• 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
Lojze Kozar (* 11. november 1910, Martinje; † 29. april 1999, Odranci)

 

- Vse nas je izoblikovalo trpljenje, zato ima vsako trpljenje velik smisel. Bili smo nezaupljivi drug do drugega, ker se nismo poznali. Taki smo včasih tudi do Boga; premalo ga poznamo, zato imamo o njem napačno podobo.

- Božje odločitve bomo razumeli šele v onstranstvu. Zaupati moramo Bogu tudi tedaj, ko njegovih odločitev ne razumemo, hoditi za njim tudi takrat, ko so njegove poti strme, polne bridkosti in do kraja nerazumljive. Vse izvira in vse se vrača k istemu osnovnemu spoznanju: Bog je ljubezen, zato nam ne more hoteti nič resnično hudega.

- Čim več let sem na svetu, bolj se mi zdi, da imamo reveži boljše, občutljivejše srce kakor bogati in mogočni. Če je to res, potem smo kljub vsemu mi srečnejši od onih.

- Božje kraljestvo je že tukaj na zemlji. To je področje, kjer vlada Bog, to je pravičnost, ki se med ljudmi utrjuje in jih med seboj povezuje.

- Muslimani se morajo, preden vstopijo v mošejo, v svoj molitveni prostor, obredno umiti. Nas kristjane je enkrat za vselej umila krstna voda.

- Resnična ljubezen pravi: natanko te poznam in vem, v čem si negotov in prav v tistem te hočem podpirati, zato sem ti blizu.

- Jezus ljubi človeka tudi zaradi svoje Matere Marije, zato se v svoji grešnosti tako radi zatekamo k Mariji.

- Nisem še vedel, da lepo in z veseljem sprejeti pomeni včasih prav toliko kakor darovati.

- Priznanje sebi, da marsikaj ni bilo prav, je obenem priznanje Bogu in obtožba samega sebe. Obtožba pa je že obžalovanje in če je obžalovanje resnično, je to isto kot spreobrnjenje.

- Jezus ljubi človeka tudi zaradi svoje Matere Marije, tega čudežnega belega cveta med grešnim trnjem, zato se v svoji grešnosti tako radi zatekamo k Mariji.

- Križ je znamenje odrešenja, znamenje kristjana, pa tudi znamenje trpljenja. To zadnje znamenje nam je sicer najmanj ljubo, vendar nam je v dobro, saj božja ljubezen tudi največje trpljenje lahko spremeni v blagoslov.

- Z besedo se drugim dajemo, se drugemu odpremo, z njimi izrazimo svoj odnos do tistega, s katerim ali o katerem govorimo, z njimi delimo z bližnjimi svoje radosti, svoje vzhičenje, ali pa z njimi bližnjemu nalagamo del svojega bremena in svoje žalosti.

- Kdor služi, v resnici vlada. Kdor pa samo vlada, je v resnici suženj... Sam sebi suženj. Sam svoj malik.

- Bog lahko tudi največjo hudobijo presuče nekomu v korist. Trdno verujem, da Bog to neprestano dela. Čim trdneje bomo o tem prepričani, tem lažji bo naš križev pot.

- Čudno pa je to: čim bolj ga imam rada, tem več trpim, ker se bojim zanj. In čim bolj trpim, tem raje ga imam. Ljubezen izziva trpljenje, trpljenje krepi ljubezen.

- Pokrižanje z blagoslovljeno vodo poleg spomina na krst izraža tudi željo, da bi stopili pred Gospoda čisti, brez kakršnega koli zla v svojem srcu.

- Če bi se kdaj poglobil v to, kakšna vrednota je Bog, kakšna brezmejna ljubezen in dobrohotnost, ti srce ne bi dalo, da bi se odvrnil od njega.

- Vsi ljudje ne bodo nikoli enaki, saj nimajo vsi enakih sposobnosti. Pa čeprav bi jih imeli, jih ne bi vsi v enaki meri razvili.

- Poznam pametne in nore ljudi. Ljudi, ki si dajo kaj dopovedati, in ljudi, ki jih prigovarjanje v njihovi neumnosti še spodbuja.

- Če Boga v resnici ljubimo, ne moremo drugače, kakor da smo ob njem vzhičeni, polni občudovanja.

- S pokrižanjem so naše roke razpete v vodoravni smeri, razširjene v bratski objem vseh ljudi, zlasti najbližjih, pa ne samo ljudi, ampak vsega božjega sveta.

- Najprej moli. Moli, da bi znal biti majhen, ves preprost in do kraja iskren. Da bi se takega majhnega najprej vzljubil sam ... potem se pa tak ves dal Njemu, ki edini zna učinkovito zdraviti naš napuh in samoveličanje

- Kako zvonovi pojejo, je nekoliko odvisno od zvonarja ali pritrkovalca, še bolj pa od našega razpoloženja: zvonovi pozvanjajo predvsem tako, kakor jih slišimo - z veselim ali bolečim srcem.

- Naš dar (pri maši) je zunanje znamenje naše notranje pripravljenosti, da Bogu darujemo sami sebe - da se darujemo njemu, ki je naš in smo mi njegovi.

- Ni stvari, ki bi nam mogla biti vse, razen Boga. Če Boga res poznamo, če nam je res najdražji, je sicer zelo hudo, če drugo najdražje izgubimo, obupamo pa vendarle ne.

- Trpljenje je lahko tudi dar, dar božje ljubezni, da te bo trpljenje poplemenitilo, da ne boš v svojem življenju nikomur storil nobene krivice, vsaj vede ne.

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Soren Kierkegaard (* 5. maj 1813, København, † 11. november 1855, København)

 

-Pismouki so dobro vedeli, kje je bil Jezus rojen, a so mimo ostali v Jeruzalemu.

- Pred Bogom 'se hoteti opravičiti' se pravi ravno priznati se za krivega; pred Bogom 'se trkati na prsi' in govoriti 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku' pa pomeni ravno opravičiti se, oziroma to je pogoj, da te Bog razglasi za opravičenega.

- To, da ti je bilo krščanstvo oznanjeno, pomeni: moraš si ustvariti mnenje o Kristusu. On sam ali dejstvo, da živi, odloča o celotnem življenju. Če ti je bil Kristus oznanjen, je spotikanje, če govoriš: nočem si ustvariti svojega mnenja o tem.

- V nekem smislu je strašno, vendar je res, in vsakdo, ki vsaj malo pozna človekovo srce, bo čutil: nobene stvari se človek tako obupno ne oklene kakor svojega greha. In zato: popolnoma odkrito, globoko, do kraja iskreno, povsem neprizanesljivo priznanje grehov je popolna ljubezen.

- Grešiti pomeni odtrgati se od dobrega, obupati zaradi greha pa odtrgati se še drugič...Če naj označimo stopnjevanje, ki se kaže v razmerju med grehom in obupom zaradi greha, bi mogli reči, da je prvi prelom z dobrim, drugi pa prelom s kesanjem.

- Res, tvoji grehi so ti v Kristusu odpuščeni; a ta resničnost, ki je tudi zato rečena vsakemu posebej, v nekem smislu še ni resnična, vsak zase jo mora šele napraviti resnično.

- Spovedovati se pomeni ravno povesiti oči, ne hoteti povzdigniti pogleda proti nebu... Čim odkritosrčneje se spoveduješ, tem bolj boš povešal oči, tem manj boš videl drugega.

- Farizej je bil v svoji ošabnosti zadovoljen, da je videl cestninarja; cestninar pa v ponižnosti ni videl nikogar, tudi farizeja ne; s posvečenim, navznoter obrnjenim pogledom je bil v resnici: pred Bogom.

- Če sta le nevarnost in groza resnični, je krik vselej iskren, s tem pa tudi, hvala Bogu, ni zaman.

- V razmerju do Boga je tako, da se ti zdi, da si takrat, ko jih je več poleg, bliže Bogu, in šele ko si dobesedno sam z njim, odkriješ, kako daleč si.

- Če naj označimo stopnjevanje, ki se kaže v razmerju med grehom in obupom zaradi greha, bi mogli reči, da je prvi prelom z dobrim, drugi pa prelom s kesanjem.

- Čim boljši je kdo, tem globlje ga posamičen greh prizadene in tem nevarnejše je zanj, če se ne obrne v pravo smer.

- Krščanstvo prav gotovo ni malodušnost, nasprotno, je veselo oznanilo za malodušne. Za lahkožive gotovo ni veselo oznanilo, kajti najprej jih hoče zresniti.

- V tem življenju se odločaš o svoji večnosti!

- Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta krili vrat, ki se lahko odpreta in zapreta samo skupaj.

- Ti, ki trpiš, česa si želiš? Želiš si, da se sočutni scela postavi na tvoje mesto: On, ki je sočutje, se je ne samo scela postavil na tvoje mesto, ampak je prišel, da neskončno več trpi kakor ti.

- Življenje lahko razumemo le s pogledom nazaj, živimo pa ga lahko le s pogledom naprej.

- Prava molitev ni tedaj, ko Bog posluša, kar prosimo, temveč takrat, ko prosilec moli tako dolgo, da postane poslušalec: posluša, kaj hoče Bog od njega.

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
sv. Janez Pavel II. (rojstno ime Karol Józef Wojtyła, * 18. maj 1920, Wadowice, Poljska, † 2. april 2005, Vatikan)

+ Prek molitve se Bog razodeva predvsem kot usmiljenje, torej ljubezen, ki gre naproti trpečemu človeku, ljubezen, ki podpira, dviguje, vabi k zaupanju.

+ Evangelij Božje ljubezni do človeka, evangelij dostojanstva človeške osebe in evangelij življenja so en sam in nedeljiv evangelij.

+ Marsikomu pomeni svoboda pravico, da dela, kar hoče, svetnikom pa daje moč, da iz ljubezni in odpovedi delajo tudi to, kar jim ne ugaja.

+ Človek je duhovnik stvarstva. Kristus je zanj potrdil tako dostojanstvo in poklicanost.

+ V dobi, v kateri slovesno razglašajo nedotakljive pravice človeka in javno potrjujejo vrednoto življenja, isto pravico do življenja v dejanju zanikajo in teptajo, zlasti v najbolj značilnih trenutkih življenja, kot je rojstvo in umiranje.

+ Stopati skozi prizore rožnega venca ob Mariji pomeni napotiti se v 'Marijino šolo', da bi spoznali Kristusa, prodirali v njegove skrivnosti in razumeli njegovo oznanilo.

+ Svetniki so za iskalske duše primerni in zanesljivi vodniki. S privlačnostjo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri.

+ Oseba se uresniči po izvajanju svobode v resnici. Svobode ne moremo razumeti kot možnost delati karkoli: svoboda omeni daritev samega sebe.

+ Molitev krepi trdnost in duhovno povezanost družine ter ji daje deležništvo pri božji 'trdnosti'.

+ Z vstajenjem je Kristus razodel Boga usmiljene ljubezni prav zato, ker je sprejel križ kot pot k vstajenju.

+ Bog daje človeku pomoč, da izpolni, kar mu nalaga, četudi se mu zdi, da je neizvedljivo. V tem je skrivnost vsakega božjega klica.

+ Marija živi z očmi, uprtimi v Kristusa, in napravi vsako njegovo besedo za svojo.

+ Otrok je dar bratom, sestram, staršem, vsej družini. Njegovo življenje postane dar za same darovalce življenja.

+ Resnično suveren in duhovno močan narod je vedno sestavljen iz močnih družin, ki se zavedajo svoje poklicanosti in svojega poslanstva v zgodovini.

+ Vse 'človekove pravice' so končno krhke in neučinkovite, če v njihovem temelju manjka velelnik 'spoštuj'.

+ V družinski molitvi morajo biti navzoči vsi: živi in tisti, ki so že umrli, kot tudi tisti, ki bodo šele prišli na svet.

+ Resnica o Bogu, Očetu usmiljenja, kakor se je razodel v Kristusu, nam omogoča, da vidimo, kako neizmerno blizu je Bog človeku, zlasti tedaj, ko trpi, ko je ogrožen v jedru svoje biti in svojega dostojanstva.

+ Marija, Kraljica ljubezni, čuj nad ženami in njihovim poslanstvom v službi človeštva, miru in razširjanja Božjega kraljestva.

+ Mir na svetu je odvisen od prvenstva Duha! Mirna prihodnost človeštva je odvisna od ljubezni.

+ Vsak nov duhovnik prinaša s seboj poseben božji blagoslov. »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu.« V vsakem duhovniku namreč prihaja Kristus sam.

+ Kristus pričakuje mlade, kakor je pričakoval mladeniča, ki mu je postavil vprašanje: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«

+ Ni mogoče živeti na poskus, ni mogoče umreti na poskus, ni mogoče ljubiti na poskus.

+ Samo tisti, ki v imenu ljubezni zna biti zahteven do sebe, lahko zahteva ljubezen s strani drugih.

+ Svoboda je odličen dar le tedaj, ko jo znamo zavestno uporabljati za vse, kar je dobrega. Kristus nas namreč uči, da je najlepša uporaba svobode v ljubezni, ki se izraža v darovanju in služenju.

+ Čas je, da vsi znova postanemo zmožni, da s srci, polnimi spoštljivega strmenja, vsakega človeka častimo in spoštujemo.

+ Biti popolnoma svoboden sploh ne pomeni, da lahko delam, kar mi trenutno ugaja... Biti zares svoboden pomeni rabiti svojo svobodo za to, kar je resnično dobro.

+ Spoznajte, da je človeka ustvaril Bog po svoji podobi in sličnosti, hkrati v Kristusu poklical za to, da se v njem razodene, kar je iz Boga. Da bi se v vsakem od nas nekoliko razodel Bog.

+ Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo.

+ Družina je skupna pot, čeprav posebna, enkratna in neponovljiva, kot je neponovljiv vsak človek, je pot, od katere se človek ne more ločiti.

+ Bolj ko je družina zdrava in trdna, bolj je taka tudi družba. In narobe: razpad družbe se začenja z razpadom družine.

+ Sodobna družba bolj čuti potrebo "videti, kako se živi", kakor pa poslušati nauke, kako bi bilo treba živeti.

+ V Kristusu si je Bog resnično privzel človeško srce. Bog ima ne le božje srce, polno usmiljenja in odpuščanja, ampak tudi človeško srce, sposobno vseh čustvenih vzgibov.

+ V življenju moža in žene sta očetovstvo in materinstvo tako vzvišena "novost" in bogastvo, da se temu sme pristopiti samo "na kolenih".

+ Kristus je z razodevanjem Božje ljubezni-usmiljenja obenem zahteval od ljudi, da se tudi ti v svojem življenju prepustijo ljubezni in usmiljenju, da ju vodita.

+ V križu se Bog najgloblje sklanja k človeku in k temu, kar človek imenuje svojo nesrečno usodo.

+ Krščansko ljudstvo se z rožnim vencem podaja v Marijino šolo, da bi se dalo uvesti v premišljevanje lepote Kristusovega obličja in v izkustvu globine njegove ljubezni.

+ Vsak človek je poklican k svetosti, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava ... Kristjani so poklicani, da z lastnim svetim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.

+ Kristus človeku v polnosti razodeva človeka; to stori najprej po družini, ki jo je izbral, da se v njej rodi in raste.

+ Potrebni smo veselja do življenja, ki je v mladih. V njem odseva nekaj izvirnega veselja, ki ga je imel Bog, ko je ustvaril človeka.

+ Človek je vedno enak. Sistemi, ki jih ustvarja, so vedno nepopolni, in toliko bolj so nepopolni, kolikor bolj je samozavesten.

+ Mladi vedo, da ima njihovo življenje smisel, če postane zastonjski dar za bližnjega. V tem je vir vseh poklicev: tako duhovniških ali redovniških kot zakonskih in družinskih.

+ Človek niti v svoji slabosti ne preneha biti velik. Ne bojte se biti priče dostojanstva sleherne človeške osebe od spočetja do smrti.

+ Prav v spovednici postane duhovnik priča velikih čudežev, ki jih božje usmiljenje napravi v duši, ki prejema milost spreobrnjenja.

+ Žena zlasti v vsakdanjem darovanju drugim uresničuje globoko poklicanost lastnega življenja; ženska, ki morda bolj kot moški vidi človeka, ker ga gleda s srcem.

+ Bog, ki je ljubezen, sodi po ljubezni. Ljubezen zahteva očiščenje, preden človek dozori za tisto združitev z Bogom, ki je njegova poslednja poklicanost in njegova usoda.

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Anton Strle (* 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana)

+ Vero, ki naj rodi sadove, je treba tako rekoč utelesiti. Kjer tega ni, tam obstoji sum, da vernost sploh ni pristna in globoka, pa naj bodo besede o "ponotranjenju" še tako lepe.

+ Svetniki so najboljše priče Kristusovega vstajenja, s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo. Svetniki so najbolj verodostojni pričevalci za resničnost evangelija, svetniki so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje samega Kristusovega življenja.

+ Pri molitvi je prvenstveno to, da nam Bog govori. Naša stvar je predvsem v tem, da se damo prepojiti skrivnostni božji svetlobi in toploti, ki hoče prebuditi v nas iskro novega življenja.

+ Kristjani smo božji obdarjenci. Le da je nam podeljeni dar namenjen vsem ljudem in ga nimamo pravice ohranjati le zase, marveč smo ga dolžni po svojih močeh posredovati drugim.

+ Seveda tudi odrešeni človek pozna trepet srca. Toda neomajno zaupanje v Boga, ki se razodeva v vstalem Gospodu, ga drži pokonci... Zaveda se, da ni osamljen, da ni izročen 'slepi usodi', marveč da je blizu smrtnemu boju svojega Gospoda na Oljski gori, s katere se bo s Kristusom tudi on dvignil k poveličanju.

+ Nebesa niso 'kraj nad zvezdami', marveč nekaj neprimerno drznejšega in večjega - nebesa so 'prostor' v Bogu. Razlog in temelj za to, da moramo dobiti prostor v Bogu, je dejstvo, da sta se v križanem in povišanem človeku Jezusu prešinili božja in človeška narava

+ Prvenstveno je pri molitvi to, da nam Bog govori. Naša stvar je prvenstveno v tem, da se damo prepojiti skrivnostni božji svetlobi in toploti, ki hoče prebuditi v nas iskro novega življenja.

+ Kristjan naj bo odprt tudi za vsakega bližnjega izven svojega življenjskega kroga. Šele tako bo naše božično praznovanje imelo nekaj skupnega z Jezusovim nedoumljivim prihodom v našo nizkost.

+ Veselje, ki ga podarja velika noč, je najčistejše veselje... Jezus ga je ponazoril s tem, da ga je primerjal z veseljem matere po porodu otroka.

+ Aleluja je kristjanova nova pesem. Vsako leto se je z ustnic svoje duhovne matere Cerkve znova nauči v noči Kristusovega vstajenja, v kateri je zasijalo jutro našega odrešenja.

+ Naš Gospod v evangeliju ni zastonj uporabljal podobe, ki so vzete iz poljedelstva, ko je hotel pokazati, kako se za naš napredek zahteva postopna, vedno znova začeta rast in zorenje.

+ Nihče ne more peti prave aleluje, kdor ni z Gospodom visel na križu in nosil svojega deleža pri trpljenju božjega Pevca, ki je s svojo smrtjo premagal našo smrt in s svojim vstajenjem obnovil življenje.

+ Prosilna molitev ni človekovo sredstvo, ki bi mu prinašalo moč nad Bogom, ampak je sredstvo v božjih rokah, da "more" človeku pomagati.

+ Božja volja je živeti z ljudmi v polnem pomenu besede. To se pravi v njih samih, v njihovih srcih, z resnično, obojestransko ljubeznijo.

+ Življenje, ki je bilo v nas vsejano s krstom, naj se v vsakem nanovo začetem cerkvenim letom razvije z novo močjo. Vse to velja tudi za advent.

+ V prvem trenutku, ko odrešenje ni več prihodnost, temveč postaja veličasten "danes", gleda evangelij vrednote že v spremenjenem redu. Ljudstva ne predstavljajo odličniki, temveč zaničevani.

+ Če priznavam osebnega Boga, potem prosilne molitve sploh ne bom mogel imeti za nekaj nesmiselnega. Samo da nas takšna molitev niti malo ne odvezuje od lastnih prizadevanj.

+ Zaradi delovanja Svetega Duha v našem srcu božja beseda ne udarja le ob naša ušesa, ampak se obrača na naš razum in naše srce.

+ Kristjani se ravno zaradi tega imenujejo kristjani, ker so ljudje, ki živijo v Kristusu in v katerih živi Kristus.

+ Križ je resnično v središču naše vere. Vendar pa samo tak križ, ki je že obsijan z zarjo velikonočnega jutra, z zmagoslavjem Kristusovega vstajenja.

+ Le čisto srce se more v Bogu resnično veseliti s tistim veseljem, ki nam ga nihče ne more vzeti.

+ Verska resnica o Sveti Trojici je neločljivo povezana s skrivnostjo veličastnega odrešenja, v katerem skrivnostni "Bog nad nami" (Oče) postane "Bog z nami" (učlovečeni Sin) in "Bog v nas" (Sveti Duh).

+ V nekaterih verstvih človek bolj išče Boga; v krščanskem razodetju pa najprej Bog išče človeka in ga iz globine srca ljubi.

+ Križ je svetnikom kakor zakrament; pod nevidnim znamenjem križa prejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.

+ Učlovečenje pomeni, da se neskončni Bog napoti v meje končnega, večni Bog v človeško časovnost, Božje bogastvo v našo človeško revščino in uboštvo.

+ Preblažena Devica brez besed uči tudi nas, da moramo hoditi po poti izpolnjevanja božje volje v tihoti in molku, če to Bog hoče – samo tako bomo tudi mi mogli dajati svetu Kristusa.

+ Če človek stoji nasproti večnosti, stori to, kar je resnično potrebno. Samo Bog je potreben!

    zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih

Jakob Ukmar (* 13. julij 1878, Opčine, † 2. november 1971, Škedenj)

  • Sedanji človek sovraži samoto, sovraži molčečnost, sovraži zbranost duha v premišljevanju... Noče biti sam, vedno hoče družbo, vedno se mora okrog njega nekaj glasiti, ker tihote ne more prenašati.
  • Naravoslovci, ki so tako ponosni na svoje znanje, radi pozabljajo, da živimo vedno v milijardah čudežev, v katere ne bo mogel človeški um nikdar prodreti.
  • Znanje koristi le, če je združeno in dovršeno z ljubeznijo. Če preti sedaj, kakor nekateri prerokujejo, človeškemu rodu katastrofa, mu ne preti zaradi pomanjkanja znanja, ampak zaradi pomanjkanja ljubezni.
  • Upati smemo, da se bodo sčasoma tudi v liturgičnem koledarju pojavili zakonski možje in žene, saj se prav iz zakona zida človeški rod in božje kraljestvo na zemlji.
  • Edinole večni Bog je neugasljiva luč in ko prosimo "večna luč naj jim sveti", želimo pokojnim, da bi Boga gledali ter v njem našli cilj svojega umskega stremljenja in popolno uteho svojih src.
  • Ljudje tožijo čez sedanje čase in pravijo, da je svet sedaj tako slab, da slabši ne more biti. Nič novega; enako so tožili pred stoletjem in tako bodo tožili čez sto let. Predvsem je to nekaj naravnega, ker vsakdo čuti najbolj svoje sedanje gorje; prejšnjega in bodočega zla ne čuti toliko.
  • Nebesa bodo pokazala, kje je prava vrednost. Nepismen človek je lahko več vreden kot slavljen učenjak... V nebeški blaženosti se bo nehala diskriminacija ali razlikovanje, ki je velika sramota sedanje tako hvalisave kulture.
  • Človek ni angel in nikoli ne bo. Niti otročiči, ki umro kmalu po krstu, ne postanejo angelci, kakor jih ljudska govorica včasih imenuje.
  • Gotovo je, da bom umrl in se takrat srečal z Bogom, mojim Stvarnikom, kateremu bom odgovoren za vse dni in vse ure mojega življenja.
  • Telo je dragocen organizem, brez katerega ne more duša vršiti svojih duhovnih opravil. Vsi čutimo: če telo ni v redu, je tudi duhovno življenje v neredu in pomanjkljivo.
  • Glavno delo (ob umirajočem) moramo prepustiti Božji milosti, ki je v tistih skrajnih trenutkih najbrž večja, kot si mislimo, po znanem izreku: kjer je stiska največja, je Bog najbliže.
  • Če preti zdaj človeškemu rodu katastrofa, mu ne preti zaradi pomanjkanja znanja, ampak zaradi pomanjkanja ljubezni.
  • Dosti je gorja na svetu, a velik del tega gorja prihaja iz nereda, v katerem živi sedanji človek, žrtev napredka.
  • Bog ne doživlja stoletij in tisočletij, kakor jih doživlja človeški rod. Zanj niso leta, marveč mu je vse sedanjost, vse mu je pričujoče v večnem ‘zdaj’.
  • Značilna poteza v osebnosti našega Gospoda je njegovo usmiljenje z grešniki, ki so grešili bolj iz človeške slabosti in so se greha resnično kesali.
  • Težko je molčati, a še težje govoriti in ne grešiti. Da si molčal, se menda ne boš nikdar kesal; da si pa eno besedo preveč izustil, si se pa že večkrat kesal.
  • Vsak, še tako zaposlen človek, mora imeti dnevno nekaj minut časa, da Boga počasti kot svojega stvarnika in svoj zadnji cilj; da se mu zahvali za vse dobro.
  • Grešiti je človeško, ker smo vsi ljudje slabotni, v grehu vztrajati pa ni človeško, temveč hudičevo, ker edino hudobni duh vztraja v sovraštvu do Boga.
  • Svet, ki mu moramo odmirati, je svet, kolikor je nasproten Bogu in njegovi postavi, je svet z vsemi svojimi moralnimi neredi in izgredi.
  • Nikar si ne želimo, da bi mi ateiste premagali, pač pa jim privoščimo, da bi oni zmagali nad zmoto, če ne prej, vsaj ob usodnem prehodu v večnost.
  • Drži se stare modrosti, ki veleva: moli in delaj! Kratka iskrena molitev, resno delo, vdanost pod križem in pravočasen oddih, to je dnevni program pametnega človeka.
  • Potovati obložen s križem proti nebeški domovini, to je najbolj zanesljiva pot.
  • Človek je omejen v vsakem pogledu. Ko se torej čuti na višini, se ne sme prevzeti, ker je njegovo znanje in njegovo delo v resnici nepopolno. In ko se čuti ponižanega, ne sme obupavati, ker se bo kmalu spet dvignil.

 zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Michel Quoist (* 18. junij 1921, Le Havre (Francija), † 18. december 1997, Le Havre (Francija)

  • Če želiš biti človek in graditi pravičen svet, moraš hkrati braniti pravice in opravljati dolžnosti ... Če so tvoji bratje brez osnovnih pravic, je tvoja prva dolžnost, da se boriš za to, da jih dobijo.
  • Nihče ne more "imeti" Boga. Lahko se le odpremo njegovi ljubezni. Da nas ljubi. Nihče ne more Boga razdajati drugim. Samo Bog se lahko daje tistim, ki jih ljubi, torej vsem.
  • Človek hiti, življenje hiti in pogosto človek ne sreča svojega življenja.
  • Mlade ljudi hočemo naučiti, kako naj pravilno živijo, še preden jih naučimo, čemu je to potrebno. Mladi so bolj dosledni: najprej hočejo vedeti, čemu živijo in šele potem, kako naj živijo.
  • Časa ne smemo izgubljati, časa ne smemo tratiti, časa ne smemo zapravljati, kajti čas je dar, ki nam ga Ti deliš. Prosim te za milost, da bi v času, ki mi ga daješ, delal tisto, kar ti želiš, da delam.
  • Gospod, pomagaj mi, da te spoznam in ti pomagam v vseh svojih bratih in sestrah na popotovanju; zakaj laž bi bila jokati pred tvojo hladno podobo, če ne bi šel za teboj v ljudeh na poti, v katerih živiš.
  • Gospod, vsakomur si dal tisti čas, da naredi, kar ti hočeš, naj napravi. Toda časa ne smemo izgubljati, zapravljati in tratiti, kajti čas je darilo,ki nam ga ti daješ, toda minljivo darilo, darilo, ki ga ni mogoče ohraniti.
  • Daj, da nikoli ne zaprem svojega srca, da bom, ko bom sprejemal trpljenje sveta, trpel in zadoščeval kot Marija, tvoja Mati.
  • Kdor pravi, da za življenje ne potrebuje drugih, se tega ne zaveda, ali pa je lažnivec, kajti živi le po zaslugi vseh ljudi vsega sveta in to od začetka časov. Če pa se sam odloči, da ne bo živel za druge, je zajedalec.
  • Komur božja ljubezen ne poglobi ljubezni do človeka, živi v varljivem upanju. Pravo srečanje z Bogom se odraža v človeku. Gre za ljubezenski pogled na stvarjenje, ki je v osnovi učlovečenja: »Tako je ljubil svet, da je poslal svojega Sina«
  • Drugi se bo spremenil, ko se boš spremenil ti. Začni se sam spreminjati in se bo tudi on.
  • Kar si sam za drugega, je odvisno od tega, kaj je on zate. Spoštuj ga in on te bo spoštoval.
  • Ko drevesu porežeš korenine, drevo obsodiš na smrt. Ko usušiš vir, uničiš reko. Ko se odrežeš od Kristusa, umrješ
  • Ni nujno, da kopičenje znanja naredi "modreca". Tu in tam naletimo na nekaj navideznih učenjakov, hudo pa nam primanjkuje resnično modrih ljudi.
  • Čudi me to, da je človek še vedno ošaben, kajti zdi se mi, da bolj ko postaja učen in mogočen, bolj bi moral spoznavati, kako je neveden in slaboten.

 

 zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih
Simon Gregorčič (* 15. oktober 1844, Vrsno; u 24. november 1906, Gorica)

 

- Mož cel na svojem mestu vsakdo bodi, / preprost, visok zaseda sedež naj! / Mož pravi vedno v časti bo povsodi, / ne stol moža, mož stolu da sijaj!

- Podoba živa naše dobe / si ti, oj jasni zimski dan: / prepoln kot ona si svetlobe, / kot ona mrtev in hladen.

- Nikoli narod ne izgine, / četudi ga ves svet tepta, / ki poln kreposti je, vrline, / poln vere - v sebe in Boga.

- Bodite mi na to pozorni: / nikdar ni od Boga prevar, / pri njem krivice ni nikdar; / po vrednosti človeka plača, / po delih mu povrača.

- Če Bog ne plača slednji dan, / mu mar zato ni krivec znan?

- "Prijatelj" senci tvoji je enak, / ki zvesto za teboj se vije, / dokler ti sreče sonce sije; / a ko se pripodi oblak, / ko sonce ti zagrne mrak, / se tudi "senca" tvoja skrije!

- Hudobnež je podoben slani, / ki padla v mrzli noči je; / kar ta je v vrtu in poljani, / kreposti on cvetoči je.

- Kreposti razmakni srce na stežaj, / a skrbno ga strasti zakleni!

- Presrečen ta, ki med ljudmi / srce enako si dobi / ter sveta vez ga zveže z njim!

- Svetišče najlepše je tvoje srce, / prostora ni ondi za zlate malike, / sezidale so ga najvišje roke, / naslikale notri nad-zemeljske slike.

- Nespametno ljudstvo, čemu li tvoj stok? / Na delo! Ne nosi mi križema rok!

- Srce mi je biserna školjka, / udarcev prepolna in ran; / a v njem pa iz rane mi slednje / nov biser rodi se na dan.

- Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si ti. / Usode ni, / usoda svoja - to si ti!

- Ko srca ustvarja Bog višin, / iz raznih dela jih tvarin; / iz iste vsakikrat snovi / po dvoje src pa naredi / ter vrže jih med širni svet, / da našla bi se v teku let!

- Težko je človek biti, mož še teže / v nemoški, nečloveški dobi tej; / kdor pa, da mož in človek je, doseže, / ta vreden je živeti za vselej.

- Ne mara srečni svet solza, / trpinov ne umeje, / ko tožbe čuje - godrnja, / in solzam se le - smeje.

- Pravico v grob so devali, / pri grobu jaz sem bil, / pogrebci so prepevali, / a jaz solze sem lil.

- Dve sonci zre oko zavzeto, / ki mi ne ugasneta nikdar: / resnice sonce - pismo sveto, / a drugo - poezije čar!

- Na življenja cesti / sem ljudi srečaval, / z mano vsak po svoje / tam se je zabaval. // Eden me je hvalil, / grajal me je drugi; / a poznej sem spoznal: / nihče po zaslugi.

- Kot v steno valovje, usode vihar / ob me se zaganja; / a duh se ponosni ne uklanja: / ti streti me moreš, potreti nikdar, / usode sovražne besneči vihar!

- Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata; / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata.

- Slučaja ni! / Življenje tvoje ni slučaj. / Li rešimo ga mi kedaj? / Težko! Morda tedaj, / ko tu življenja / bo končan tečaj. / Bog daj!

- Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata, / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata.

- Odpri srce, odpri roke, / otiraj bratovske solze, / sirotam olajšuj gorje. / Kedor pa srečo uživa sam, / naj še solze preliva sam!

- Oh, kelih našega življenja / je kelih žrtev in trpljenja, / bridkosti pol je čez in čez, / sladkost kaplja le redko vmes.

- Pritisnil me Bog na srce je / ko dete nedolžno in srečno, / in prosil Boga sem prevroče, / naj tam bi počival za večno.

- Zdaj cvetje, zdaj trnje bodeče / iz tvojih mi vzraste poljan, / popolne, neskaljene sreče / pod nebom ne včaka zemljan.

- Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj, / ne krivdi ne zlobi nobeni;/ kreposti razmakni srce na stežaj / in skrbno ga strasti zakleni.

- Ne vlada vselej svet pokoj / sred tihega zidu; / če ne prineseš ga s seboj, / ne najdeš tu miru.

- Ko srca ustvarja Bog višin, / iz raznih dela jih tvarin; / iz iste vsakikrat snovi / po dvoje src pa naredi / in vrže jih med širni svet, / da našla bi se v teku let.

- Dolžiš Boga, dolžiš nebesa, / ljudi in zemlje vse stvari / in angele – v peklu besa - / nikdo ni kriv, kriv sam si – ti!

- Vrgel ni Bog večni / žezla še iz roke - / vladal bo pravično / dobre, zle otroke.

- Prišel za Tabo sem na svet, / oh, skoraj devetnajst sto let / in vendar ti, Učitelj moj, / rad sem in zvest učenec Tvoj.

   zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih
Janez Evangelist Krek (* 27. november 1865, Sveti Gregor, † 8. oktober 1917, Šentjanž pri Sevnici)

- Kdor rabi učenost, ki jo je pridobil v šolah, ki jih vzdržuje ljudstvo s svojim denarjem, za to, da blati, kar je ljudstvu svetega, tak je škodljivec, zajeda v človeški družbi.

- Kako so dobre matere slovenske! / Srčnosti moške, nežnosti pa ženske. / V žrtvah neutrudne sejejo v težavi / semena vere, upanja, ljubavi.

- Zgodovina človeškega rodu nam v resnici izpričuje, da se ljudje niso mogli odreči od Stvarnika jim naložene naloge: iskati Boga. Če so tudi hudo zašli, v uživanju in veselju, v svojih znanstvenih naporih in v umetnosti, v vsem njihovem življenju zveni vendarle hrepenenje po Bogu.

- Značajev je vedno manj. Drugače govore ljudje kot mislijo; drugače delajo kot govore; svoje misli, svoje prepričanje menjajo kot obleko malodane vsak dan.

- Vsak človek ima dolžnost prav rabiti dušne in telesne moči, mora pa tudi pomagati bližnjemu pri tej rabi in sam iskati pri njem pomoči.

- Mati Božja nam bodi zgled dela za druge, ne zase. Skrb za druge zmaguje pod križem.

- Zaupali smo lastnim močem, človeški modrosti, umnosti, svetu, moči, učenosti. Sedaj spoznavamo, da so to darovi Svetega Duha in da brez njega rodé le zlo in nesrečo.

- Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Celo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja.

- Usmiljen je tisti, ki ima v svojem srcu sočutje, če se drugemu slabo godi, in mu zato pomaga, če more. Nasprotje usmiljenosti je nevoščljivost.

- Žena je kot sveča, ki gori za druge, dokler ne izgori. Njeno vrednost cenimo šele, ko izgori.

- Delo je dolžnost in splošno premoženje vseh zdravih ljudi. Pošteno in dobro delo, kakor tudi pravična plača za delo ustvarja splošno blagostanje naroda.

- Moči ti je treba, moči! / A pomni: začetek kreposti / zavest je naše slabosti.

- Sebe vzgojiti! Sebe organiziraj, uglasbi svoje življenje, potem boš sposoben za druge... Simfonijo človeštva morejo harmonizirati le tisti, katerih življenje je harmonično uglašeno. Veda, ki moli, te bo organizirala.

- Bog nas je za srečo ustvaril, / v kazen pa zaprl nam raj; / glavo, roki nam podaril, / da dobimo ga nazaj. / Zakon dela svetu dan je, / svet brez njega so le sanje. / Delo je človeku last, / delu slava, delu čast.

- Če se vprašamo, kaj je več vredno: ali delo ali denar, moramo pač priznati: delo je neprimerno več vredno, ker delo drži človekovo življenje in življenje človekovo se ne da odtehtati z zlatom.

- Trenutne junake rodi tudi čustvo; značajev pa nikdar ne. Ti so le tam doma, koder je doma resnica. Zavest resnice jim je oživljajoča hrana.

- Držimo se načela, ki nam ga je dal Gospod, čutiti dostojanstvenost božje podobe v človeku in da smo si pred Bogom vsi ljudje enaki. Nismo (duhovniki) samo zato tu, da pridigujemo navzdol, ampak tudi zato, da povzdigujemo glave navzgor.

 zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih

Danes godujejo

Bertold_iz_Kalabrije.jpg

Bertold, Bert, Berto; Berta

Jona, Jon, Jonas, Jonatan, Joni

Karmel; Karmela

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh