ga po imenu, kot osebo.

+ Človeški rod lahko napreduje zato, ker je vsaka človeška oseba nekaj čisto novega, enkratnega in neponovljivega, kar bo prineslo na svet nov napredek, pomagalo k novim korakom.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih
Friderik Baraga (* 28. junij 1797, grad Mala vas (danes Knežja vas), † 19. januar 1868, Marquette, Michigan, ZDA)

 

+ Pomisli resno: čemu si na svetu, kam greš? Ne pozabi, da živiš samo enkrat. Življenje ti je bilo dano, da umreš na tem svetu. Le za kratek čas smeš ostati na zemlji. Resnično srečen boš le v nebesih.

+ Nihče nima sam od sebe tiste modrosti, ki je potrebna za spoznavanje Boga, da bi vedel, kako naj služi Gospodu, da bo dosegel večno življenje v nebesih. Če ljudje uporabljajo samo svoj razum, največkrat zablodijo in ravnajo nespametno.

+ Nihče ni postal veren zato, da bi se mu na svetu dobro godilo, da ne bi bil nikoli bolan, da bi imel vsega dovolj... Edini razlog, da naj človek postane kristjan, je ta, da s tem lažje pošteno živi, da se drži božje postave.

+ Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če vidi, kako grdo ravnajo drug z drugim, kako se pretepajo ali sovražijo, od koga naj se potem nauči lepega ravnanja z drugim, kako naj bo ljubezniv in kako naj ljubi svojega bližnjega?

+ Če je človek prepuščen samemu sebi, ne more storiti nič dobrega. Zato kristjan vedno in vztrajno prosi za pomoč Svetega Duha, za njegovo uspešno vodstvo in za pomoč v krepostnem življenju.

+ Obrekovalci se ne zavedajo, kaj govorijo. Včasih opravljajo poštenjaka, norca pa spoštujejo. Vse prehitro človek obsodi bližnjega, še preden ga zares pozna.

+ Stalno govoriš, da se ljudje okoli tebe žaljivo vedejo. Vendar ne uvidiš, zakaj te pravzaprav obsojajo. Preuči samega sebe in skušaj se spoznati. Morda ti vedno karaš druge, nikogar pa ne pohvališ, zato pa tudi ljudje tebe ne pohvalijo.

+ Posebno si moramo prizadevati, da smo do ljudi dobri v majhnih stvareh. Brez cene so tiste visoke misli, ki včasih pridejo, kako velikodušno bomo ravnali z bližnjim. Naša ljubezen do bližnjega se mora kazati v vsakdanjih rečeh

+ Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti zveličanje. Drugi pa ga dosežejo z usmiljenjem do teh nesrečnih.

+ Zemlja se osuši, postane pusta in nerodovitna, če dolgo ni dežja; tako postane duša pusta in nerodovitna in ne obrodi nobenih lepih del pravega krščanskega življenja, če začne kristjan opuščati molitev, ali pa če le z usti moli, ne da bi srce za to kaj vedelo.

+ Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

+ Kakor si dan z molitvijo začel, tako ga tudi z molitvijo končaj. Opravi vselej zvesto in pobožno svojo večerno molitev.Če večerno molitev iz malomarne zanikrnosti in lenobe opuščaš, si grdo nehvaležen Bogu, kateri te je ves dan zvesto varoval.

+Najhujša in najstrašnejša pregreha je nezaupanje do neskončno usmiljenega večnega Očeta... Velika božja Pravica je obenem tudi ljubezen večnega Usmiljenja.

+ Sovražite vse, kar je slabega, kakor to sovraži naš Gospod. Sprejmite pa in ljubite vse, kar je dobrega, kakor Bog to ljubi.

+ Če res skušamo živeti, kakor nas uči vera, potem je naša vera živa, in živa vera nam bo dala večno življenje v nebesih.

+ Bog ničesar ne stori in ne dopusti, kar bi tudi ti ne storil in doputil, če bi mogel vse dogodke tako dobro pregledati, kakor jih on.

+ O milosti polna mati Marija, izprosi tudi meni od Boga vse tiste milosti, katerih od njega potrebujem, da bom mogel lepo živeti in enkrat biti zveličan.

+ Ne želi si dolgega življenja na zemlji. Glej, da boš živel pošteno. Ob smrti je srečnejši novorojenec, čigar življenje je nedolžno, kakor pa starec, čigar življenje je bilo pregrešno.

+Ako imaš veliko premoženje, pomisli, da te je božja previdnost s tem, ko ti ga je dala, postavila za skrbnika tistih, ki nič nimajo.

+ Velikokrat se kakšen grešnik spreobrne le zaradi prisrčnih molitev, ki jih je kaka bogaboječa, pred svetom skrita duša pošiljala iz svoje samote k Bogu.

+ Bog ničesar ne stori in na dopusti, česar bi tudi človek sam ne storil in dopustil, če bi mogel vse razmere tako dobro pregledati, kakor jih Bog.

+ Kakor se resnica sama po sebi priljubi nepokvarjenemu človeku, tako se človek ogiblje resnice ter se poprime zmote, če njegova pamet ni zdrava in če je njegovo srce sprijeno.

+ Ko se končuje leto in se začenja novo, bodi vesel in se zahvali Bogu, da ti ga je dal dočakati. Marsikdo je lani z veseljem slavil novo leto, a ga letos ne bo; ti si ga pa dočakal. Zahvali se Bogu za to.

+ Skrbi za svoje starše. Prosi našega Gospoda, naj bo usmiljen in dobrotljiv do njih in jih nekoč sprejme v nebesa. Skrbi zanje do konca njihovega življenja na zemlji. In ko bodo umrli, še vedno moli zanje.

+ Nobeni drugi osebi ni Bog dal na tem svetu toliko milosti kot sveti Mariji. In nikoli ni nobena oseba tako izkoristila milosti, ki ji jo podelil Bog, kot je to storila Marija.

+ On, ki vlada v nebesih in nad zemljo, je tako skrajno ubog, da zmrzuje v hlevu. Resnično pretresljivo je to. Le zakaj je Jezus to dopustil? Želel nas je napraviti večno srečne v nebesih, zato je trpel na zemlji.

+ Z veseljem premišljuj Jezusovo vstajenje. To je nekaj veselega in svetega. Z njim je Jezus najbolje dokazal svoje božanstvo. Samo Bog je Gospodar življenja.

+ Če je človek prepuščen samemu sebi, ne more storiti nič dobrega. Zato kristjan vedno in vztrajno prosi za pomoč Svetega Duha, za njegovo uspešno vodstvo in za pomoč v krepostnem življenju.

+ Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj gospoduje ta v naših srcih.

+ Kdor koli se jezi, ker mora toliko trpeti, škodi samemu sebi in to po svoji krivdi. Način, kako kdo sprejme trpljenje, razodeva, kaj mu trpljenje pomeni.

+ Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če sliši, kako se starši pričkajo in uporabljajo grde izraze, od koga naj se potem otrok nauči lepo govoriti o bližnjem?

+ Vse, kar živi na tem svetu, živi le kratek čas in kaj hitro premine. Sto ali celo tisoč let je zelo malo v primerjavi z večnim življenjem. Resnično dragoceno je samo večno življenje, vse drugo je minljivo.

+ Kdor se je hudo pregrešil, pa iz vsega srca obžaluje svoje grehe. spremeni način življenja in potem zvesto služi Bogu, takemu bodo vsi grehi odpuščeni. Naš Gospod je zelo usmiljen; veliko za nas trpel na zemlji.

+ Če dobro premisliš, se ne boš več oziral na to, kaj pravijo ljudje o tebi, niti se ne boš žalostil, če povedo o tebi kaj neprijetnega. Trdno pa skleni naslednje: pred Velikim Duhom želim živeti častno in želim, da bi mu vselej ugajal moj način življenja.

+ Kadar kaj prosiš našega Gospoda, vedno misli tako: naj se v vsem zgodi Božja volja. Tako reci vselej, kadar kaj prosiš Boga. Tako je rekel tudi Jezus, kadar je molil.

+ Kdor se pogosto spove svojih grehov, si bo tudi pogosto sprašal svojo vest in bo samega sebe bolj in bolj poznal.

+ Pomisli na to, kako kratko je naše življenje na tem svetu. Kmalu bo konec tudi tega leta. Kmalu boš dokončal svoj tek na svetu in prestopil prag večnosti.

+ Ako boš moral kdaj trpeti, le prosi Boga, naj te obvaruje trpljenja, vendar vselej dostavi, kakor je storil Jezus: Ne moja, ampak Božja volja naj se zgori. Saj ne morem vedeti, kaj bo zame najboljše.

+ Samo Bog je popoln Gospodar v nebesih in na zemlji. Samo on daje vse. Sveta Mati Božja samo posreduje za nas, da bi imel Bog večje usmiljenje z nami.

+ Naš Gospod Bog je povsod pričujoč. On je vseveden. On pozna naše misli in želje. Kdor razmišlja o Bogu ali mu govori, bodisi z usti ali samo s srcem, ta resnično moli.

+ Sam Gospod je uporabil angela in mu naročil, naj pozdravi Marijo. Nato je angel šel in jo pozdravil: "Zdrava, Marija, milosti polna!" In to ponavljajo zdaj verniki, ko pozdravljajo Marijo, kot jo je takrat pozdravil angel.

+ Tudi greha, v katerem smo mi rojeni, Marija ni imela. Zato njo Bog raje posluša kot nas. Prav zato jo prosimo, naj vedno prosi za nas, dokler smo tu na svetu, posebej pa še ob naši smrtni uri.

+ Obrekovalci se ne zavedajo, kaj govorijo. Včasih opravljajo poštenjaka, norce pa spoštujejo. Vse prehitro človek obsodi bližnjega, še preden ga zares pozna.

+ Če hoče biti odrasel krščen, mora biti trdno odločen živeti po veri do konca svojega življenja. Vere ne bo sprejel le za kratek čas, ampak za vedno.

+ Angeli v nebesih se čudijo, ko vidijo Jezusa, da je tako dober do ljudi in jih tako ceni, da jih hrani s svojim telesom.

+ Naj govorijo ljudje, kar hočejo. Zaradi tega ne bom večji siromak, pa tudi bogatejši ne bom. Naj rečejo, kar hočejo, s tem ne bom ne boljši ne slabši.

+ Če ti ne odpustiš bližnjemu, pa kljub temu rečeš v molitvi: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo«, se norčuješ iz te prelepe molitve in lažeš Gospodu Bogu.

+ Ko smo prejeli sveti krst, nas je Bog sprejel za svoje otroke. Z nami ravna zares kakor s svojimi otroki. Nudi nam vse, kar potrebujemo za življenje na tem svetu.

+ Govoriš, da se okoli tebe žaljivo vedejo. Vendar ne uvidiš, zakaj te pravzaprav obsojajo. Morda ti vedno karaš druge, nikdar pa ne pohvališ.

+ Ni dovolj za kristjana, da moli in reče: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Kajti če istočasno slabo dela in živi v smrtnem grehu, ne bo prišel v nebesa, če prej ne bo spremenil svojega življenja.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Stanko Cajnkar (* 25. april 1900, Savci, † 17. januar 1977, Ljubljana)

 

- Človekova odvisnost od Boga je popolna, celotna, nujna in osrečujoča. Zato je tudi odgovornost popolna, celotna, nujna in osrečujoča.

- Svetost besede je važnejša od lepote besede. Lepota je lahko le zvok. Svetost pa pomeni resničnost, iskrenost in zanesljivost.

- V Kristusu Jezusu se je božja resnica skrila v človeško majhnost, da nas je poučila o Očetovi neskončnosti in dobroti.

- Človeku, za katerega molimo, bi bili radi pravični in dobri, ka­kor mu je pravičen in dober Bog.

- Ako hočeš zvedeti resnico o sebi, povprašaj pri ljudeh, s kate­rimi si vsak dan skupaj: svoje domače, svoje sodelavce...

- Resnica je oko, ki gleda, ljubezen pa srce, ki čuti. Prava sreča nastane šele v srcu. V njem dozori v lepoto, ki je največja in najbolj dragocena.

- Kakor je odrešenje namenjeno vsem, tako je tudi Gospodova molitev prošnja vseh. Vse, kar ima smisel kot pogovor z Bogom, vse je v teh prošnjah, pa čeprav tisoči in milijoni molivcev nič ne vedo o našem očenašu.

- Vsaka prošnja je izraz hrepenenja naše narave. In ker je narava izšla iz božjih rok, vemo, da je tudi naša želja, v prošnji izražena, v božjem načrtu predvidena, hotena in upoštevana.

- Dokler imamo dobre duhovne oči, ki jih nespamet in hudobija še nista pokvarili, moremo prodreti dokaj globoko v skrivnosti svojega srca. Ko pa nam hudobija zmede jasnost pogleda, pademo v temo zmote o samem sebi.

- Že človeško ime je dragoceno. Ne smeli bi ga pačiti in spreminjati. Še manj ga smemo skruniti s kletvijo. Božje ime pa je brezmejna svetost.

- Hinavščina je podobna notranjemu gnitju, ki ga skrbno prikriva videz zunanjega zdravja. To je rak, ki razjeda srce in obisti, pa ljudje zaradi spodobnosti in dobrega imena ne smejo zanj vedeti.

- Še bi se ljudje lahko zanesli na veljavnost sodb, ki jih imamo sami o sebi, bi bilo na svetu velikansko število modrih in razsodnih, ljubeznivih in dobrih, poštenih in pravičnih, resnicoljubnih in sočutnih.

- Njegova ljubezen išče prostora v nas, njegova iskrenost in vnema budita našo voljo. Kako čudno je, da po vsem tem ne gledamo sveta v njegovi, to je v Kristusovi luči.

- Pravičnost je strog sodnik. Ničesar ne spregleda in se ne da podkupiti. Na starih slikah je upodobljena z obvezo na očeh. To pomeni, da se ne bi smela ozirati veljavo človeka, ki ga mora soditi.

- Z vso odkritostjo moramo premeriti moči svoje ljubezni, svoje pravičnosti, svoje požrtvovalnosti, svoje nesebičnosti in zvestobe. Globina teh vrednot je tudi mera naše moči v svetu.

- V ničemer ni človek tako iznajdljiv kakor v iskanju izgovorov. V tej spretnosti ima skoraj vsak dolgo šolo za seboj.

- Kdor ima Boga za tujca, se je odtujil samemu sebi. Njegovo življenje je usmerjeno v praznoto, kjer ni nič.

- Božja zamisel o nas je vedno v skladu z najglobljim in najlepšim, kar je v nas. Njegov zakon ni tuj. Njegove zapovedi so izraz vsega našega iskanja in pričakovanja.

- Življenje je tveganje in ne zavarovalnica. Ko bi se popolnoma zavaroval pred vsem hudim in grenkim, propadeš.

- Kristjani bi morali Kristusovo vdanost v Očetovo voljo prenesti v vsakdanje življenje. To bi dalo svetu in življenju veselejšo in prijaznejšo podobo.

- Ljubezen čistih in dobrih src je blagoslov za motne in slabotne duše.

- Dom je mir, dobrohotnost, razumevanje in odpuščanje ... Doma ni brez materinskega in očetovskega srca in brez trdnega in močnega zaupanja.

- Dom je bližina. Bližina je največja preizkušnja za človeška srca. Bližina je samo dobrim v blagoslov. Bližina je telesni izraz za ljubezen.

- Dom je svetišče in delavnica obenem ... Dom je prostor veselja in smeha, pa tudi gorja in žalosti. Doma ni brez materinskega in očetovskega srca in brez trdnega in močnega zaupanja

- Ne utegnemo biti ljudje, kakršne nas Bog sam kliče in hoče imeti. Za edino važno zadevo svojega življenja nimamo časa.

- Pravičnost je umetnost pravilnega razdeljevanja. Zato je po svojem bistvu služba, z vsemi posebnostmi službenega razmerja in odgovornosti.

- Pri gradnji mostu je mogoče vse premeriti, preračunati in vnaprej določiti. Življenje pa je čisto drugačen most. Je dolg most v onstran­stvo, povsem osebno delo, samostojno in nepreračunljivo.

- Preradi pozabljamo, da imamo od Boga vsi eno samo ime: otrok. Tako je med nami samimi samo en naziv zares primeren: brat, sestra.

- Hoteti voljo svojega Boga se pravi: hoteti sebe, polnost svojega življenja, razvitje vseh dobrih misli, vseh pravih nagnjenj in sposobnosti.

- Lahko bi rekli, da dela jezik krivico, ker oko slabo vidi ... Slepota srca vpliva tudi na podobo, ki se ustvarja v očesu.

- Zadnji sodnik, pravičen in neizprosen, je srce. Šele takrat, ko nas lastno srce obsoja, vemo, da se je zgodilo nekaj straš­nega, neko izdajstvo.

- Prava molitev je vedno tudi resnično urejevanje življenja.

- Ko govorimo z Bogom, dopovedujemo predvsem sebi; sebe urejujemo in prav usmerjamo.

- Ko molimo, tedaj beremo iz knjige stvarstva o božji vsemogočnosti, poslušamo pesem o njegovi lepoti, himno o njegovi ljubezni in dobroti.

- Ko molimo, vprašujemo Boga za svet. Iz stvarstva, iz svojega razuma, iz milosti in kreposti, ki so v nas, poskušamo brati odgovor Božje modrosti.

- Molitev je tudi molk ... Ob velikem trpljenju drugega molčimo. Naše besede so v takih trenutkih prerevne in bi le bolele. Molk je obzirnejši, prijaznejši in dobrohotnejši. Prav tako umolknemo ob velikem iznenadenju in začudenju, čeprav je v nas vse polno veselja in življenja

- Moliti v Kristusovem imenu se pravi: moliti tako, kakor je molil Kristus. Moliti z njegovo vdanostjo, z njegovo ljubeznijo, z njegovim razumevanjem in mišljenjem; moliti za to, kar je prosil Kristus, trpeti za to, za kar je trpel Kristus.

- Božje češčenje in naše življenje je pravzaprav ena in ista stvar. Beseda je samo pečat za vse to, kar v resnici pred Bogom smo ali bi vsaj iskreno hoteli biti

- Miren je samo tisti, ki ve, da vsa božja ljubezen bedi nad njegovo srečo. V tej veri junaško prenaša vse, kar življenje grenkega in hudega prinese. Njegova sreča je s trenutkom verovanja postala božja zadeva, stvar njegove modrosti in moči

- Pobožnost ni plašč za prikrivanje moralnih hib, pomanjkljivosti in napak. Borba za naravno človeško dobroto, značajnost, odkritost in resnicoljubnost je temeljna dolžnost vsakogar.

- Ljudje se vse premalo zavedamo stvariteljske moči svoje ljubezni. Zato sicer pogosto o odpuščanju govorimo, a le redkokdaj prav iz srca odpuščamo. V našem odpuščanju gre vse prevečkrat za neke zunanjosti, za varovanje videza, samo za pozabljanje krivic.

- Življenje kliče po večnosti. Brez nje je prazno, nepomembno, je zapisano suženjstvu večne smrti. Večno življenje je zahteva naše razumne narave. Življenje, ki ne mine, je edina hrana, s katero more Bog nasititi ustvarjalnega duha.

- Svetost je ljubezen otroka do Očeta, pravičnost človeka do človeka, usmiljenje z bedo in revščino v tisoč odtenkih, trpljenje in delo za drugega, ustvarjanje lepot, ki vodijo srce k Bogu.

- "Tvoja poguba je v tebi samem," je zapisano v svetih knjigah na račun izraelskega naroda. Velja pa prav tako slehernemu izmed nas. Nihče drug ne more s svojo zlobo prodreti tako globoko v tvojo dušo, kakor lahko to narediš ti sam.

- Večno življenje, ki ga čakamo, ni nasprotje tega, ki ga zdaj živimo. Je le nadaljevanje brez konca. Zato moramo biti kristjani z veselim srcem povsod tam, kjer je sled resničnega življenja.

- Večno življenje, ki ga čakamo, ni nasprotje tega, ki ga zdaj živimo. Je le nadaljevanje brez konca. Zato moramo biti kristjani z veselim srcem povsod tam, kjer je sled resničnega življenja.

- Prava nesreča je nezvestoba božji zamisli, nesreča je odpad od lastnega bistva, ki mu je božja volja hotela dati polnost lepote in vrednosti.

- Modrost ne pomeni isto kot učenost. Modrost pomeni predvsem poznavanje življenja in prihaja lahko samo iz osnov in temeljev zdrave in urejene duše.

- Dober človek, ki živi iz vere v Boga, iz zaupanja v njegov red sveta in življenja ter iz ljubezni do njega in njegovega stvarstva, je nujno tudi moder.

- Dober človek je svojevrsten videc, ki pozna marsikaj, kar je drugim še prikrito. Nekaj božje modrosti odseva iz njegove tihe, čiste in svetle dobrohotnosti.

- Dober človek je pogumen. Ker je sedež poguma po starem naziranju v srcu, pravimo pogumu tudi srčnost.

- Prava dobrota ne živi od tujega priznanja, temveč od lastne notranje moči in prepričanja. Resnično dober človek ima oči obrnjene v božje jamstvo.

- Dober človek mora imeti predvsem pravo spoznanje o pomenu človekovega življenja na tem in na onem svetu. Mora vedeti, da je človek izšel iz božjih rok in se mora neomadeževan k Bogu vrniti.

- Slabo opravljeno delo je krivica, povzročena skupnosti. Pravičen človek mora biti dober delavec in zvest služabnik skupnosti.

- Amen je zelo težka beseda. Pravi, resnični 'amen' sploh ni beseda. Iskreno resnobni 'amen' je samo življenje v božji pričujočnosti. Vsak utrip srca, vsaka misel, vsaka želja in beseda, vsako še tako majhno delo, vse mora biti 'amen' naše molitve k Bogu.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih
Phil Bosmans (1. julija 1922; Gruitrode /Belgija/  - 17. januarja 2012;  † Mortsel /Belgija/)

 

+ Pesimisti ne živijo, ker so že dolgo mrtvi. Pustili so se pokopati, še preden so umrli.

+ Ljubiti pomeni: vdihniti ljudem in stvarem življenje iz svojega lastnega srca ter jih tako oživiti.

+ Kadar kriza zatemni vse, bodo otroci luči prižgali zvezde.

+ Če delamo dobro, tega nihče ne opazi in nihče ne govori o tem. Če pa storimo le napačen korak, ga vidijo vsi, o tem je poučena vsa soseska.

+ Križ je resničnost v življenju vsakega človeka. Toda vedno manj ljudi je, ki so mu dorasli. Ne sprejemajo ga več in ne prenašajo, njegovega bremena. Mnogi so zato čisto na tleh. Zdravniki za živčne bolezni in psihiatri imajo vedno več dela.

+ Ob misli na smrt, ta odločilni trenutek mojega življenja, ki ga bom moral prestati popolnoma sam, se znajdem pred vprašanjem: vse ali nič, smisel ali nesmisel življenja, Bog ali neskončna praznina. Skrivnost življenja in smrti je povezana s skrivnostjo Boga.

+ Zakaj bi izgubljal čas z nesmiselnim lovom na denar? Zakaj bi si kopičil skrbi za stvari, ki pridejo jutri? Zakaj bi se prepiral, zakaj bi sitnaril, zakaj bi se nesmiselno napenjal in zakaj bi spal, če sije sonce? Mirno si vzemi čas za srečo!

+ Kdor se veseli otroka, se veseli življenja. Če ostaneš majhen, postaneš velik. Od otrok se lahko veliko naučimo.

+ Kriza lahko postane tudi blagoslov! Spodbuja nas, da razmišljamo o pravih življenjskih vrednotah. Odločiti se moramo, kaj je za nas res pomembno.

+ Življenje postane praznik, če se znaš veseliti preprostih, vsakdanjih stvari. Prihaja pomlad. Zaljubljen sem v preproste stvari.

+ Živeti pomeni objeti ljudi in reči ter jih spet izpustiti, da rastejo in cvetijo v božji navzočnosti... Živeti pomeni vse imeti za božji dar, dopustiti, da je vse njegov dar, nikogar in nič si lastiti in vriskati ob vsaki zvezdi, ki pade z neba.

+ Bog ni cvetlica, toda v vsaki cvetlici je šel On mimo. V vsem, kar živi, je pustil Bog sled svoje ljubezni. V vsaki travni bilki odkrivam njegov pečat. Bog je globoka vez vsega, kar biva, vsega, kar je v celotnem vesoljstvu.

+ Človek potrebuje tišino, napredek pa mu je dal hrup. Človek potrebuje dobroto, napredek pa mu je prinesel konkurenco. Človek potrebuje Boga, napredek pa mu je dal denar.

+ Tolažba je roka, ki ti daje razumeti: nisi sam. Je blaga kretnja, ki pravi: lahko ostaneš tak, kakršen si.

+ Bodi pogumen, kot je sonce. Pri vsej bedi sveta vsako jutro znova vstane.

+ Obstajajo ljudje, ki ne morejo več verjeti v sonce, ko pride noč. Manjka jim samo malo potrpljenja, da bi čakali, dokler ne nastopi jutro.

+ Življenje postane praznik, če se znaš radovati ob preprostih vsakdanjih stvareh.

+ Sreča je kot sonce. Toda celo na soncu so pege.

+ Ljubezen, ki jo meriš in tehtaš, ni ljubezen, ampak preračunljivost. Takšna ljubezen ne razveseljuje.

+ Življenje je vznemirljiva pustolovščina, kjer sta skupaj Bog in človek v svetu svetlobe in teme.

+ Gospod, pomagaj mi, da bom brzdal svoja velika usta in spregovoril šele, ko bom vedel, kaj moram reči!

+ Živimo lahko na dva načina: prvi se začenja z obvladovanjem samega sebe in se konča s praznovanjem. Drugi se začenja s praznovanjem, konča pa z mačkom...

+ Pravo merilo srca se imenuje ljubezen. Če je srce polno nezaupanja in samoljubja, razum ne bo nikoli našel poti do miru.

+ Če nisi sposoben imeti ljudi rad, ostani raje v svojem kraljestvu, ali pa se ukvarjaj z mrtvimi predmeti, ljudi pa pusti pri miru.

+ Meni na ljubo ti ni treba biti nezmotljiv, brez napak in popoln, saj te imam vendar rad.

+ Sprijazni se s svojim življenjem. Sprejmi ga takega, kot je. Danes. Sedaj. Da ne zgrešiš še tistega drobca sreče, ki čaka nate.

+ Človekovo srce - drobcena pika na našem planetu. Vendar se tu rojeva ljubezen.

+ Življenje je morda res podobno loteriji, toda marsikaj je odvisno tudi od nas.

+ Kateri dan je izgubljen? Izgubljen je dan, ko se nisi smejal.

+ Če je v meni ljubezen, mi lahko manjka mnogo stvari, pa jih ne pogrešam.

+ Kupna moč sreče se imenuje ljubezen.

+ Težko je živeti z nekom, ki ima vedno prav.

+ Življenje je mnogo prekratko in naš svet mnogo premajhen, da bi iz njega naredili bojišče.

+ Zadovoljen človek uživa dneve tako, kot so mu dani. Kdor preveč pričakuje in terja, pritegne nase temne oblake. Slabe dneve si ustvarja sam.

+ Večina sodnih stolov, s katerih sodimo druge, je na majavih nogah: ošabnost, neumnost, zaverovanost v svoj prav in neizprosna trdosrčnost.

+ Če boš v življenju sledil kaki zvezdi, ti noč ne bo mogla do živega..

+ Nikoli ni prepozno, da se s kom spravimo, kajti nikoli ni prepozno ljubiti in tudi ni nikoli prepozno biti srečen.

+ To ti želim: pogum jutranjega sonca, ki kljub bedi tega sveta vzide vsak dan znova.

+ Hrbtenico potrebujemo, da vzdržimo takrat, ko drugi odnehajo, da hodimo pokonci in naravnost po lastni, svobodno izbrani poti.

+ Povej: kje so se izgubile rože? Rože majhnih pozornosti, da mislimo drug na drugega in da se obdarujemo med seboj? Ovenele so zaradi naše sebičnosti, usahnile so v naši otročji razdražljivosti.

+ Če imaš čas za človeka, ne glej na uro!

+ Kdor hoče biti srečen, mora plačati ceno. Cena naše sreče pa je: nič več in nič manj kot to, da podarimo sami sebe.

+ Ljubezen je vedno nekoliko slepa - za napake drugih.

+ Zame ti ni treba biti popoln. Imej rad ljudi, takšne kot so: drugačnih namreč ni.

+ Ne govori toliko. Stori kaj! En sam odstotek pomoči zaleže več kot sto odstotkov sočutja.

+ Veselje do dela, praznik tvojega življenja se prične šele, ko storiš nekaj za drugega, ne da bi mislil nase, nesebično, kar tako, ker se ti zdi lepo.

+ Včeraj? Je že mimo. Jutri? Šele pride. Danes - to je edini dan, ki je res tvoj. Naredi iz njega svoj najlepši dan!

+ Prižgi luč v svojem srcu! Tedaj bo luč zasijala tudi v tvojih očeh in videl boš same lepe reči in same prijazne ljudi.

+ Le s pomočjo drugih lahko rastem. Potrebujem jih, toda ne zgolj zato, ker mi veliko pomenijo, ampak tudi, ker lahko zanje veliko storim.

+ Obdrži svoj hudobni jezik zase - morda ti pride prav še za kaj dobrega!

+ Vera je za mnoge dediščina, ki prehaja iz roda v rod kot kakšna stara ura. Obuja spomine, vendar ne tiktaka več.

+ Bodi obziren do ljudi, ravnaj z njimi nežno, kajti ljudje so krhki. Ponudi jim kruha svoje dobrote. Bodi jim pribežališče, pristan, oaza.

+ Kdor zjutraj spi, prespi najlepši čas življenja. Pojdi pravočasno spat, da boš jutri lahko prijazen.

+ Grem v bolnišnico, a tam ne vidim niti levičarjev niti desničarjev, marveč le ljudi, bolnike, ki trpijo.

+ Obstajajo dobri in slabi dnevi. Dobri dnevi tako hitro minejo! To veš tudi sam, a težko se sprijazniš s tem. Vendar tudi slabi dnevi minejo. Zakaj ne pomisliš na to, zakaj se s tem ne tolažiš?

+ Nikoli nismo prestari, da se ne bi mogli česa odvaditi. In kako nam to uspe? Če imamo svoje bližnje tako radi, da jim nočemo biti v nadlego s svojimi slabimi navadami.

+ Začni vsak dan kot nov človek. Vsak dan naj bo spet tvoj prvi dan. Včeraj ter vsi prejšnji dnevi in leta so mimo, pokopani v času. Na njih ne moreš nič več spremeniti.

+ Če imaš srce za druge, če te bolečina drugih prizadene, če lajšaš stisko drugih, če sprejemaš ljudi takšne kot so, če več daješ kot prejemaš – potem je to ljubezen.

+ Prenovljen si, če s čistim pogledom gledaš na ljudi in stvari, če se še znaš smejati in se veseliti čisto navadnih drobnih cvetic ob poti svojega življenja.

+ Da bi mogli ljubiti, se moramo razorožiti. Razorožitev pomeni najprej: iz srca ljudi izruvati sovraštvo in v njem pripraviti prostor za ljubezen.

+ Rad imeti ljudi pomeni ne zadoščati le samemu sebi, marveč odpreti srce in v njem narediti prostor za druge. Ljudje trpimo zaradi ljudi. Zato glej s čistimi očmi in čistim srcem.

+ Če bomo manj govorili, pa več naredili – bo v vseh ozirih dosti bolje. En odstotek pomoči zaleže več kot sto odstotkov sočutja.

+ Ne odpravi se spat slabe volje. Lezi k počitku s srcem, ki bo jutri spet lahko ljubilo.

+ Kadar človek zgrabi orožje, je ljubezen že zdavnaj mrtva. Razorožitev pomeni najprej: iz srca ljudi izruvati sovraštvo in v njem pripraviti prostor za ljubezen.

+ Živeti srečno je velika umetnost. Eden od pogojev za to je zadovoljnost. Sreče ni na drugem bregu. Skriva se v tebi.

+ Gostoljubja se ne moremo naučiti iz knjig. Gostoljubje je notranja naravnanost, da si odprt in pripravljen deliti z drugimi.

+ Deliti kruh pomeni deliti dobrine in imetje, obilje in bogstvo, razkošje in udobje. Deli svoj kruh z lačnimi, in bolje ti bo teknil.

+ Kje smo doma? Kjer najdemo toplino in varno zavetje, kjer vladata medsebojno zaupanje in ljubeča skrb, kjer ima vsak za vsakogar ljubeče srce.

+ O odsotnih samo dobro! Kdor sam sebe pozna, nikogar ne obsoja!

+ Opogumljati druge in samega sebe je najboljše, kar lahko človek naredi. Ko rečemo: Bodi pogumen, obenem rečemo: Nisi sam!

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih
Anton Trstenjak (* 8. januar 1906, Rodmošci pri Gornji Radgoni, † 29. september 1996, Ljubljana)

 

- Če manjka notranja resničnost, manjka tudi ljubezen; kjer ni notranje resničnosti, je ljubezen le navidezna, trenutna, varljiva.

- Šele s preskušeno vajo življenja pridemo do tišine, ki diha prizanesljivost v besedi in pozornost v poslušanju.

- Vsaka kultura mora biti zakoreninjena v prostoru (zemlji) in času (zgodovini). Kultura in narod sta ozko med seboj povezana. Narod, ki nima svoje kulture, še sploh ni narod, je kvečjemu pleme. Narodnost pomeni skupnost duhovne zavesti.

- Ljubezen je svetilka, ki sveti tudi naši veri; ljubezen je tolmač skrivnostnih besed, v katerih naj prepoznamo Gospoda; ljubezen je nagib, ki odpira naše srce za navdihe božje besede; ljubezen je tista, ki nadomešča videnje obličja in se zadovolji s poslušanjem Besede.

- Trpljenje in razočaranje je sestavni del vsakega življenja. Kdor ne odpira mladini smisla za trpljenje, kdor ji že zgodaj izkustveno ne približa ene temeljnih resnic, da je tudi trpljenje pozitivna vrednota, ta je ni prav pripravil za življenje.

- S svojo podobo, kakršno oblikujejo in predstavljajo pred lastnim otrokom, so starši obenem soodgovorni, ali bo njihov otrok sprejemal ali odklanjal tudi božjo podobo.

- Izredna božja milost je: milost, biti drugim milost ... Ljudje potrebujejo Boga, neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.

- Čustveno zrel človek zna živeti z bližnjim v miru. Čustvena zrelost je miroljubnost. Kdor je v sebi premagal in poduhovil otroško jezljivost in napadalnost, je osebno zrel. Zrel človek ne trati časa in moči za nepotrebne spore.

- Najprej morajo starši otrokom izkazovati ljubezen, da jo otrok čuti in doživlja kot neposredno bivanjsko danost ter blaginjo, ki izhaja iz njih, šele potem je otrok tudi sam prav zmožen staršem odgovarjati s – pokorščino. Tako postane pokorščina samohoten odgovor, odziv na ljubezen staršev.

- Kjer ni vere v evharistijo, kjer Jezusovo navzočnost razblinijo v golo simboliko ljubezni do bližnjega, tam je kmalu konec vsega, kar imenujemo božje češčenje in pobožnost, tam ostane kvečjemu še pobožnost do človeka, ki pa ji, žal, prav zato vidno zmanjkuje pravega ognja vedno žive pobude

- Pravo dobroto v srcu imamo le, če smo zmožni gojiti samo dobre misli in dobra čustva, brez sence zamerljivosti, užaljenosti, zagrenjenosti, opravljivosti, kaj šele maščevalnosti do drugih ljudi, do bližnjega in daljnega.

- Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja.

- Zmeraj bolj prihajam do prepričanja, da v tem materialnem svetu ni nič pomembnejšega kakor božja ljubezen v naših srcih. Naša edina naloga je, to ljubezen, se pravi dobroto sproščati in jo podeljevati ljudem.

- Če pravimo o otrocih, da 'njih je nebeško kraljestvo', velja to nedvomno ravno glede strahu: otroci nas učijo premagovati strah. Premagujemo ga pa, kolikor ne mislimo nase, marveč skrbimo za druge.

- Dokler je naše telo pri življenju, je naša dolžnost, da ga uporabljamo kot orodje za dobra dela; le tako lahko doživimo resničnost: dobro je biti človek.

- Biti v veselje drugemu, v tem je prvo poslanstvo vsakega človeka na svetu. Kolikor sem v veselje drugim, že izpolnjujem smisel svojega življenja.

- Čim bolj peša v ljudeh ljubezen in dobrota, tem bolj se skušajo zavarovati z denarjem in njegovo močjo.

- Kjer usiha upanje, tam umira tudi volja do življenja in moč za dejavno poseganje v dogajanje v svetu. Kogar pa nosi moč krščanskega upanja, ta si upa spoprijeti se s svetom in njegovimi težavami.

- Ljubezen je nesebičnost. Ljubezen ne pozna strahu. Strah ima svoje korenine v sebičnosti. Bolj ko živimo za druge, manj je v nas strahu.

- Pravilno bi bilo, da bi vsak kristjan umiral s Kristusovimi besedami na Golgoti: "Dopolnjeno je." Smrt ni konec, ampak dopolnilo življenja.

- Kdor ima dobroto v sebi, nosi božjo dobroto v svojem srcu. Njemu je Bog blizu s svojo bistveno lastnostjo; tak ne more reči, da mu je Bog daleč, njemu je Bog zmeraj navzoč.

- Zakonski ljubezni, ki "vse premore", moramo vedno na novo prilivati olja, če nočemo, da se njen ogenj v vsakdanjih stiskah življenja zaduši in ugasne.

- Čim manj človek je, kar naj bi bil, tem več hoče imeti, da bi si ohranjal svoj obstoj.

- Dobrota je naš notranji glasnik in svetovalec. Kolikor poslušamo njen nasvet, toliko imamo notranjega miru in sreče.

- Vzrok bivanjske tesnobe je v pomanjkanju dobrote. Čim manj dobrote je v človeku in njegovi družbi, tem več je v njej bivanjske negotovosti in grozavosti.

- Ni dneva ne dogajanja brez čudežev, samo notranjo anteno moramo nastaviti za sprejemanje, česar vsakdanje oko ne vidi in uho ne sliši. Pravimo, da mora vse to dojemati srce.

- Nekoč je imel človek neprimerno manj stika z ljudmi kot danes. Toda vsak osebni stik je bil res "oseben". Danes pa je obratno: več ko poznamo ljudi, manj imamo osebnega poznanstva.

- Mnogo premalo mislimo, kako blizu smo Bogu, če smo dobri. S Pavlom bi rekli, "če imamo ljubezen, ki nikoli ne mine"

- Človek more živeti srečno življenje in na koncu vzklikati: "Dobro je biti človek!" samo tedaj, če živi iz vrednot, ki "teko v večno življenje".

- Trpljenje traja; če ne traja, ni trpljenje, je morebiti samo bolečina. Zato pa je trpljenje zorenje.

- Človek je dobrota samo po duhovni strani, po telesni samo toliko, kolikor je telo deležno duhovnega življenja.

- Otrok se ne prehladi zaradi prepiha, marveč zaradi hladne matere.

- Noben dan ne sme biti tako dolgočasen, da se ne bi v njem in v nas dogajalo nekaj čudovitega, recimo kar čudežnega.

- Pravimo, da je človek nihajoče bitje. Vedno znova niha med tem, kar bi moral biti, in tem, kar bi ne smel biti.

- Moramo živeti tako, da nas ne bodo morali preštevati... Majhen narod lahko preživi samo kot elita, ne pa kot masa.

- Z živo besedo je človek mejno bitje v svetu tudi zato, ker je zmožen z njo uveljavljati obenem svojo voljo in njeno svobodnost: z besedo lahko človek Stvarnika priznava ali zanika, more stvari blagoslavljati in preklinjati, more slediti glasu "od zgoraj" ali se mu upirati.

- Naša glavna napaka je prav v tem, da se nam vselej nekam mudi in smo kar zaskrbljeno varčni s časom. Toda kako naj čas bolje izrabimo, kakor da druge z ljubeznijo poslušamo?

- Sprejeti moramo sami sebe, kajti naša lastna osebnost je edini pripomoček, s katerim si lahko sami pomagamo. Pri tem nas mora krepiti in nam dvigati zaupanje vase prepričanje, da smo vendarle tudi mi nekaj in nekdo.

- Živeti docela dobrohotno, živeti v čistih mislih, ne da bi koga obsojali, tako da je vselej vse opravičeno, to se pravi res živeti v čudežih, ki se godijo v nas samih.

- Dokler smo na črti kolikostnega pojmovanja sreče, ne moremo razumeti in doseči, da bi nam bila sreča nekaj notranjega, osebnega, del nas samih. Dokler hočemo srečo samo imeti, ne moremo srečni biti.

- Takšnega spoštovanja do dela, tako visokega vrednotenja dela, kot je pri kmetu, ne najdemo pri nobenem sloju ljudi. Ob nedeljah in cerkvenih praznikih pa se je kmečki človek znal ustaviti.

- Človek je edino bitje, ki razen "obodnega" doživljanja ugodja in neugodja doživlja tudi globinsko veselje in žalost, onstran tega je še globlje doživetje sreče in nesreče.

- Tišina ni pomanjkanje govora, marveč je globina in polnost, v katero se zjedri življenje. Vse resnično raste v tišini.

- Ljudje iščejo sebe, zato iščejo tebe. Tebe potrebujejo. Ti moraš biti tak, da te bodo res iskali, da bodo imeli potrebo po tebi.

- Življenje v luči evangelija pomeni za človeka pravo spremenjenje, v katerem spontano vzklika: Dobro je, da sem tukaj!

- Kristus se nam pri zadnji večerji kot veliki duhovnik nove in večne zaveze predstavlja obenem kot strežnik vsem, in to naj bil tudi vsak njegov duhovnik v vseh časih.

- Vsakdo mora imeti svojega notranjega zdravnika: to je glas dobrote.

- Zakon je trajna in osrečujoča zveza le, če je za zakonca proces, ki mora napredovati iz leta v leto in dokazati vedno večjo popolnost.

- Slovenci smo bili do nedavnega pošteni. Poštenost je bilo kot geslo "poštenega Slovenca". Kdor ni bil pošten, so kazali nanj s prstom.

- Kolikor skuša človek drugim pomagati, ne doživlja nobenega strahu. Torej ima strah svoje korenine v sebičnosti. Bolj ko živimo za druge, manj je v nas strahu.

- Pot do Boga vodi preko poti do človeka, Če je popačena človeška podoba, se zamegli tudi božja podoba.

- Pravo darilo je vselej le dobrota našega srca.

- Dobra beseda je najboljša postrežba, ki jo moremo dati gostu. Vselej mu dobro de, če jo dobi. Dobra beseda ga spremlja še na poti domov. Morda celo več dni ali tednov od nje živi.

- Govoriti, da potrebujemo dobre stvari in dobre ljudi, a ne Dobrote, se pravi, potrebovati sončne žarke brez sonca.

- Naš oltar, na katerem opravljamo najsvetejšo daritev, moramo raztegniti na vse svoje življenje. Jezus je daroval življenje za vse ljudi.

- Ne v strahu in trepetu, temveč z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast.

- Ne glejte v nebo, obrnite se na zemljo in skušajte v luči Jezusovega vstajenja oblikovati obličje zemlje in človeške družbe v njej.

- Moč in sijaj krščanstva, njegove etike in askeze je ravno v visoko postavljenih idealih.

- Najvišja pohvala, ki jo v stari zavezi najdemo o možu, je ta, da ga imenuje 'pravičnega', medtem ko ženo na več pomenljivih mestih opisuje kot junaško in vidi v tem njeno odliko.

- Jezus je za ljudi vseh časov še vedno živ; kajti le ob živem človeku se ljudje zganejo in vznemirijo, odločajo se za ali proti; ob mrtvecu ostajajo hladni.

- Sreča je v človeku samem ali pa je ni. Od zunaj jo v človekovo srce ne pričara nobena stvar.

- Vse stvari so gluhe in neme za srečo, če je človek ne začuti, ne doživi v svoji notranjosti, če srce ni srečno.

- Dober duhovnik raste iz dobrega človeka po dobrem kristjanu.

- Vse človeško življenje, kolikor se v vidni telesnosti javlja nevidni duh s svojo močjo, je nekak zakrament v najširšem pomenu besede.

- Človekova sreča je tako visoko nad ravnijo naših užitkov, da jo lahko dosežemo tudi v trpljenju. Če hoče človek doseči srečo, mora vanjo vračunati tudi trpljenje.

- Kdor bi hotel biti popolnoma srečen, bi moral imeti nekaj božjega v sebi: božji mir, božjo neodvisnost,samozadostnost, božjo uteho vsega, kar je in kar si sploh želeti moremo.

- Ne v strahu in trepetu, temveč z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Kahlil (Khalil) Gibran (* 6. januar 1883, Bsharri, Mount Lebanon Mutasarrifate, Libanon; , † 10. april 1931, New York, ZDA)

 

- Delo je ljubezen, ki  je postala vidna, in če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z gnusom, zapustite rajši vaše delo in sedite k vratom svetišča, da sprejmete miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti če pripravljate kruh z ravnodušnostjo, mesite grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti.

- Ko se poslavljate od svojega prijatelja, ne žalujte, kajti to, kar najbolj ljubite v njem, lahko postane v njegovi odsotnosti jasnejše; tako kot je hribolazcu pogled na goro jasnejši z ravnine.

- Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite na stežaj srce telesu življenja. Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno reka in ocean.

- Nekateri iščejo klepet iz strahu pred samoto. Tišina samote razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. In spet nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so nekateri, ki imajo resnico v sebi, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v taktu tišine.

- Takrat, ko molite, se dvignite, da se v zraku srečate z vsemi, ki molijo v tej isti uri in bi jih, razen v molitvi, nikoli ne srečali.

- Vaše vsakdanje življenje je vaše svetišče in vaša vera. Ko vanj vstopate, ponesite s seboj vse svoje bitje.

- Vsako znanje je prazno, razen tam, kjer je delo. In vsako delo je jalovo, razen tam, kjer je ljubezen. In ko delate z ljubeznijo, se povezujte s seboj, med seboj in z Bogom.

- Malo dajete, ko dajete le od svojega bogastva. Resnično dajete šele takrat, ko dajete del sebe. Kaj pa je vaše premoženje, če ne le kup šare, ki jo ljubosumno hranite iz strahu pred stisko jutrišnjega dne. ... Mar ni strah pred revščino že revščina?

- Če že morate v svojih mislih meriti čas z dobami, naj vsaka doba zajame vse druge dobe: naj danes objame preteklost s spominom in bodočnost s hrepenenjem.

- Pogosto si izposojamo od svoje prihodnosti, da bi poravnali dolgove svoje preteklosti.

- Pogosto dajemo življenju grenke oznake, a samo takrat, kadar smo sami zagrenjeni in žalostni. In zdi se nam prazno in brezkoristno, a le, kadar duša tava po zapuščenih krajih in je srce opijanjeno s samim seboj.

- Pogosto mislite in govorite o noči kot o času počitka; v resnici pa je noč čas iskanja in odkrivanja. Dan vam daje moč spoznanja in vam uči prste, da postajajo vešči v umetnosti prejemanja; toda noč vas vodi k zakladnici Življenja.

- Ko med griči sedite v sveži senci belih topolov, deležni miru in vedrosti prostranih poljan in ravnic, tedaj naj vaše srce v tišini izreče: "Bog počiva v razumu."

- Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest. zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.

- Vi molite v svojih nesrečah in stiskah; da bi le molili tudi v polnosti svojega veselja in v dneh izobilja.

- Ko srečate prijatelja na cesti ali na trgu, naj duh oživi vaše ustnice in vodi vaš jezik. Naj notranji glas v vašem glasu govori notranjemu sluhu njegovega ušesa.

- Tako kot vsa ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

- Moje življenje je drevo, obloženo s sadeži, ki jih trgam, da jih podarjam drugim ljudem.

- Mi popotniki ... nikoli ne začenjaj dneva tam, kjer smo končali prejšnjega; in noben sončni vzhod nas ne zateče tam, kjer nas je pustil sončni zahod.

- Ko se veselite, poglejte globoko v svoje srce in spoznali boste, da vam prinaša veselje prav tisto, kar vam je zadalo bolest.

- Spoznanje enega človeka ne posoja svojih kril drugemu človeku. In kako vsak izmed vas stoji sam v božjem znanju, tako mora biti vsak izmed vas sam v svojem znanju o Bogu in v poznavanju zemlje.

- Najprej glejte, da boste sami vredni biti darovalci in orodje darovanja. Kajti v resnici daje le življenje življenju, medtem ko ste vi, ki si domišljate, da ste darovalci, le priče.

- Če kdo od vas izroči sodniku nezvesto ženo, naj hkrati pretehta tudi srce njenega moža in naj skrbno izmeri njegovo dušo.

- Tako kot vsa ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

- Če kdo od vas izroči sodniku nezvesto ženo, naj hkrati pretehta tudi srce njenega moža in naj skrbno izmeri njegovo dušo.

- Kolikor globlje bo žalost presunila vaše bitje, toliko več veselja boste lahko zdržali.

- Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje.

- Vaši otroci niso vaši otroci.... Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Tomaš Špidlik (* 17. december 1919, Boskovice, Češkoslovaška, † 16. april 2010, Rim)

 

- Sveto pismo uči, da je Bog skupaj s svojimi skrivnostmi onkraj vsega. S svojim razumom spoznavamo Boga kot prvi vzrok vsega. Bog kot Oče pa se razodeva samo tistim, ki so čistega srca.

- Marija je podoba človeka, ki ga je Kristus popolnoma odrešil. Kdor torej hoče videti, kakšen je učinek Kristusovega odrešenja, naj se ozre na Marijo.

- Pravo češčenje svetnikov, torej tistih, ki so eno s Kristusom, nas ne more oddaljevati od Boga, ampak je nasprotno edina pot, ki vodi navzgor.

- Družba žalostnih in nezadovoljnih ljudi nikogar ne privlači in ne pritegne; nasprotno pa bi vsi želeli biti zraven ali vsaj blizu tam, kjer najdejo srečo in veselje.

- Kdor ne živi v Kristusu in nima njegove milosti, ga ne bo mogel posnemati; tisti pa, ki si prizadeva hoditi po njegovih stopinjah, bo prejel njegovo milost.

- Kakršni smo, takšen bo običajno tudi naš odnos do ljudi. To velja še bolj v odnosu do Boga, ki pozna naše srce.

- Slaba navada, da pogosto zagrešimo majhne krivice, stori, da počasi izgubljamo čut za poštenost.

- Kdor ne veruje v Boga, ne more verjeti niti v Njegovo podobo, ki je človek.

- Ošabnež pripisuje svoje kvalitete samemu sebi, pozablja na Da­rovalca. Božja podoba je, pa se spremeni v malika.

- Brez duše je telo mrtvo. Brez ljubezni do bližnjega so mrtva tu­di pravila lepega vedenja.

- Uslišana je tista molitev, ki je v skladu z glasom Svetega Duha, ne pa z zahtevami naše glave.

- Duša se mora gledati v zrcalu lastne vesti, ne zato, da bi ostala zaprta vase, ampak z edino mislijo, da bi ugajala Bogu.

- Nevarnosti in nesreče nas ženejo k iskanju pomoči od zgoraj. Mornarji so v starih časih rekli: "Naj utone, kdor ne zna moliti!" Podobno velja tudi za življenjske viharje.

- Kdor ne zna oceniti svojih konkretnih možnosti, ima vedno težave tudi z možnostmi drugih. Ali zahteva od njih preveč ali pa premalo.

- Napredek v duhovnem življenju predpostavlja rast v svobodi, v sa­mozavesti; človeška dejanja postanejo vedno bolj vredna odgovor­nega človeka.

- Krščanska ponižnost združuje dve skrajnosti: človekovo šibkost in moč božje milosti. Podobna je drevesu, ki postavlja svoje korenine v globino, da bi raslo visoko.

- Boga-Ljubezen more spoznati samo tisti, ki ljubi. Izkustvo vzajemne ljubezni je najboljše "spoznanje".

- Najbolj gotov dokaz ponižnosti lahko vidimo v tem, da človek prepozna svoj greh. Kdor obsoja samega sebe, je na začetku duhovne modrosti.

- V molitvi beseda sama na sebi nima nobene moči. Moč ima samo, kolikor je "beseda, izrečena nekomu".

- Če telo zavlada nad dušo, zaduši "višje" interese in dejavnosti. In nasprotno, če zagospoduje duša, tudi telo napreduje v lepoti in zdravju.

- Moč molitve je sorazmerna moči milosti Svetega Duha. Marija je polna milosti, združena s Svetim Duhom na vzvišen način. Zato imajo kristjani veliko zaupanje vanjo in radi molijo staro molitev Pod tvoje varstvo pribežimo.

- Če smemo skriti pod obleko svoje telesne pomanjkljivosti, toliko bolj velja nekaj podobnega za duhovne.

- So pomanjkljivosti, ki jih je moč popraviti v nekaj tednih, druge zahtevajo mesece. V temeljnih krepostih se vadimo vse življenje.

- Ni greha, ki bi ne mogel biti odpuščen, ni takšnega grešnika, da bi ga Bog ne mogel preobraziti v svetnika.

- Preprosti ljudje molijo drugače: iščejo, kako bi povezali z Bogom vse, kar jim pride na misel. Mislijo na sorodnike, na sadove polja, na zdravje.

- Temeljne napake so notranje. Težko je zadržati svoj jezik, da ne bi koga žalili, če srce vedno obsoja.

- Bog ni kakor ljudje, ki obljubljajo in ne držijo obljube. Bog bo poslal Odrešenika prav zato, ker je pravičen in uresničuje svoje obljube.

- V telesnem življenju se vsak dan prebujamo. Duhovni spisi priporočajo, da bi vsak dan v sebi obudili dober namen.

- Prometni predpisi dajejo prednost tistemu, ki prihaja z desne. V prispodobi bi lahko rekli, da Bog vselej prihaja ‘z desne’ in da so njegove zapovedi ‘prometni znaki’ glavne ceste.

Boga kot prvi vzrok vesolja odkrijemo z očmi razuma. Bog kot dobrina pa se razodene samo tistim, ki ljubijo.

Vsi izgovarjamo Oče naš, torej smo vsi dolžni odpuščati. To se zdi težak jarem, vendar gre za velik privilegij: Kdor lahko odpusti, dejansko uresničuje Božjo voljo.

Gotovo je dobro misliti na nebeško blaženost. Vendar ne smemo pozabiti, da bo le-ta plačilo za dela ljubezni, storjena tukaj na zemlji.

Kadar zmanjka potrpežljivosti v odnosu do napak bližnjega, takrat začnejo razpadati družine, združenja, skupnosti, tudi redovniške.

Zahodnjaki ob določenem dogodku iščejo predvsem njegov vzrok, medtem ko se vzhodnjaki osredotočijo na to, kar dogodek predstavlja, na sporočilo, ki nam ga posreduje.

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh