Misli Antona Strleta

Anton Strle (* 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana)

+ Vero, ki naj rodi sadove, je treba tako rekoč utelesiti. Kjer tega ni, tam obstoji sum, da vernost sploh ni pristna in globoka, pa naj bodo besede o "ponotranjenju" še tako lepe.

+ Svetniki so najboljše priče Kristusovega vstajenja, s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo. Svetniki so najbolj verodostojni pričevalci za resničnost evangelija, svetniki so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje samega Kristusovega življenja.

+ Pri molitvi je prvenstveno to, da nam Bog govori. Naša stvar je predvsem v tem, da se damo prepojiti skrivnostni božji svetlobi in toploti, ki hoče prebuditi v nas iskro novega življenja.

+ Kristjani smo božji obdarjenci. Le da je nam podeljeni dar namenjen vsem ljudem in ga nimamo pravice ohranjati le zase, marveč smo ga dolžni po svojih močeh posredovati drugim.

+ Seveda tudi odrešeni človek pozna trepet srca. Toda neomajno zaupanje v Boga, ki se razodeva v vstalem Gospodu, ga drži pokonci... Zaveda se, da ni osamljen, da ni izročen 'slepi usodi', marveč da je blizu smrtnemu boju svojega Gospoda na Oljski gori, s katere se bo s Kristusom tudi on dvignil k poveličanju.

+ Nebesa niso 'kraj nad zvezdami', marveč nekaj neprimerno drznejšega in večjega - nebesa so 'prostor' v Bogu. Razlog in temelj za to, da moramo dobiti prostor v Bogu, je dejstvo, da sta se v križanem in povišanem človeku Jezusu prešinili božja in človeška narava

+ Prvenstveno je pri molitvi to, da nam Bog govori. Naša stvar je prvenstveno v tem, da se damo prepojiti skrivnostni božji svetlobi in toploti, ki hoče prebuditi v nas iskro novega življenja.

+ Kristjan naj bo odprt tudi za vsakega bližnjega izven svojega življenjskega kroga. Šele tako bo naše božično praznovanje imelo nekaj skupnega z Jezusovim nedoumljivim prihodom v našo nizkost.

+ Veselje, ki ga podarja velika noč, je najčistejše veselje... Jezus ga je ponazoril s tem, da ga je primerjal z veseljem matere po porodu otroka.

+ Aleluja je kristjanova nova pesem. Vsako leto se je z ustnic svoje duhovne matere Cerkve znova nauči v noči Kristusovega vstajenja, v kateri je zasijalo jutro našega odrešenja.

+ Naš Gospod v evangeliju ni zastonj uporabljal podobe, ki so vzete iz poljedelstva, ko je hotel pokazati, kako se za naš napredek zahteva postopna, vedno znova začeta rast in zorenje.

+ Nihče ne more peti prave aleluje, kdor ni z Gospodom visel na križu in nosil svojega deleža pri trpljenju božjega Pevca, ki je s svojo smrtjo premagal našo smrt in s svojim vstajenjem obnovil življenje.

+ Prosilna molitev ni človekovo sredstvo, ki bi mu prinašalo moč nad Bogom, ampak je sredstvo v božjih rokah, da "more" človeku pomagati.

+ Božja volja je živeti z ljudmi v polnem pomenu besede. To se pravi v njih samih, v njihovih srcih, z resnično, obojestransko ljubeznijo.

+ Življenje, ki je bilo v nas vsejano s krstom, naj se v vsakem nanovo začetem cerkvenim letom razvije z novo močjo. Vse to velja tudi za advent.

+ V prvem trenutku, ko odrešenje ni več prihodnost, temveč postaja veličasten "danes", gleda evangelij vrednote že v spremenjenem redu. Ljudstva ne predstavljajo odličniki, temveč zaničevani.

+ Če priznavam osebnega Boga, potem prosilne molitve sploh ne bom mogel imeti za nekaj nesmiselnega. Samo da nas takšna molitev niti malo ne odvezuje od lastnih prizadevanj.

+ Zaradi delovanja Svetega Duha v našem srcu božja beseda ne udarja le ob naša ušesa, ampak se obrača na naš razum in naše srce.

+ Kristjani se ravno zaradi tega imenujejo kristjani, ker so ljudje, ki živijo v Kristusu in v katerih živi Kristus.

+ Križ je resnično v središču naše vere. Vendar pa samo tak križ, ki je že obsijan z zarjo velikonočnega jutra, z zmagoslavjem Kristusovega vstajenja.

+ Le čisto srce se more v Bogu resnično veseliti s tistim veseljem, ki nam ga nihče ne more vzeti.

+ Verska resnica o Sveti Trojici je neločljivo povezana s skrivnostjo veličastnega odrešenja, v katerem skrivnostni "Bog nad nami" (Oče) postane "Bog z nami" (učlovečeni Sin) in "Bog v nas" (Sveti Duh).

+ V nekaterih verstvih človek bolj išče Boga; v krščanskem razodetju pa najprej Bog išče človeka in ga iz globine srca ljubi.

+ Križ je svetnikom kakor zakrament; pod nevidnim znamenjem križa prejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.

+ Učlovečenje pomeni, da se neskončni Bog napoti v meje končnega, večni Bog v človeško časovnost, Božje bogastvo v našo človeško revščino in uboštvo.

+ Preblažena Devica brez besed uči tudi nas, da moramo hoditi po poti izpolnjevanja božje volje v tihoti in molku, če to Bog hoče – samo tako bomo tudi mi mogli dajati svetu Kristusa.

+ Če človek stoji nasproti večnosti, stori to, kar je resnično potrebno. Samo Bog je potreben!

    zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Cerkev današnjemu človeštvu deli zaklade Božje milosti, ki človeka dvigajo na dostojanstvo Božjih otrok ter so varstvo in pomoč za dosego bolj človeškega življenja.

(sv. Janez XXIII.)
Četrtek, 25. April 2024
Na vrh