Misli Otmarja Črnilogarja

Otmar Črnilogar (* 15. november 1931, Šebrelje, † 27. april 1999, Podraga, pokopan v Šebreljah)

 

+ Gospod, vriskam, ko slišim, da me hoče tvoj Oče po svoji podobi. Na njegovo risbo bom skušal nanesti najlepše barve.

+ Človek ni nastal po naključni igri narave, ampak po skrajno premišljenem božjem načrtu. In če je Bog s svojim umotvorom zadovoljen, zakaj ne bi bili tudi mi?

+ Morda spočetka red straši kot breme, a se mu počasi človek privadi in red mu pride v kri ter postane odrešujoč.

+ Čeprav je naše življenje le kratek pomišljaj, je pa vendarle dovolj dolg, da ga izpišemo v veselje sebi in zadovoljstvo Stvarnika.

+ Molitev naj bi bila tista povezovalna nit, ki vse kristjanovo življenje in njegova dela splete v lepo čipko.

+ So trenutki, ki sami po sebi zvonijo k molitvi. Mladi jih najdejo v gorah, a obstajajo tudi doma.

+ Brat, vse, kar ljudi prizadene, mojega Očeta prizadene; kar prizadene Očeta, ljudi prizadene. Takšen je zakon med dobrim in zlim.

+ Predstavljajte si, da bi živeli pred vašo materjo in da bi jo lahko oblikovali po svoji zamisli. Mar je ne bi naredili najlepše izmed vseh mater, ki so kdajkoli živele na tem svetu?

+ Marija ni zid, ob katerem bi se odbile naše molitve, marveč je okenska šipa, skozi katero Kristus prihaja do nas in skozi katero se mi vračamo k njemu.

+ Ker je Marija v sebi oblikovala Kristusa, vemo, da ga lahko oblikuje tudi v nas. Ona namreč ve za skrivnost, kako se v človeku upodobi Kristus, ker ga pozna bolje kot kdorkoli.

+ V očenašu srečamo tudi "zgodi se tvoja volja". Jezus je pač že vedel, da je Božja volja za vsakogar najboljša življenjska varianta - če se že mora kakšna volja zgoditi.

+ Naša molitev in božja služba ne smeta postati neprijetno breme, ki ga moramo hočeš nočeš prenašati. Naj poganja iz veselega srca.

+ Koliko verskih vzgibov prinesejo v božične praznike jaslice, ki že s svojim duhom po mahu odišavijo vso svetopisemsko podlago ljubkega praznika! Kaj bi ostalo od božiča, če bi iz njega potrebili vse, česar ni mogoče zgodovinsko dokazati?

+ Bog nam je na preprost način sporočil, da nas ima rad. Vendar skozi besede Bogovega pisma to razume samo tisti, ki je pobožen, zaljubljen v Boga.

+ Bog je pustil, da si ga ljudje predstavljamo po svoje, po človeško. Zato se Bog tudi jezi, je žalosten, je vesel, da, celo preklinja človeški rod. Predvsem pa je Bog tisti, ki ni ničesar ustvaril, česar ne bi rad imel.

+ Bog ima z vsakim človekom jasno zarisan načrt, ki pa zanj človek ne ve. Ravno v tem je človeška tragika, da nam Bog tega načrta ne pokaže razločno, in tako ostane za človeka samo odrešilna brezpogojna vera v Boga in zaupanje vase.

+ Marija ni boginja, je pa tista, ki se z Bogom razumeta, ker sta postala pri odreševanju človeštva sodelavca.

+ Tvoja Mati pod križem ni omedlela. Stala je, dekla Gospodova. Ker si vajena stati, Mati, pomagaj mi stati!

+ Očetje smo, ki izgubljenega sina čakamo, da bi se vendarle spametoval in vrnil, starejšega pa prosimo, naj se udeleži gostije.

+ Nekaj stvari je takih, da zaradi njih ni treba hoditi v šolo niti brati knjig. Med te gredo ljubezen, hudobija, pa tudi trpljenje.

+ Zvestoba spada v tiste vrhunske, samo človeške lastnosti, kakor so svoboda, prijateljstvo, ljubezen, domovina, kruh. Zato pa je modro tudi dobro premisliti, na koga se boš zanesel, komu misliš biti zvest.

+ Resnična ljubezen je lahko samo popolna, ali pa je ni; lahko je samo trajna, ali pa je dejansko ni bilo.

+ V bistvu je Sveto pismo vodnik - vodnik za življenje od nastanka do prehoda. Besede smrt ne uporabljam.

+ Pred prvim pogojem za dobro spoved bi moralo stati: "Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil..." Prvi pogoj spovedi je torej dojeti veliko očetovsko Božjo ljubezen.

+ Mašnik ima v rokah samega Božjega Sina, s katerim stopa pred Boga ter prosi za zmago svojih vernikov, in to v neuničljivem zaupanju, da bo uslišan.

+ Ne smemo pozabiti, da je prav odreševanje človeštva božji interes, ne prvenstveno naš. Prepričani bodimo, da bo Bog svoj načrt izpeljal kljub morebitni naši revščini in skromnim talentom.

+ Najbolj je srečen tisti, ki iz osamelosti gre pred tabernakelj in se tam potoži tistemu Prijatelju, ki je svoje učence imenoval prijatelje.

+ Ni pomembno število talentov, ampak sodelovanje z njimi, prizadevanje posameznika. In če v talentih gledamo milost, bo koj jasno, kaj je Jezus imel v mislih v znani priliki.

+ Preveč je žena brez moža, preveč brez sinov in hčera, žena, ki jim svet je uničil otroka, žensk brez pravice človeka.

+ Draga Božja Mati, pred Tvojim Sinom, Bogom, poklekujem, predte pa prihajam. Rad bi se s Tabo pomenil, ker si prijazna in ker vem, da greš na roko vsem, ki jih je prevzel pogled Tvojega Sina.

 

zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh