16. november

LETA 42 PR. KR. ROJEN CESAR TIBERIJ

16 11 42-Tiberij(† 37)

Avgustov posinovljenenc je nadaljeval Avgustovo miroljubno zunanjo politiko Pax Romane in utrjeval sistem principata - težnje po ohranitvi novega političnega reda, ki je pomenil sintezo stare republike in vojaške diktature. Tiberij je posvečal veliko energije v gospodarski razvoj imperija. Značilno je, da velikih vojaških pohodov ni bilo. Rimska vojska je sicer operirala onstran Rena, na Balkanu in Bližnjem vzhodu, vendar je šlo izključno za obrambne operacije brez težnje po teritorialni širitvi države. Po letu 30 je Tiberijev režim postal vse bolj tiranski, zlasti ko je pretorijanski prefekt postal Elij Sejan. Med potjo v Rim je leta 37 umrl naravne smrti (?), čeprav Svetonij in Kasij Dion namigujeta, da ga je dal umoriti naslednik Gaj Germanik. Evangelist Luka postavi v svojem evangeliju življenje Janeza Krstnika v zgodovinske koordinate: 'V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj ... ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa' (Lk 3,1-2). Prav gotovo želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda, temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost, ki je bil v točno določenem prostoru in času. Jezus se je rodil, ko je vladal Avgust (Lk 2,1). Učil, umrl in vstal od mrtvih pa je v času vladavine Tiberija (14-37 po Kr.).

 

LETA 1711 ROJEN FRANC ANDREJ ŠEGA

06 12 1787 Franc SegaMEDALJER IN GRAVER († 1787)

Rojen v Novem mestu, deloval pa je na Bavarskem. Veljal je za pomembnega medaljerja, graverja ter izdelovalca žigov v obdobju rokokoja. Leta 1751 je bil imenovan za prvega bavarskega dvornega medaljerja in je ustvaril vrsto umetniško dragocenih medalj, imenovali so ga prvi evropski izrezovalec žigov. Poleg portretskih medalj je ustvaril tudi samostojne kipe predstavnikov bavarske visoke družbe in osebnosti duhovnega življenja.

 

LETA 1810 ROJEN KAREL HYNEK MACHA

16 11 1810-Karel-Hynek-MachaNAJVEČJI ČEŠKI ROMANTIČNI PESNIK († 1836)

Manj kot šestindvajset let je dočakal Karel Hynek Macha, ki velja za največjega češkega romantičnega pesnika. Študiral je pravo kot naš France Prešeren; ko je Macha leta 1835 potoval v Benetke, sta se v Ljubljani srečala. Pisal je domoljubno poezijo v ljudskem duhu. Njegovo najbolj znano delo je pesnitev Maj, ki se odlikuje po čudovitih opisih narave.

odlomek iz pesnitve:

  • Bil pozen mrak je - prvi maj - / večerni maj - ljubezni čas. / K ljubezni vabil grlic glas / je tja v dehtečih borov gaj. / V ljubezni sanjal mah je tih, / lagal ljubezen grm je bel, / ljubezen slavec roži pel, / iz rože mil dehtel je vzdih. / Tam jezero v temah gozdovja /  bučalo je temno iz dna, / breg ga objemal je vsega. / Žareča sonca nadsvetovja / v neba so krogih zablodila, / v solzah ljubezni se svetila; / svetovi njih v nebo sijoče / kot v hram ljubezni večne šli so, / da vneti od ljubezni vroče / zgore v utrinke vgašajoče - / v njih ljubljenci se spet našli so. / In polna luna je ta čas - / zdaj bleda, zdaj svetla, vsa taka / kot ljubica, ko ljubega čaka - / zardela rožnato v obraz: / v vodah si lica ogleduje / in v se zaljubljena vzdihuje. / Blesteče sence se gradov / primikajo se bliže, bliže, / da kot v objemih niže, niže / spuste v naročja se mrakov / in v eno z njimi se zlijo. / Gre za drevesom v mrak drevo. / Nazadnje gor se vrh stemni - / tam k brezi bor se prisloni / in k boru breza. Valček vre / za valčkom v potok. -  Ljubi se - / v ljubezni maja - vse, prav vse. ( prevod Tine Debeljak)

 

LETA 1841 ROJEN JOSIP NOLLI

11 01 1902 Josip NoliSLOVENSKI IGRALEC, PEVEC, DRAMATIK, PREVAJALEC († 1902)

Nolli je pomemben pri ustanavljanju slovenske opere. Velja za prvega pomembnega slovenskega gledališčnika. Ljubljančan Josip Nolli je po končanem študiju prava na Dunaju v svojem rodnem mestu organiziral kulturno in gledališko dejavnost. Bil je eden od ustanoviteljev Dramatičnega društva. Nato se je posvetil pevski karieri, ki jo je začel v zagrebški operi in jo nadaljeval v Pragi, Milanu, Budimpešti. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1890 se je z vso vnemo posvetil razvoju slovenske operne poustvarjalnosti.

 

LETA 1857 ROJEN JON SVENSSON

16 11 1857-Jon-SvenssonISLANDSKI PISATELJ IN NJEGOV SREČNI NONNI († 1944)

Islandski pisatelj Jon Svensson je zaslovel s svojimi romani o srečnem dečku Nonniju, ki jih je napisal v nemščini, prevedeni pa so bili v več kot 30 jezikov. Nonni je ljubkovalna oblika imena Jon in dejansko Svensson v nji pripoveduje o svojem srečnem otroštvu. Bil je redovnik jezuit, prvi islandski katoliški duhovnik po reformaciji (16. stol.).

njegova misel iz romana Nonni

  • Povem ti za sredstvo. (je dejala mati Noniju), ki ti bo pomagalo, da boš izpolnil svoje sklepe: naj ne mine dan, da ne bi dvignil svojega srca, svoje duše in svojih misli k Bogu ter ga prosil, naj ti pomaga. Če boš poslušal ta moj nasvet, boš izpolnil tudi druge: če ga boš pa zanemaril, zanemariš vse.

 

LETA 1860 ODPRLI SUEŠKI PREKOP

16 11 1860-odprli-Sueski-prekopSlovesno so odprli Sueški prekop, največji morski prekop na svetu: dolg je 160 kilometrov, širok od 80 do 135 metrov in globok okoli 15 metrov. Povezuje Sredozemsko in Rdeče morje ter je neposredna pomorska zveza med vzhodom in zahodom in skrajša pot od Evrope do Indije za okoli 50%. Gradili so ga po načrtih Francoza Ferdinanda Lessepsa, ki je tudi vodil dela.

 

LETA 1887 UMRL FRAN LEVSTIK

16 11 1887-Fran-LevstikPESNIK, DRAMATIK, KRITIK IN JEZIKOSLOVEC (* 1831)

Fran Levstik se je rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah. Gimnazijo je končal v Ljubljani, študiral bogoslovje v Olomoucu , na Dunaju je hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov, kjer je bil domači učitelj, nato tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej, 1864–65 je bil prvi tajnik Slovenske matice, dve leti je delal pri Wolfovem slovarju, 1870 na Dunaju izdajal list Pavliha, ... Kulturne osnove slovenstva je prenovil in jih izoblikoval po meri 19. stoletja. Z deloma Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), Napake slovenskega pisanja in z različnimi kritičnimi spisi je postavil slovstveni program, ki je bil temelj našemu literarnemu ustvarjanju v 19. stoletju, čeprav je bil odmaknjen od sočasnih evropskih kulturnih iskanj. Najbolj znana je njegova folklorno-realistična povest Martin Krpan. To "parabolo o večni nehvaležnosti vladarjev do požrtvovalnega in velikodušnega ljudstva" odlikuje klena ljudska govorica, delo je primer uresničitve njegovih literarnih načel in napotkov za pisanje proze.

več:
S. Čuk, Fran Levstik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1991), 67.

nekaj njegovih misli:

  • Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
  • Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.
  • Dve naši roki v dajanje, dve naši roki v jemanje.
  • Eno je potrebno le: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata, / bodi ti vodnik srce!
  • Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
  • Brez boja se ne da živeti, / dokler ogreva žile kri, / vihar vsi dnevi so na sveti, / vihar nemirne so noči.
  • Iz tega na zemlji premnogo rodi se gorje, / ker umu brezum nastavlja vedno roge.
  • Verjemi svojim besedam, a druge tudi premisli, / ne bodi tujega lačen, a svoje imej v čisli.
  • Kličemo vsak dan v molitvi: Reši nas zlega! / A tiho si mislimo: Udri tega in tega!
  • V življenju vsakega človeka sta oče in mati dve najvažnejši osebi, ker mati prve besede poklada otroku na jezik in prve misli mu cepi v srce. Ona budi v njem prve čute, njena ljubezen je prvo sonce, katero mu dušo tako dobrotno greje. Oče pa je njegov prvi učitelj, kar se tiče uma, njegov prvi zakonik, razlagajoč mu, kaj je prav in kaj ni.
  • Nepokojni vi ljudje! V daljno, strmo visočino, / v temnih brezen globočino, / hrepenijo vam želje. / Eno pak potrebno je: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata / in sodnik naj bo srce.
  • Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo za nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: »Bog se usmili tvoje duše!« Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehotoma zapustiti zemljo, morda še mlad in željan sveta in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak.

 

LETA 1905 ROJEN MILE KLOPČIČ

16 11 1905-Mile-KlopcicPESNIK IN PREVAJALEC († 1984)

Med najbolj znana besedila pesnika Mileta Klopčiča spada pesem Mary se predstavi, v kateri je združil motiv ločitve od idiličnega kmečkega sveta z nacionalnim vprašanjem izseljenstva. To je občutil na lastni koži, saj mu je zibelka tekla v Franciji, kjer je delal njegov oče kot rudar.

njegovi verzi:

  • Preveč nikar ne izprašuj! / V Detroitu sem doma, 14 sem stara, / z imenom Mary. Če spomin ne vara, / bila rojena sem nekje ob Savi. / A res ne vem, kako se kraju pravi, / tako je daleč in ves tuj. // Če bi hoteli, naj še več povem, / bi zmedli me, to vam priznam. / Odkar smo dom svoj zapustili, / smo ga otroci pozabili. / Kako bilo je, več ne vem, / in rodnih krajev ne poznam. // A mati pravi, da je tam lepo, / da stanovali smo v dolini, / v naselju majhnem pod goro. / V pobočjih v soncu njive so ležale, / ob vodi dan in noč so mleli mlini / in stope so do zore topotale. (Mary se predstavi)

 

LETA 1915 ROJEN RADO BORDON

16 11 1915 Rado Bordonpesnik, prevajalec in pravnik († 1992)

Ob nastopu fašizma se je družina iz Trsta preselila v Strnišče pri Ptuju, kjer je Rado obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in študij prava v Ljubljani. Pred vojno je bil dalj časa v tujini, po vojni pa je deloval kot časnikar in urednik. Izdal je dve pesniški zbirki: Večne zanke (1955) in Nes/p/odobne pesmi (1966). Veliko je tudi prevajal in sicer ‘veliko’ (zahtevnejšo) literaturo iz raznih jezikov (angleščine, francoščine, nemščine, italijanščine). Iz ruščine je prevedel ter z opombami in uvodom opremil Puškinovega Evgenija Onjegina.

nekaj njegovih verzov:

  • Le dvoje strun lahko se združi v zvok, / le iz ljubezni, ki je v dveh spočeta, / zvené ubrano vrisk in smeh in jok (Trio)
  • Karkoli si, lepota: le utvara / željivih čutov, blodnih sanj privid, (...) četudi iščem te svoj živi dan / in  dasi te nikoli ne izmerim, / sem bil, sem še in vselej ti bom vdan. // In v zvestobi se ti izneverim, // naj bom ob tebi z žejo prikovan // in vate zroč, s slepoto kaznovan! (Lepota)
  • Vse na svetu uklanja se menjavi, / in edini pričevalec - čas / se nikomur in nikjer ne ustavi. (...) Tudi človek vznikne le za hip / in izgine v bliskovitem teku; / vendar Zemlji v svojem kratkem veku / menja lice vsak človekov gib. // Čas podobo nosi po človeku. (Človek in čas)
  • Kot pravnik se borim za čast pravice, / se ženem za poštenje, pamet, red; / kot basnopisec, sem za isto vnet, / zatorej bičam laž, pohlep in - strice.

 

LETA 1933 ROJEN DANILO BENEDIČIČ

16 11 1933 Danilo BenedicicGLED., FILMSKI IGRALEC, MOJSTER ODRSKIH MINIATUR († 2021)

Rodil se je v Pristavi pri Tržiču v družini s šestimi otroki, ki jih je po zgodnji očetovi smrti preživljala mama. S štirinajstimi leti se je zaposlil v tekstilni tovarni. Po diplomi na AGRFT v Ljubljani (1957) je bil do upokojitve (1996) zaposlen v SNG Drami. V skoraj petdesetih letih je odigral več kot 150 gledaliških vlog. Nastopal je tudi v radijskih in televizijskih igrah ter v celovečernih filmih. Kot karakterni igralec s širokim izpovednim razponom je bil mojster detajla, odrskih miniatur. Prejel je številne nagrade.

 

LETA 1985 UMRL VIKTOR KOROŠEC

17 12 1899 Viktor Korosecpravnik, strokovnjak za rImsko pravo (* 1899)

Ljudsko šolo in gimnazijo je končal v Kranju, tri semestre je študiral teologijo v Ljubljani, nato pa pravo v Ljubljani in Münchnu, Na pobudo profesorjev se je specializiral za rimsko pravo, proučeval pa je tudi staroorientalske (hetitske) klinopisne pravne spomenike. Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je skoraj pol stoletja (1927–1973) predaval rimsko pravo in napisal obsežen učbenik. Na Filozofski fakulteti pa je predaval akadski in hetitski jezik ter zgodovino starega Vzhoda.

 

LETA 1986 UMRL STANKO TROBINA

16 11 1907 Stanko Trobinaduhovnik, zborovodja, glasbeni zgodovinar (* 1907)

Štajerski duhovnik Stanko Trobina je bil profesor glasbe in o glasbi je veliko pisal. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga Slovenski cerkveni skladatelji (Obzorja, Maribor 1972). To je prva knjiga na Slovenskem, ki sistematično obravnava cerkveno glasbo v vseh njenih zvrsteh ter na kratko predstavi slovenske cerkvene skladatelje od začetka do sodobnosti. Predstavil je kakih slovenskih cerkvenih skladateljev, pri pomembnejših je podal tudi njihovo življenje in delo z oceno in sliko.

 

LETA 1908 ROJENA SESTRA EMMANUELE

16 11 1908-sestra-Emmanuele(MADELEINE CINQUIN), BELGIJSKO-FRANCOSKA REDOVNICA, PROFESORICA MED SMETARJI († 2008)

"Nedopovedljivo lepo je živeti tako, da ljubiš."

"Vemo, da je ljubezen močnejša kot smrt, vezi globokega prijateljstva, ki smo jih skupaj radostno spletli, imajo vrednost vesele večnosti. Danes, ko ste se še enkrat potrudili zame, sta moja duša in moje srce ob vaši duši in vaših srcih. Rada bi videla, da bi to prijazno srečanje potekalo v veselem vzdušju. Izbrala sem pesmi, polne radosti. Pojte veselo in na ves glas ... Prosila sem, da po berilu kot psalm zapojejo Magnifikat. V tem Marijinem hvalospevu je namreč skrivnost sreče mojega življenja. Od leta 1931, ko sem postala redovnica, sem se s telesom in dušo izročila Devici s prošnjo, da bi ostala zvesta. In uslišala me je! Zahvaljujte se z menoj! Nedopovedljivo lepo je živeti tako, da ljubiš!" Tako je v svoji duhovni oporoki, katero so prebrali pri maši v pariški stolnici Notre-Dame 22. oktobra 2008, zapisala sestra Emmanuelle, ki je odšla v kraljestvo večne svetlobe v noči med 19. in 20. oktobrom, nekaj tednov pred dopolnjenim stotim letom življenja. Vsa leta je bila v službi ljubezni do bližnjega, na poseben način pa od "upokojitve" leta 1971, ko je dotedanja profesorica postala smetarka med smetarji v Kairu.

... več o njej preberite v pričevanju 06_2002 in v članku 12_2008

nekaj njenih misli:

  • Starost je milost, ki jo Bog nakloni človeku. Pustiš, da odpade od tebe vse, kar te teži.
  • Kot je rekla Terezija Deteta Jezusa, z eno roko sprejemam od Gospoda in z drugo roko podarjam drugim.
  • Treba je znati ljubiti, Toda tega se je mogoče naučiti... Mlade je treba to naučiti, ker bi bili radi srečni.
  • Kakor se je Bog sam učlovečil in je z nami delil našo človeško usodo, tako hočem tudi jaz na lastni koži doživljati radosti in bolečine ljudi. Zame to pomeni uskladitev mojega notranjega živ­ljenja in mojega odnosa z Bogom.
  • Vsako leto, ko prijateljem in znancem pošiljam koledarje, nanje zapišem kakšno kratko misel, kot na primer: "Podari vsakemu dnevu v novem letu svoj nasmeh!"
  • Mislim, da je vir mojega veselja do življenja ljubezen - Kristu­sova ljubezen: tisti odnos, ki mi ga je Bog naklonil imeti z Njim, z njegovim ljubljenim Sinom, in se ga zavedam od svojega dvanaj­stega leta.
  • Verujem v Boga; če ne bi verovala vanj, če ne bi verovala, da je Bog ljubezen in ima čuteče srce posebej za tiste, ki so ubogi, za tiste, ki trpijo, potem se ne bi borila zanje. Trdno pa veru­jem tudi v končno pravično sodbo, ker verujem, da obstaja drugo življenje in da je veliki petek priprava na veliko noč.
  • Življenje ni hoja osamljenega posameznika, temveč je vzpon v navezi. Življenje je prepletanje rok, ki se stezajo, ki prijemajo, je izmenjava pogledov, besed, smehljajev, klicev, krikov, ki tkejo trdne vezi med ljudmi.
  • Kaj je navsezadnje za človeka sreča? Prav gotovo to ni užitek, niso izbrana jedila, niso zabave. Vse to sicer ni nič slabega, vendar pa človešeka srca ne napolni in ne poteši.
  • Človek se mora izprazniti, da napravi v svojem srcu prostor za Boga. Morda imajo prav zaradi tega največji misleci našega stolet­ja manjše poznanje človeka in manjše spoznanje Boga kot nekateri naši smetarji!
  • Kadar ljubiš, čutiš potrebo, da kdaj pa kdaj ostaneš v tišini s tistim, ki ga ljubiš. Zato sem rada s Kristusom, z Očetom, pod dihom Svetega Duha, z Marijo. Ta vsakdanja ura tišine je zame neprecenljive vrednosti.

 

LETA 1914 ROJENA MARIČKA ŽNIDARŠIČ

16 11 1914-Maricka-ZnidarsicPESNICA IN NOVINARKA († 1986)

Kmečko dekle iz Starega trga pri Ložu je obiskovala meščansko šolo na Rakeku. V želji po novem znanju jo je pripeljala v Ljubljano. Medvojna leta je prebila v domačem kraju in se tja vrnila tudi po vojni iz časnikarske službe v Ljubljani. Pesmi je začela pisati že pred prvim odhodom od doma, zanje je značilna pokrajinska, intimna tematika z izrazito navezanostjo na tradicionalne oblike. Njena prva zbirka Pesmi izpod Snežnika je izšla leta 1950. Za njo pa je doživela izid še štirih knjig svojih pesmi.

njeni verzi:

  • Sneg je nocoj prekril vso vas / s spreminjasto, toplo odejo / sneg je zametel slednjo gaz. // Le ene poti ni zametel. // Skoz zimo, skoz burjo in mraz, / je od mojega k njegovemu srcu / speljana ozka in svetla gaz.

 

LETA 1924 ROJENA DUŠA POČKAJ

16 11 1924-Dusa-PockajFILMSKA IN GLEDALIŠKA IGRALKA († 1982)

Slovenska gledališka in filmska igralka Duša Počkaj je v ljubljanski Drami nastopala od leta 1946 in ji ostala zvesta do konca. Oblikovala je prek 100 gledaliških in filmskih vlog, ter nastopila v preko 100 radijskih igrah. Duša Počkaj se je rodila v Dolnji Lendavi, 16. novembra 1924. Diplomirala je na AGRFT. Debitirala je v filmu Jara gospoda. Za svoje delo je prejela Zlato areno in nagrada kritike, Pulj 1961, nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 1962, za vlogo Maruše Rdečelaske v Plesu v dežju ...

 

LETA 1945 USTANOVLJEN UNESCO

16 11 1945-ustanovljen-UNESCOKratica za Organizacijo Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo je UNESCO. Ustanovila jo je Organizacija združenih narodov 16. novembra 1945 z namenom, da krepi sodelovanje med narodi na področju kulture in znanosti. Njen sedež je v Parizu.

 

LETA 1959 UMRL GREGORIJ ROŽMAN

16 11 1959-Gregorij-RozmanLJUBLJANSKI ŠKOF (* 1883)

Doma v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je "okronal" z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: "Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod." "In zgodovina mu je dala prav," je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.

Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo "Crucis pondus et praemium" (Križa breme in plačilo). Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Ob sovražni okupaciji aprila 1941 je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za "narodnega izdajalca". Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.

več:
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman. Po krivici obsojeni dobri pastir: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

  • Celo svoje življenje gremo Gospodu naproti. Vsak dan in vsako uro mu prihajamo bliže. Ne vemo, kako dolga bo še ta pot, a prav gotovo bomo na koncu poti srečali Jezusa.
  • Naše življenje na zemlji ni brleča lučka, ki medlo sveti in potem kdaj s smrdečim dimom ugasne, ampak je kakor božja iskra v nas, ki se v smrti razgori v svetel in topel plamen, ki združen z Bogom vso večnost ne ugasne več.
  • Nedelja je dan tvoje duše. Za materialne potrebe delaš ves teden, šest dni; en dan pa po božji zapovedi posveti svoji duši. Tudi duša potrebuje nege in skrbi kakor telo, potrebuje sonca božje milosti.
  • Če Bog in njegova milost ne druži src, ni na svetu moči, ki bi mogla dovolj trdo in vztrajno vezati člane družine v srečno skupnost.
  • Mati, ki ima enega otroka, vso svojo materinsko ljubezen temu enemu posveča; ko pa dobi več otrok, se tudi njena ljubezen tako pomnoži, da je more dati vsakemu celo več, kakor pa je prej dajala enemu samemu.
  • Spreobrnjenje je resna zadeva, ki sega v najgloblje globine duše in srca. Gre za popolno odločitev: ali za Kristusa ali brez njega oziroma celo zoper njega.
  • Če Bog naše korake vodi pod križ in na križ, pač spoznamo, da je tam naše pravo mesto, čeprav se nam zdi drugače; nikjer drugod bi ne bili na svojem pravem mestu.
  • Zunanji vidni dokazi Jezusove največje ljubezni so njegove svete rane. Ker je neizmerno ljubil, je tudi neizmerno trpel. Ljubezen in bolečina sta sestri dvojčici.

 

LETA 1992 UMRL TONE PRETNAR

16 11 1992 Tone PretnarLITERARNI ZGODOVINAR, VERZOLOG, PREVAJALEC (* 1945)

Literarni zgodovinar in prevajalec Tone Pretnar se je rodil leta 1945 v Tržiču, po osnovni in srednji šoli v Kranju je študiral slovenski in ruski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svojo znanstveno pot je začel na Poljskem; iz poljščine je tudi veliko prevajal. Predaval je na raznih evropskih univerzah. Pred nastopom službe profesorja slovenskega jezika v Katovicah je nenadoma umrl. Bil je mednarodno priznan strokovnjak za verzologijo: teorijo in zgodovino verznega oblikovanja besedil.

nekaj njegovih verzov:

  • Samo pisalo sem imel in z njim / drevo sem --- mislim --- našel zase pravo./ če stkal sem ga iz štirih norih rim, / bo kar dovolj za grafomansko slavo. (Grafomanova usoda)
  • Sejal v nemo bom svojo kri / in uvele želje / z oltarja zatajenega poštenja / bom izlil. // Ne bom več hodil za grobovi / rožnatih teles in zapoznelega vstajenja: / za njimi upihnil sem svoj zadnji greh. (Pesem)
  • Bridka naša je resničnost: / Oljko zgubil je golob./ Žarke ogenj je izničil, / Izveličar legel v grob. / Cesta je umorila cilje / In usahnilo je obilje. (Pesem)
  • Če nisi osebnost, pa servis vsaj bodi, / reklame obesi ob slehernem shodi. / Pa bojo v štacuno hodili ljudje, / pa bojo ljubile te tuje žene. // če nisi politik, pa mislec vsaj bodi, / ves bel se boš svetil na nebesnem svodi, / da bojo v trenutku spoznali ljudje, / kako da vremena se Kranjcem jasne. // Ker nisem poet, naj bom kar grafoman, / če zdržal pod rušo bom leto in dan / in bojo grob tihi odprli ljudje,
    srca ne bo niti slovenske solze. (Karakteristika oseb)

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh