19. december

LETA 1828 ROJEN ANTON JANEŽIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, SLAVIST, SLOVNIČAR, SLOVAROPISEC, UREDNIK († 1869)

"Imel je na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slov­stvo in Mohorjevo družbo," je zapisano na spominski plošči, ki so jo v lopi cerkve v Sv. Jakobu v Rožu odkrili Antonu Janežiču ob 150-letnici njegovega rojstva (1978). Tega vsestransko delavnega moža, ki je doča­kal le dobrih 40 let, literarni zgodovinar Anton Slodnjak imenuje "vzor slovenskega kulturnega delavca".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_1998

nekaj njegovih zamisli:

• "Naj se ustanovi Društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig, katerega namen naj bo preprosto ljudstvo iz­obraževati, domače slovstvo podžigati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom izpodbujati".
  .... "da bi vsi Slovenci radi in pogosto brali - brali dobre in koristne bukve".

LETA 1860 ROJEN VIKTOR BEŽEK

PEDAGOG, UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC IN NEDOKONČANA "ZGODOVINA PEDAGOGIKE" († 1919)

Pedagog, jezikoslovec in urednik Viktor Bežek, rojen v Postojni, je bil med drugim ravnatelj učiteljišča v Kopru in v Gorici. Uveljavil se je kot jezikoslovec, zgodovinar in pedagog. Pripravljal je Zgodovino pedagogike, a dela ni dokončal. Bil je prenovitelj šolskih programov: pouk naj ne vadi samo spomina, ampak tudi razum in voljo, tako da vzgoji značaje. "Modrijanov je svet poln, značajev pa šteje le malo."

LETA 1871 UMRL MIHAEL STROJ

SLIKAR, PORTRETIST PLEMIČEV IN MEŠČANOV (* 1803)

V Ljubnem na Gorenjskem rojeni slikar Mihael Stroj je bil poleg Josipa Tominca in Matevža Langusa najpomembnejši portretist v slovenskem slikarstvu prve polovice in sredine 19. stoletja. Znan je predvsem kot portretist plemičev, meščanov – tudi iz Prešernovega kroga – in cerkvenih dostojanstvenikov (ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf). Stan in družbeni položaj oseb na sliki razodevajo izbrana oblačila, nakit in z njihovim poklicem povezani predmeti.

LETA 1875 ROJEN JANEZ ZORE

DUHOVNIK, TEOLOG, BIBLICIST, ZGODOVINAR IN PISEC ŽIVLJENJA SVETNIKOV († 1944)

Prvi profesor cerkvene zgodovine na teološki fakulteti ljubljanske univerze, ustanovljene leta 1919, je bil dr. Janez Zore. Zaradi bolezni je bil leta 1926 upokojen, vendar je neutrudno delal naprej. Njegovo največje delo je bilo Življenje svetnikov, ki ga je pisal za Mohorjevo družbo. Vendar mu je uspelo napisati samo štiri snopiče, do vključno 12. marca (1917-1923). V glavnem je navajal o svetnikih samo tisto, kar je na podlagi dobrih virov in lastne presoje spoznal kot zgodovinsko zanesljivo.

LETA 1878 ROJEN ANTON LAJOVIC

SKLADATELJ IN SODNIK († 1960)

"Anton Lajovic se uvršča med najpomembnejše skladatelje slovenske generacije, ki je nastopila po vstopu v 20. stoletje in prelomila s tradicijo. Bil je glasnik novega duha, pripravljal je pot slovenski glasbeni moderni in spodbujal na novo nastopajoče mlade slovenske ustvarjalce, da so odločneje vstopali v fazo naprednega oblikovanja, ki se je razodelo v dvajsetih in tridesetih letih." Tako "spričevalo" je napisal muzikolog Dragotin Cvetko skladatelju Antonu Lajovicu, ki se ga spominjamo ob petdeseti obletnici njegove smrti. Izidor Cankar je v svoji knjigi Obiski (1920) objavil pogovor z njim. Ko mu je dejal: "Vi ste začeli novo dobo slovenske glasbe", je Lajovic odgovoril: "Ko se je moje tehnično znanje okrepljevalo, se mi je zdelo, da bi moral kot edini človek med Slovenci, ki je imel precej tehničnega znanja, v vsaki obliki prinesti vsaj nekaj dobrega in tako postaviti naši glasbi neki temelj." Na koncu pogovora je dejal: "Sem za enkrat zadovoljen, če sem s priličnim uspehom opravil delo Janeza Krstnika (predhodnika) v naši glasbi."

... več o njem v obletnici meseca 08_2010

LETA 1889 ROJEN PAVEL KUNAVER

SLOVENSKI PEDAGOG, LJUBITELJ NARAVE, SKAVT, PISEC, NAVDUŠEVALEC MLADIH († 1988)

"Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje - življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš s svojimi doživetji povabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega," je povedal Pavel Kunaver leta 1971 pred začetkom svojih "spominov" na drugem programu Radia Ljubljana. "V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevanje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje." Prisrčno prijateljstvo z naravo, ki se je kazalo v njegovem zanimanju za gore, jame, zvezde, predvsem pa za mladino, ga je ohranjalo mladega do konca. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil v devetindevetdesetem letu starosti.

... več o njem v obletnici meseca 04_2008

nekaj njegovih misli:

• V mladih letih je treba pokazati človeku, kje naj išče pravo srečo in zadovoljnost, kje bo v vsakem času našel neminljivo lepoto, mir in srečo.
  
• Planinci pred prvo svetovno vojno in še dolgo po njej smo bili vse bolj tesno povezani z zvezdami kakor danes, ko vozijo avtobusi malone že v vsako vas in gorsko dolino in ko električne žarnice tudi v odročnih krajih tako osvetljujejo nebo, da se drobne zvezde tam gori kar porazgube.
  
• Gojitev planinstva je bila posebno pomemben del naše vzgoje, pa varovanje narave ...
  
• Življenje z naravo je tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje.

LETA 1890 UMRL JURIJ HUMAR

DUHOVNIK, ZDRAVILEC, ČUDODELNIK S PRIMSKOVEGA (* 1819)

Rodil se je leta 1819 v Vodicah nad Kamnikom. Šole ni maral, zato jo je po treh letih zapustil. S šestnajstimi leti pa je začutil Božji klic in se po končani gimnaziji v Karlovcu in Ljubljani odločil za bogoslovje. Leta 1847 je bil posvečen v duhovnika. Po kaplanskih letih (Adlešiči, Črmošnjice ...) in upravljanju župnije Stara Oselica in Črmošnjice, je leta 1876 prišel za župnika na Primskovo pri Litiji, kjer je deloval vse do svoje smrti. Temeljito je bil podkovan v bogoslovnih vedah, glavno skrb pa je posvetil zdravilstvu. Svojo skrivnostno moč zdravljenja (osebni magnetizem) je prvič opazil že v kaplanskih letih, zavedel se je te skrivnostne moči, jo raziskoval, se učil iz knjig. Kmalu je zaslovel in ljudje so prihajali k njemu od blizu in daleč. V začetku je svoj magnetizem prenašal na bolnike z dotikom. Videl je, kako ljudje trpijo zaradi bede in bolezni in na vso moč se je trudil, da bi jim pomagal. Kadar je od ozdravljenih prejel kakšen dar, ga je uporabil v dobrodelne namene. Revnim bolnikom je poleg zdravil dal tudi finančno podporo. Mnogi so ga občudovali in ga zaradi izredne moči zdravljenja z magnetizmom imeli za ‘čudodelnika’. Drugi so ga opazovali skeptično, tretji so mu podtikali slabe namene, kar ga je bolelo, vendar je rekel: »Za svoje delo odgovarjam pred Bogom, za hudobne jezike pa se ne menim.«

več:
S. Čuk, Jurij Humar (1819–1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2019), 44-45.

 nekaj njegovih misli:

• Človek ima v sebi vse te moči: moč ozdravljati, moč skoz hribe gledati v daljavo, v daljne kraje, moč se še v živem telesu prikazati na drugem daljnem kraju … Vse te moči ima v sebi vsak človek, toda ne razvitih. Ob ugodnih priložnostih se pa pri kakem človeku razvije ta moč, pri drugem pa ne. (iz pisem nečakinji Filomeni)
• »Moč ozdravljanja imam jaz, pa tudi ti. Ne vem pa, kje ta moč tiči. Ali je v rokah ali v nogah ali v laseh ali kje. In ta moč je združena z mojo voljo kakor moč kaj nesti ali kaj dvigniti. Odkod je ta moč? Če jo imava, ali je nimava od Boga? Ali ni Božja volja, da jo obračava v prid božjim otrokom, našim sobratom? … Ko bi ne bil duhovnik, bi me morebiti ljudje sodili, da sem v zvezi z vragom, zdaj pa vendar mislijo, da z vragom nimam nič opraviti. Eni sodijo: “Bog je dal gospodu to moč”, drugi pravijo: “Svet je tako.” Prav bi bilo, da bi bil res svet. Eni pravijo: “Pri novi maši si je to izprosil.” Spet drugi pravijo, da sem videl odprto nebo ter sem pokleknil in Boga prosil to milost.

LETA 1907 ROJEN VASJA PIRC

PRVI SLOVENSKI POKLICNI ŠAHIST († 1980)

Šah je iz družabne igre prerastel v šport in je za mnoge postal poklicna dejavnost. Šahisti se po znanju v tej igri delijo na več kategorij - najvišja je naslov velemojstra. To je postal Vasja Pirc po uspešnem nastopu na šahovskem turnirju v nizozemskem Nordwijku leta 1938. Zmagoval je na številnih šahovskih turnirjih in napisal je več knjig o šahovski igri.

LETA 1912 ROJEN EMIL FRELIH

GLEDALIŠKI IN OPERNI REŽISER († 2007)

Svojo gledališko pot je začel kot igralec, uveljavil pa se je predvsem kot režiser: zrežiral je okoli 200 dramskih in opernih del ter pripravil nad 60 scenografij doma in na tujem. Za gledališče je tudi prevajal ter o gledališču pisal. Poskusil se je tudi kot pisatelj. Na študijskih potovanjih je obšel vse celine, proučeval tamkajšnje kulture in svoja spoznanja posredoval v potopisnih knjigah.

LETA 1915 ROJENA EDITH Giovanna Gassion PIAF

FRANCOSKA PEVKA ŠANSONOV, PARIŠKI VRABČEK († 1963)

Mama jo je kmalu zapustila, vzgojila jo je babica, skoraj je oslepela in čudežno ozdravela, ko je romala na grob 'male Terezike' (sv. Terezije iz Lisieuxa). Očeta je zapustila, ker je popival in začela kot ulična pevka v Parizu. Leta 1935 jo je odkril lastnik lokala v katerem se je zbiral višji razred, dal ji je vzdevek Mali vrabček ... spoznala je veliko vplivnih mož, sama pisala besedila in sodelovala s skladatelji, v osebnem življenju pa je bila nesrečna .... Zelo popularna je bila med vojno, med nemško okupacijo je mnogim rešila življenje. Velja za največjo francosko pevko vseh časov, njeno življenje pa je bilo polno nasprotij: na eni strani znana pevka, na drugi pa je živela tragično osebno življenje (štiri prometne nesreče, poskus samomora, zastrupitve z mamili, napad pljučnice, dva nesrečna zakona, smrt velike ljubezni itd), prav tako pa njeni drobni postavi na odru nasprotuje veličastna moč njenega glasu, s katerim si je zaslužila vzdevek Pariški vrabček. Njene najbolj znane pesmi: Moj legionar, Življenje v rožnatem, Harmonikar, Besede ljubezni, Moj stari Lucien, Moj Bog, Ničesar ne obžalujem ...

njen verzi:

• Ljubezen je bila / in je in bo povsod, / najdite k njej si pot / in žalost bo prešla. (Milord)
  
• Moj Bog, moj Bog, moj Bog, / pusti mi ga, / naj ljubi moj / ostane z menoj! / En dan, dva dni, tri dni, / pusti mi ga / in mi ne stri srca. // O daj mi nekaj dni, da mi vzcvete / ljubezen in da se srce odpre! / Moj Bog, o da, moj Bog, / pusti mi ga, / napolni mi / moje dni. // Moj Bog, moj Bog, moj Bog, / pusti mi ga, / naj ljubi moj / ostane z menoj! ... (Moj Bog)

LETA 1922 ROJEN KAREL DESTOVNIK KAJUH

PESNIK († 1944)

Doma v Skornem pri Šoštanju, že mlad se je navduševal za komunistične ideje ... pesniti pa je pričel v času vojne (socialne, politične, ljubezenske ...). Objavljal v Slovenski mladini, potem pa odšel v partizane, bil v kulturniški brigadi in leta 1944 padel na Paškem Kozjaku.

njegovi najbolj znani verzi:

• Samo en cvet, en češnjev cvet, / dehteč in bel / odlomi, moja draga! // Ne bom ga za klobuk pripel, / ne bom ga v gumbnico si del, / odlomi ga, odlomi, draga! // Jaz bom ljudem poslal ta cvet, / vsakomur, ki na križ pripet / trpi v pomladi tej ... // In glej, ta drobni češnjev cvet / bo v njih izbrisal malodušja sled / in spet razžaril tožni jim pogled. // Samo en bel, en češnjev cvet / odlomi, moja draga, / saj veš, kako vsak tak pozdrav / človeku za rešetkami pomaga. (Samo en cvet)

LETA 1938 UMRL VENCESLAV BELE

DUHOVNIK, PISATELJ, LITERARNI ZGODOVINAR IN »NARODNI DELAVEC« (* 1887)

Pisatelj Venceslav Bele je kot duhovnik najdlje deloval v Kanalu, kjer je bil župnik in dekan od aprila 1922 do svoje smrti 19. decembra 1938. Veliko je pisal že v bogoslovju in vseh službenih mestih. Ko je leta 1923 zaživela Goriška Mohorjeva družba, je svoje moči posvetil njej. Uredil je prve tri koledarje velikega formata (1925, 1926, 1927) in kot odbornik s sodelavci zasnoval podroben knjižni načrt in tako zarisal smer vsem nadaljnjim Mohorjevim knjižnim izdajam.

LETA 1990 UMRL GABRIJEL STUPICA

SLOVENSKI SLIKAR (* 1913)

Slikar Gabrijel Stupica je bil sredi prejšnjega stoletja ena najbolj izrazitih osebnosti v slovenskem umetnostnem svetu. Izoblikoval je zelo osebno slikarsko tehniko, ki je ni mogoče posnemati. Med njegova najbolj znana dela spada Avtoportret s hčerko (1956. S svojo izpovedno močjo je vplival na številne svoje učence. Njegove oči so se za lepote božjega sveta odprle v Dražgošah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk