• 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

Misli Stanka Cajnkarja

Stanko Cajnkar (* 25. april 1900, Savci, † 17. januar 1977, Ljubljana)

 

- Človekova odvisnost od Boga je popolna, celotna, nujna in osrečujoča. Zato je tudi odgovornost popolna, celotna, nujna in osrečujoča.

- Svetost besede je važnejša od lepote besede. Lepota je lahko le zvok. Svetost pa pomeni resničnost, iskrenost in zanesljivost.

- V Kristusu Jezusu se je božja resnica skrila v človeško majhnost, da nas je poučila o Očetovi neskončnosti in dobroti.

- Človeku, za katerega molimo, bi bili radi pravični in dobri, ka­kor mu je pravičen in dober Bog.

- Ako hočeš zvedeti resnico o sebi, povprašaj pri ljudeh, s kate­rimi si vsak dan skupaj: svoje domače, svoje sodelavce...

- Resnica je oko, ki gleda, ljubezen pa srce, ki čuti. Prava sreča nastane šele v srcu. V njem dozori v lepoto, ki je največja in najbolj dragocena.

- Kakor je odrešenje namenjeno vsem, tako je tudi Gospodova molitev prošnja vseh. Vse, kar ima smisel kot pogovor z Bogom, vse je v teh prošnjah, pa čeprav tisoči in milijoni molivcev nič ne vedo o našem očenašu.

- Vsaka prošnja je izraz hrepenenja naše narave. In ker je narava izšla iz božjih rok, vemo, da je tudi naša želja, v prošnji izražena, v božjem načrtu predvidena, hotena in upoštevana.

- Dokler imamo dobre duhovne oči, ki jih nespamet in hudobija še nista pokvarili, moremo prodreti dokaj globoko v skrivnosti svojega srca. Ko pa nam hudobija zmede jasnost pogleda, pademo v temo zmote o samem sebi.

- Že človeško ime je dragoceno. Ne smeli bi ga pačiti in spreminjati. Še manj ga smemo skruniti s kletvijo. Božje ime pa je brezmejna svetost.

- Hinavščina je podobna notranjemu gnitju, ki ga skrbno prikriva videz zunanjega zdravja. To je rak, ki razjeda srce in obisti, pa ljudje zaradi spodobnosti in dobrega imena ne smejo zanj vedeti.

- Še bi se ljudje lahko zanesli na veljavnost sodb, ki jih imamo sami o sebi, bi bilo na svetu velikansko število modrih in razsodnih, ljubeznivih in dobrih, poštenih in pravičnih, resnicoljubnih in sočutnih.

- Njegova ljubezen išče prostora v nas, njegova iskrenost in vnema budita našo voljo. Kako čudno je, da po vsem tem ne gledamo sveta v njegovi, to je v Kristusovi luči.

- Pravičnost je strog sodnik. Ničesar ne spregleda in se ne da podkupiti. Na starih slikah je upodobljena z obvezo na očeh. To pomeni, da se ne bi smela ozirati veljavo človeka, ki ga mora soditi.

- Z vso odkritostjo moramo premeriti moči svoje ljubezni, svoje pravičnosti, svoje požrtvovalnosti, svoje nesebičnosti in zvestobe. Globina teh vrednot je tudi mera naše moči v svetu.

- V ničemer ni človek tako iznajdljiv kakor v iskanju izgovorov. V tej spretnosti ima skoraj vsak dolgo šolo za seboj.

- Kdor ima Boga za tujca, se je odtujil samemu sebi. Njegovo življenje je usmerjeno v praznoto, kjer ni nič.

- Božja zamisel o nas je vedno v skladu z najglobljim in najlepšim, kar je v nas. Njegov zakon ni tuj. Njegove zapovedi so izraz vsega našega iskanja in pričakovanja.

- Življenje je tveganje in ne zavarovalnica. Ko bi se popolnoma zavaroval pred vsem hudim in grenkim, propadeš.

- Kristjani bi morali Kristusovo vdanost v Očetovo voljo prenesti v vsakdanje življenje. To bi dalo svetu in življenju veselejšo in prijaznejšo podobo.

- Ljubezen čistih in dobrih src je blagoslov za motne in slabotne duše.

- Dom je mir, dobrohotnost, razumevanje in odpuščanje ... Doma ni brez materinskega in očetovskega srca in brez trdnega in močnega zaupanja.

- Dom je bližina. Bližina je največja preizkušnja za človeška srca. Bližina je samo dobrim v blagoslov. Bližina je telesni izraz za ljubezen.

- Dom je svetišče in delavnica obenem ... Dom je prostor veselja in smeha, pa tudi gorja in žalosti. Doma ni brez materinskega in očetovskega srca in brez trdnega in močnega zaupanja

- Ne utegnemo biti ljudje, kakršne nas Bog sam kliče in hoče imeti. Za edino važno zadevo svojega življenja nimamo časa.

- Pravičnost je umetnost pravilnega razdeljevanja. Zato je po svojem bistvu služba, z vsemi posebnostmi službenega razmerja in odgovornosti.

- Pri gradnji mostu je mogoče vse premeriti, preračunati in vnaprej določiti. Življenje pa je čisto drugačen most. Je dolg most v onstran­stvo, povsem osebno delo, samostojno in nepreračunljivo.

- Preradi pozabljamo, da imamo od Boga vsi eno samo ime: otrok. Tako je med nami samimi samo en naziv zares primeren: brat, sestra.

- Hoteti voljo svojega Boga se pravi: hoteti sebe, polnost svojega življenja, razvitje vseh dobrih misli, vseh pravih nagnjenj in sposobnosti.

- Lahko bi rekli, da dela jezik krivico, ker oko slabo vidi ... Slepota srca vpliva tudi na podobo, ki se ustvarja v očesu.

- Zadnji sodnik, pravičen in neizprosen, je srce. Šele takrat, ko nas lastno srce obsoja, vemo, da se je zgodilo nekaj straš­nega, neko izdajstvo.

- Prava molitev je vedno tudi resnično urejevanje življenja.

- Ko govorimo z Bogom, dopovedujemo predvsem sebi; sebe urejujemo in prav usmerjamo.

- Ko molimo, tedaj beremo iz knjige stvarstva o božji vsemogočnosti, poslušamo pesem o njegovi lepoti, himno o njegovi ljubezni in dobroti.

- Ko molimo, vprašujemo Boga za svet. Iz stvarstva, iz svojega razuma, iz milosti in kreposti, ki so v nas, poskušamo brati odgovor Božje modrosti.

- Molitev je tudi molk ... Ob velikem trpljenju drugega molčimo. Naše besede so v takih trenutkih prerevne in bi le bolele. Molk je obzirnejši, prijaznejši in dobrohotnejši. Prav tako umolknemo ob velikem iznenadenju in začudenju, čeprav je v nas vse polno veselja in življenja

- Moliti v Kristusovem imenu se pravi: moliti tako, kakor je molil Kristus. Moliti z njegovo vdanostjo, z njegovo ljubeznijo, z njegovim razumevanjem in mišljenjem; moliti za to, kar je prosil Kristus, trpeti za to, za kar je trpel Kristus.

- Božje češčenje in naše življenje je pravzaprav ena in ista stvar. Beseda je samo pečat za vse to, kar v resnici pred Bogom smo ali bi vsaj iskreno hoteli biti

- Miren je samo tisti, ki ve, da vsa božja ljubezen bedi nad njegovo srečo. V tej veri junaško prenaša vse, kar življenje grenkega in hudega prinese. Njegova sreča je s trenutkom verovanja postala božja zadeva, stvar njegove modrosti in moči

- Pobožnost ni plašč za prikrivanje moralnih hib, pomanjkljivosti in napak. Borba za naravno človeško dobroto, značajnost, odkritost in resnicoljubnost je temeljna dolžnost vsakogar.

- Ljudje se vse premalo zavedamo stvariteljske moči svoje ljubezni. Zato sicer pogosto o odpuščanju govorimo, a le redkokdaj prav iz srca odpuščamo. V našem odpuščanju gre vse prevečkrat za neke zunanjosti, za varovanje videza, samo za pozabljanje krivic.

- Življenje kliče po večnosti. Brez nje je prazno, nepomembno, je zapisano suženjstvu večne smrti. Večno življenje je zahteva naše razumne narave. Življenje, ki ne mine, je edina hrana, s katero more Bog nasititi ustvarjalnega duha.

- Svetost je ljubezen otroka do Očeta, pravičnost človeka do človeka, usmiljenje z bedo in revščino v tisoč odtenkih, trpljenje in delo za drugega, ustvarjanje lepot, ki vodijo srce k Bogu.

- "Tvoja poguba je v tebi samem," je zapisano v svetih knjigah na račun izraelskega naroda. Velja pa prav tako slehernemu izmed nas. Nihče drug ne more s svojo zlobo prodreti tako globoko v tvojo dušo, kakor lahko to narediš ti sam.

- Večno življenje, ki ga čakamo, ni nasprotje tega, ki ga zdaj živimo. Je le nadaljevanje brez konca. Zato moramo biti kristjani z veselim srcem povsod tam, kjer je sled resničnega življenja.

- Večno življenje, ki ga čakamo, ni nasprotje tega, ki ga zdaj živimo. Je le nadaljevanje brez konca. Zato moramo biti kristjani z veselim srcem povsod tam, kjer je sled resničnega življenja.

- Prava nesreča je nezvestoba božji zamisli, nesreča je odpad od lastnega bistva, ki mu je božja volja hotela dati polnost lepote in vrednosti.

- Modrost ne pomeni isto kot učenost. Modrost pomeni predvsem poznavanje življenja in prihaja lahko samo iz osnov in temeljev zdrave in urejene duše.

- Dober človek, ki živi iz vere v Boga, iz zaupanja v njegov red sveta in življenja ter iz ljubezni do njega in njegovega stvarstva, je nujno tudi moder.

- Dober človek je svojevrsten videc, ki pozna marsikaj, kar je drugim še prikrito. Nekaj božje modrosti odseva iz njegove tihe, čiste in svetle dobrohotnosti.

- Dober človek je pogumen. Ker je sedež poguma po starem naziranju v srcu, pravimo pogumu tudi srčnost.

- Prava dobrota ne živi od tujega priznanja, temveč od lastne notranje moči in prepričanja. Resnično dober človek ima oči obrnjene v božje jamstvo.

- Dober človek mora imeti predvsem pravo spoznanje o pomenu človekovega življenja na tem in na onem svetu. Mora vedeti, da je človek izšel iz božjih rok in se mora neomadeževan k Bogu vrniti.

- Slabo opravljeno delo je krivica, povzročena skupnosti. Pravičen človek mora biti dober delavec in zvest služabnik skupnosti.

- Amen je zelo težka beseda. Pravi, resnični 'amen' sploh ni beseda. Iskreno resnobni 'amen' je samo življenje v božji pričujočnosti. Vsak utrip srca, vsaka misel, vsaka želja in beseda, vsako še tako majhno delo, vse mora biti 'amen' naše molitve k Bogu.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Danes godujejo

Bertold_iz_Kalabrije.jpg

Bertold, Bert, Berto; Berta

Jona, Jon, Jonas, Jonatan, Joni

Karmel; Karmela

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh