Šopek travniškega cvetja

zgodba1 05 2009V troje so sedeli za mizo. Molče. V miru bi bili pojedli kosilo do kraja, če očetu ne bi začela parati živcev naglica, s katero je sin zajemal s krožnika. »Se ti mudi?« je zagodrnjal s svojim značilnim basom, ne da bi umaknil pogled od svoje jedi. Sin z mislimi ni bil več doma, temveč že v haloških gričih. Slišal je očetovo pripombo. Nič mu ni rekel. Z odkritim odgovorom bi ga razdražil, lagati pa ni maral. Naredil se je, kot da ni slišal in je jedel dalje. Toda oče se ni dal. »Sprašujem te, če se ti mudi?« je glasno ponovil in uprl svoj srepi pogled naravnost v sinove oči. Sin se je za trenutek zmedel, a se je brž zbral. Vedel je, da mora odgovoriti. Odgovoriti pa mora po pravici in umirjeno, sicer mu bo oče takoj očital, da laže in bi povzdignil glas. Potem bi počilo. »Mudi,« je odgovoril tiho in začel bolj počasi jesti. »Kam?« je vprašal oče nestrpno. »K dekletu,« je odgovoril sin. »K čigavemu?« ni nehal oče. »K mojemu,« je odvrnil sin in jedel le še na silo. Odlična jed, ki jo je mama pripravila za to soboto: puranje zrezke v zelenjavni omaki, pire krompir in motovilec - mu ni več teknila. »Seveda k tvojemu, menda ne k mojemu! Bi lahko bil bolj določen?« je oče z besedami pikal dalje. »K Mihaeli vendar!« je bil sin jasen. »Kaj še hodita?« se je zadrl oče ter z vilicami živčno tolkel po robu porcelanastega krožnika. »Še,« je pritrdil sin. Ni mu bilo jasno, zakaj ga oče sprašuje take stvari, ko vendar vsi domači vedo, da je Mihaela že več kot eno leto njegovo stalno dekle.
Mama, razpeta med dolžnostjo pokoravati se gospodovalnemu možu in ljubeznijo do sina, je zbirala pogum in se nameravala postaviti na sinovo stran. Spoznala je že njegovo dekle in sin ji je veliko povedal o njej. Bila je zadovoljna, da je končno našel pošteno dekle in da je srečen z njo. Že je odprla usta in hotela nekaj reči, a je v istem trenutku mož znova zarohnel. »Torej se nista še razšla?« je zarežal proti sinu in se tresel od jeze. Sina je mrzlo streslo. Počasi je globoko vdihnil in počasneje izdihnil, kajti le tako se je lahko premagal, da ni vzkipel. Mirno in odločno je povedal: »Seveda še hodiva. Dodobra sem jo spoznal. Tako poštenega in dobrega dekleta še nisem imel. Upam, da bova ostala vedno skupaj.« »Skupaj?! Tako kot si ostal skupaj z Mojco in Tijano? se je oče zarežal in njegov obraz se je spačil. »Vedi, vsaka od teh dveh bi bila zate bolj primerna kot pa Mihaela. Sploh Tijana. Iz visoke družbe izhaja, doma so zelo premožni, edinka je, lepotica, da jo moški z očmi požirajo, in še bi lahko našteval njene kvalitete. Kaj pa je Mihaela? Uboga reva, niti službe nima! Živi pri svoji ostareli teti na nekem griču v stari podrtiji! Nikar je ne priženi kdaj domov, ne želim je videti in niti slišati nočem o njej. Si me razumel?« Sinu je postalo slabo. Z obema rokama si je podprl glavo in zamišljeno zrl predse. Zakaj ga oče tako napada, saj vendar ve, da prejšnji dekleti nista bili zanj. Mojca, s katero je hodil skoraj eno leto, ga je prevarala, ko je bil nekaj časa v bolnišnici, in zato jo je pustil. Kmalu zatem je spoznal Tijano. Domišljava lepotica ga je očarala, da je izgubil glavo. Začela sta se že pogovarjati o poroki. Vedno bolj je spoznaval, da so zanjo na prvem mestu materialne dobrine. Ko se je sam prepričal, da ga vara z nekim bogatim direktorjem, je naredil konec. Bilo mu je hudo. Z dekleti ni imel sreče. Želel si je iskrene ljubezni v medsebojnem zaupanju in spoštovanju. To je končno našel v Mihaeli.. Minilo je nekaj trenutkov napete tišine, potem pa je oče, tresoč se od jeze, zakričal: »Si me razumel, Izidor? Kako dolgo bom moral še čakati na odgovor?« Bil je razjarjen in iz njegovih oči je sevalo nekaj nevarnega. To je bilo za sina preveč. Vstal je od mize in mirno odšel iz stanovanja. Svoj stari avto je pustil pred blokom in sedel na kolo. Vožnja s kolesom ga je vedno pomirila. Upal je, da bo tudi tokrat tako.
Počasi se je peljal skozi mesto. Na podeželski cesti prek ravnine je pognal kolo. Ko je dosegel haloške griče, je spet upočasnil vožnjo. Pod vznožjem griča se je ustavil. Na bližnjem travniku je natrgal pisano travniško cvetje in ga s travnimi bilkami povezal v lep šopek. Potem je nadaljeval pot po strmi gozdni bližnjici na vrh, kjer je sedel pod staro drevo. Od tam je bil lep razgled na domačijo na sosednjem griču, kjer je živelo njegovo dekle.
Zaprl je oči, da bi se v tišini še skoraj neokrnjene narave umiril. Misli so mu begale zdaj k očetu, zdaj k dekletu. Vse bolj se mu je dozdevalo, da oče dekle pozna ne le bežno, na videz, kakor sam pravi, ampak bolj natančno. Zakaj govori o tem dobrem dekletu pretirano slabo? Zakaj ne želi slišati za to dekle in je noče videti? Se boji srečanja z njo? Nenadoma mu je šinilo v glavo, da se je dekle pred nedavnim, ko ji je omenil svojega očeta, začela tresti, oči so se ji napolnile s strahom. Takrat je to pripisoval njeni plahosti. Zdaj pa je bil prepričan, da se očeta boji. Toda zakaj? Hotelo mu je raznesti glavo, ko je tuhtal, kaj bi utegnilo biti med njima. Vedel je, da tega sam ne bo mogel razvozlati in sklenil je, da bo prosil dekle, naj mu sama razloži. Ničesar ji ne bo očital, pa naj se je zgodilo kar koli. Svoje dekle je imel rad, vedno bolj jo je cenil in popolnoma zaupal. Šele ko se bosta odkrito pogovorila, med njima ne bo več sence dvomov...
Iz premišljevanja se je predramil šele, ko je na licu začutil poljub in nežen dotik roke. Dvignil je glavo in odprl oči. »Izpred hiše sem te klicala in ti mahala, pa me nisi ne slišal ne videl. Nekaj hudega se ti je zgodilo?« je vprašala Mihaela in sedla k njemu. »Mihaela, ali se je v preteklosti kaj zgodilo med teboj in mojim očetom?« je privrelo iz njega. Vsa se je pričela tresti, ko je boleč spomin na davni dogodek spet priplaval na površje. Vedela je, da svojega fanta ne sme puščati v negotovosti, ko nekaj sumi. Povedati mu mora resnico, čeprav je še tako boleča. »Bilo je pred petimi leti,« je začela. »Stanovala sem v stari hiši na robu mesta, nedaleč od vaše ulice. Zaposlena sem bila v obratu zunaj mesta. Nekega večera sem zamudila avtobus, zato sem šla domov peš. Tedaj je za mano pripeljal direktor, tvoj oče, in ustavil. Povabil me je, naj se peljem z njim. Prisedla sem, čeprav nerada in s strahom. Povabila si nisem upala odkloniti. Bil je vendar moj nadrejeni pa tudi skupno pot sva imela... Ne dolgo po tistem večeru je našel zadosten razlog, da so mi izročili delavsko knjižico...« Njen tresoči glas je zamrl. Trdno se ga je oprijela za roko, kakor da bi iskala oporo, in se s svojimi iskrenimi očmi zazrla globoko vanj. Ni umaknila pogleda, ko jo je dolgo preiskujoče opazoval. Vse je razumel. Bilo ga je sram, da ima takega očeta. »Sta še kdaj govorila z mojim starim po tistem, ko te je vrgel na cesto?« je zadrgnjeno vprašal, ko je prišel k sebi. »Ne. Drug drugega sva se izogibala, Če pa sva se kdaj slučajno srečala, se nisva niti pogledala.« »Potem si se umaknila sem, v to samoto?« »Nisem mogla več živeti v mestu. Bila sem brez dela, nove zaposlitve pa nisem nikjer dobila. Ravno v tistem času je moja teta hudo zbolela. Sama ni mogla biti. Ožjih sorodnikov razen mene nima. Z veseljem sem sprejela njeno vabilo in se preselila k njej. Skrbim zanjo in po svojih močeh tudi obdelujem njeno skromno posestvo. Namerava mi ga zapustiti. S teto se lepo razumeva in zadovoljna sem pri njej. Odkar poznam tebe, je moje življenje dobilo novo vrednost, zelo sem srečna.«
»Tole z mojim očetom - ali bi lahko zbrala toliko moči, da bi stopila preko tega, kar ti je hudega prizadel?« je jecljal ves skrušen. »Mislim zaradi najine prihodnosti - da nad nama ne bi visela senca sovraštva ... ne bi bilo dobro ...« »Da!« ga je odločno prekinila. Ne bo dopustila, da bi senca tiste stare krivde visela nad ljubeznijo dveh src. Slutila je, kako mu je neprijetno zaradi očeta. Trdno je vedela, da je njen fant čisto drugačen od svojega očeta. Ko ga je gledala, je morala reči še to: »Pustiva zdaj to, Izidor! O tem se ne bova nikoli več pogovarjala! In niti besedice o tem ne očetu ne materi. Ne bova jima obteževala življenja.« Dekletov odločni glas se je potopil v molk, ki se je za nekaj dolgih trenutkov vtihotapil med njiju. Ostal je brez besed pred duhovno močjo tega navidez krhkega dekleta. Zdaj je bil trdno prepričan, kar je že dolgo čutil: takšno dekle sem ves čas iskal!
Dan se je začel nagibati proti večeru in na zemljo se je spuščal mrak. Iz polmraka se je griču pred njima dvigala skromna hiša, ki jo je osvetljevala luč. Naglo sta stopila proti njej, proti svetlobi.
Med potjo se je spomnil, da v roki še vedno drži šopek travniškega cvetja. »Zate,« je rekel toplo in ji ga podal. Z obema rokama ga je prijela in se prisrčno zahvalila zanj . Potem pa je zbrala ves pogum in vprašala: »Poročni?« Hotela je, da bi to izzvenelo kot šala, a se ji to ni posrečilo. Trepetajoči glas in vdani pogled sta izdajala, kar je resnično mislila. Razumel je. Prav tako kot ona, je tudi sam želel, da čimprej stopita na skupno pot. »Kmalu!« je odločno odgovoril. »Kmalu! je veselo pritrdila.
Nives Sitar, Ognjišče (2009) 05, str. 53

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh