Postavljajmo meje - in jih spoštujmo

Duhovni impulzi za uspešne odnose

Živeti–namesto životariti, zato gre. Kdor namreč ne zna reči ‘ne', zboli. Kdor hoče uresničiti vsa pričakovanja, bo kaj kmalu boleče občutil svoje lastne meje. Ne glede na to, ali gre za partnerstvo, službo, vzgojo - za vse odnose velja: pomembno je znati postaviti meje. Mnogi živijo preko svojih moči ali zmožnosti. V nekem trenutku opazijo, da niso več osrediščeni. Ampak le tisti, ki ima svojo sredino, lahko prerase svoje meje.

Anselm Grün in Ramona Robben pri spremljanju vedno znova ugotavljata in tudi dokazujeta z zgodbami modrosti iz Svetega pisma in pravljic: da je srečanje lahko uspešno, morata biti vedno uravnotežena zaščita sebe in odpiranje navzven, postavljanje meja in razdajanje. Le tisti, ki pozna svoje meje, jih lahko vedno znova prestopi, da se približa drugemu in se z njim zares sreča.

 

    Anselm Grün in Ramona Robben
    POSTAVLJAJMO MEJE - IN JIH SPOŠTUJMO
    200 strani, 12 x 20 cm, broširano
    redna cena: 14,95 €
    s kartico zvestobe: 13,46 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

Postavljajmo meje 3D

iz vsebine

Veliko ljudi išče nasvet zato, ker ne znajo postaviti meja. Ves čas so pod notranjim pritiskom, ker ne znajo reči 'ne' in mislijo, da morajo izpolniti prav vse želje, ki jim jih kdo naprti. Menijo, da morajo uresničiti vsa mogoča pričakovanja drugih ljudi. Bojijo se reči 'ne', saj se bojijo, da bodo potem izgubili občutek pripadnosti, ali pa zato ker menijo, da jih bodo ljudje zavrnili, če česa ne bodo hoteli storiti. Spet drugi se neomejeno prenajedajo: ne zaznavajo svoje lastne meje. In trpijo zato, ker si ne znajo postaviti meja.

Nekateri ne znajo postaviti meja do ljudi, ki jih obkrožajo. Meje izginjajo. Takoj zaznajo občutke drugih ljudi. Vendar to nikakor ni zgolj pozitivno. Njihova čustva se namreč ves čas mešajo s čustvi drugih. Dovzetni so za razpoloženje drugih in padejo pod njihov vpliv. Včasih imajo celo občutek, da izginjajo. Tako živijo brez zaščite. Vsakdo, ki proučuje življenjske zgodbe takšnih ljudi, kaj kmalu opazi, da vse to izhaja iz daljne preteklosti. Ljudje, ki nimajo meja, so običajno v otroštvu utrpeli nespoštovanje svojih meja. Za prizadete so takšne kršitve boleče. Tovrstne izkušnje ne samo da bolijo, pogosto imajo tudi za posledico probleme, ki se kažejo še dolgo potem: vsak potrebuje svoje zatočišče. Poglejmo: mati vstopi v hčerkino sobo, ne da bi prej potrkala, in ko hčerke ni, brska po njenih predalih ali bere njen dnevnik. Vedno znova se pokaže: ljudje, katerih meje so kršili v otroštvu, imajo neredko celo življenje težave v odnosih. Primerov je nešteto. Vsi pa kažejo, da lahko v življenju uspemo le, če živimo znotraj določenih meja.

Kako le naj bo človeško življenje uspešno, saj smo vendar vedno v nekem odnosu? Sebe ne moreš zaznati niti razviti svoje osebnosti, če nisi v stanju postavljati meje. Nato kaže že beseda sama: »persona« (oseba) izvirno pomeni »maska«; torej lastna podoba samega sebe. Preko maske lahko vzpostavljaš stike z drugimi. Latinska beseda »personare« pomeni »razlegati se«. S svojim glasom, z govorjenjem dosežem drugega, tako se srečava. Srečanje je lahko uspešno le, če je vzpostavljeno ustrezno ravnovesje med mejami in prekoračitvami meja, med zaščito in odpiranjem, med postavljanjem meja in med predajanjem. Poznati moram svoje meje. Šele takrat jih lahko prekoračim, kadarkoli se želim približati drugemu, zato da se z njim srečam, se ga v srečanju dotaknem in tako, če se le da, občutim trenutek enosti.

Do medsebojnega srečanja pride, če tako gledamo na stvari, vedno na mejni točki. Jaz moram iti do svoje meje, vse do najbolj zunanjega roba, kolikor še zmorem, da bom pri drugem dobro sprejet. Če je srečanje uspešno, meje niso niti toge niti ne ločujejo. Takrat postanejo gibljive, takrat na meji in še preko nje pride do enosti. Vendar srečanje ni nekaj statičnega, ampak nekaj, kar se vedno dogaja v živo. Po srečanju se vsi ljudje spet vrnejo vsak v svoj prostor, ki je obogaten z izkušnjo na meji.

Francoski pisatelj Romain Rolland celo meni, da je odločilni ključ do sreče pravilen odnos do meja. Pravi namreč: »Sreča pomeni poznati svoje meje in jih ljubiti.« Torej po njegovem mnenju ne gre le za umetnost postavljanja lastnih ločnic ali pa za njihovo poznavanje. Meje bi morali tudi ljubiti. To ne pomeni ničesar drugega kot to: morali bi sprejeti svojo omejenost, hvaležni za meje, ki jih izkušamo pri sebi in drugih. Ključnega pomena za srečo je, da se imamo radi v svoji omejenosti, in tudi, da imamo radi druge ljudi in njihove meje. To ni vedno preprosto, saj pri sebi raje razvijamo videz neomejenosti. Vendar za Romaina Rollanda velja: kdor se spravi s svojimi mejami in je do njih ljubeč, bo uspešen v življenju. Tak človek bo srečen.

Vse preveč nas je danes preobremenjenih. To je lahko posledica marsičesa. Skoraj po pravilu preobremenjeni in pregoreli ljudje niso upoštevali svojih meja. Živijo preko svojih zmožnosti in v nekem trenutku se zavedo, da so zgubili notranjo mero. V življenju pa ne m oremu uspeti brez prave mere. Obstajajo pa tudi ljudje, za katere velja nekaj drugega: ker se tako zelo omejujejo, svojih moči sploh ne odkrijejo in nikoli ne presežejo svojih lastnih omejitev. Ravno nasprotno, obtičijo v svoji ozkosti. Za takšne ljudi pravimo, da so zelo omejeni. Ne vidijo dlje kot do svojega nosa. Komaj kaj lahko dosežejo. Niso sposobni razširiti niti svojih meja niti meja svoje skupine. Ne dopustijo novega življenja.

Kdor govori o »mejah«,vedno znova naleti na aktualna vprašanja. V zadnjem času se vse bolj razpravlja o spolnih zlorabah, kar je bila zelo dolgo tabu tema. Tudi pri tem gre vedno za nespoštovanje meja. Tudi naše lastno telo je neka meja in telesna distanca je del življenja v družbi, prav tako kakor bližina. Bližina je vedno tudi izraz zaupanja. Zaupanje pa lahko izrabimo in zlorabimo. Naš jezik pozna formulacijo, da nekdo nekomu »pride preblizu«, kadar se prekoračijo meje. Za zlorabo bi lahko rekli, da je predvsem skušnjava tistih, ki so v močnejšem položaju: očetov, stricev, starejših bratov, dušnih pastirjev, terapevtov, zdravnikov in učiteljev. Ne zaznavajo svojih meja niti meja tistih, ki so jim zaupani. Zlorabijo bližino in zaupanje.

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Krščanstvo je eno samo veliko pričakovanje. Svetniki, se pravi ljudje, ki so krščanstvo jemali zares, so to vstajenjsko pričakovanje živeli.

(Alojz Rebula)
Sreda, 17. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh