Namesto da obsojate, razmišljajte, kako bi pomagali

Vašo revijo berem že od ranih otroških let in mi je bila pogosto vir moči, pozitivnega mišljenja, dajala mi je voljo do življenja v prevečkrat žalostnem svetu s pomanjkanjem vrednot. Hvala Vam za to.

Tokrat pa je pismo 'Pa naju dajte v dom' in odgovor nanj v meni povzročil nemir. ... Naj povem svoj primer. Moževa mama je postopoma zbolevala za hudo boleznijo, ki jo je povsem priklenila na posteljo. Nekaj časa smo shajali. Malo je bila doma, malo v bolnišnici. Sama sva bila pri hiši in pri tem sva skrbela še za dva majhna otroka, kmetijo in poleg tega je bila še služba. Sem namreč učiteljica in gotovo veste, da tudi ta poklic zahteva mnogo napora, dobrih živcev in vsaj občasnega počitka. Ko nismo več zmogli, smo mamo dali v dom. Potrebuje namreč stalno prisotnost, veliko priprav, da jo sploh lahko dvignejo na voziček, posebej prilagojeno kopalnico s širokimi vrati in prilagojeno tuš kabino, nobene stopničke zaradi vozička ... Med vsakimi počitnicami smo jo vzeli domov na dopust, kar je bilo zame še posebej obremenjujoče, saj bi takrat potrebovala vsaj malo oddiha, da si spočijem živce in okrepim telo. Ko sem jo potem v njeni bolezni šla negovat, sem v mislih povabila zraven Jezusa, da bom zdržala in zdelo se mi je, da je njena bolniška soba kot svetišče zaradi njenega velikega trpljenja. Bolezen jo je spremenila, zahvalila se mi je za nego. Vendar ni mogla iz svoje kože. Ukazovala je, kaj smejo najini otroci in česa ne. Nagovarjala je moža, da mora biti otrok tepen, če naredi kaj narobe. Ni smel iti s cerkvenim zborčkom za dva dni na duhovne vaje ... Jaz bi bila ob njej povsem privezana. Niti svojih ostarelih staršev, ki so sto kilometrov daleč stran, ne bi mogla obiskati. Svojih otrok ne bi mogla voziti niti k ministrantom, k skavtom. Nobenega dopusta ne bi imela. Oprostite, če bi to trajalo leta in leta, bi se mi zmešalo. Kdo bi potem poskrbel za moje otroke? Zdaj pa naj imam slabo vest, ker smo jo dali v dom! Saj plačujemo in tam ima boljšo oskrbo kot bi jo lahko imela doma. Sestre so prijazne bolj kot bi bila lahko jaz. Ima svoj red nege, hranjenja... Jaz ji ob službi tega ne bi mogla nuditi. Ali naj pustim službo in tvegam, da je nikoli več ne bom dobila? V teh časih gotovo ne. To traja že pet let.

Dandanes so nekateri ljudje res dolga leta ali celo desetletja priklenjeni na posteljo. Včasih ni bilo toliko tega in ženske so bile večinoma doma

Svet se spreminja in miselnost, ki je veljala za neke druge čase, je postala zastarela in se mora spremeniti.

Takole razmišljam. Namesto, da obsojate kar na splošno , raje razmislite, kako bi takšnim družinam pomagali. Zavedati se moramo, da je to problem vse družbe, ne samo družine, ki se je znašla v takšnem položaju, potem ji pa drugi ljudje naložijo še moralno krivdo. Mnogo krajev je že poskrbelo ( s pomočjo Karitas) da imajo svoj dom za ostarele, v katerem sodelujejo z druženjem , delavnicami, nego tudi ljudje iz okolice, ki čutijo usmiljenje ali dolžnost, da nekaj naredijo. Tako ostanejo ostareli v svojem okolju, mnogi jih pridejo lažje obiskat v dom, kot domov , ker s tem še bolj obremenjujejo domače. Tudi po drugih krajih bi lahko naredili tako. Tako kot so nabirke za obnovo cerkva ..., so lahko tudi v Cerkvi nabirke za ureditev takšnih domov. Ker se to tiče nas vseh in ga bo lahko vsak od nas kmalu potreboval, mislim da bi bil odziv velik in pozitiven. Samo nekdo mora biti motor vsega tega.

Takšni domovi so tudi bistveno cenejši od tistih profitnih, ki jih gradijo občine, in je v ceno vračunano še vračilo kredita za njegovo izgradnjo.

Mogoče so te besede malo trde, toda narekovalo jih je življenje. Trpljenje je ena od sestavin našega življenja in z njim moramo vsi računati, ne pa ga nalagati samo nekaterim. Dokler smo še zdravi in pri močeh, lahko naredimo nekaj v tej smeri in s tem damo malo drugačen, pa kljub temu pozitiven zgled našim otrokom.

Hvala za to, ker ste si vzeli čas in prebrali moje pismo.

Mateja

1408-008a

Vsaka medalja ima 'lice' in 'naličje'. Navadno gledamo 'lice'. Tudi na vsak problem gledamo z različnega vidika ali zornega kota. Lahko gledaš z enega zornega kota, lahko pa z drugega. Ker je pismo, na katero sem odgovarjal vsebovalo izkušnje z enega zornega kota, – stari starši in njihovo bivanje v družini, oziroma v domu za ostarele, – sem se bolj posvetil temu vidiku. Priznati moramo, da je mnogo več ostarelih, ki se čutijo odveč, kot tistih, ki so deležni velike pozornosti in ljubezni s strani svojih domačih, prijateljev, sorodnikov ..., pa naj živijo v domu za ostarele ali na svojem domu, pri sorodnikih ... S krščanskega vidika to ni prav. Kot duhovniki moramo na to opozarjati. Tudi tu je več stopenj. So družine, ki bi rade skrbele za svoje domače, se za to trudijo, ampak tega ne zmorejo ali zmorejo samo v skromnejši obliki. Vemo pa da je ljubezen iznajdljiva. Našli bodo način, kako jim kazati svojo ljubezen in hvaležnost. Predvsem namreč manjka pokazati ostarelim, da jih imamo radi. Za te ljudi velja tista ura, ko ste z njimi, se pogovarjate, več kot še tako bogato darilo.

Ti sprožaš drugi vidik, drugi problem: »Namesto da obsojate, razmišljajte, kako bi pomagali«. Mislim, da se Cerkev glede tega nima česa sramovati. Prve domove za ostarele so postavljale župnije, škofije, kongregacije in prav v ta namen ustanovljeni redovi. Prav tako je bilo z prvimi bolnišnicami. Zakaj danes ni več tako? Po vojni in 'osvoboditvi' je država nacionalizirala vse take ustanove in redovnice odpustila. Prav je, da država prevzame skrb za ustanove, ki so namenjene vsem, ki tako pomoč potrebujejo (bolnišnice, domove za ostarele,vrtce, in seveda šole). Zato tudi pobira davke. Moramo reči, da nekateri podjetni župniki tudi danes iščejo, kako bi ustvarili domove za ostarele. V Sloveniji je več takih župnijskih domov. Delno jih financira država. Cerkev sama bi jih ne mogla, saj nima primernih dohodkov. Tega se ne da rešiti s kakšno cerkveno 'nabirko', kot predlagaš ti. Tudi ni prva naloga Cerkve ukvarjati se s takimi materialnimi posli, ki bi jo odvrnili od glavne njene naloge: oznanjati evangelij. Učiti vernike verskih resnic in opravljati bogoslužje (deliti zakramente).

Odnos do starejših je večkrat poln zapletov, imajo drugačne poglede na marsikaj, na vzgojo, na to, kar je prav, in kaj ne. Tu je potreben pogovor, tudi če imaš ti prav. V marsičem so domovi bolj pripravljeni za naloge, ki so povezane z ostarelimi. Važno je to, da jih ne pustimo samih, da se jim posvečamo, si vzamemo čas zanje. To pa ni vedno lahko, je pa tisto prvo, kar zahteva od nas Gospod: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

V bistvo misliva enako. Tudi vaše ravnanje je čudovito, ko nam govorite o tem, "da se vam je zdelo, da je njena bolniška soba kot svetišče, zaradi njenega velikega trpljenja". Kar tako naprej!

oče urednik Franc Bole

 

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh