31. julij

LETA 1550 ROJEN JAKOB PETELIN – GALLUS

31 07 1550-Jakob-Petelin-GallusSLOVENSKI SKLADATELJ († 1591)

Imenoval se je Iacobus, njegov priimek je bil Handl, tako se je vedno podpisoval na koncu predgovorov k izdajam svojih skladb. Njegovo umetniško ime je bilo Gallus, tako so ga imenovali (dictus), bil je Carniolus – to pomeni Kranjec (iz Vojvodine Kranjske, ki je v Avstrijskem cesarstvu obsegala Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko). Ko mu je bilo 30 let je že izdal štiri zvezke skladb (po štiri maše v vsakem). Gallus je bil tudi avtor številnih motetov (zbirka 374 motetov, ki je namenjena petju za vsak dan cerkvenega leta). Pomembna pa je tudi zbirka Harmoniae morales, izbor 53 madrigalov v treh knjigah. Po smrti je brat Jurij zapisal: Kdo še ni sam spoznal, kaj je v glasbi zmogel Jakob Handl, mož blagega spomina, in kakšna milina preveva dela, ki jih je uglasbil? Temu bo dokaz pričujoča knjiga Moralia, delo izredne glasbene nadarjenosti.« Gallus je bil uspešen in cenjen skladatelj, vendar je na domačih tleh po smrti utonil v pozabo. Prvi je opozoril nanj skladatelj Kamilo Mašek, ki je leta 1859 zapisal, da bi se Gallus lahko pisal po slovensko Petelin, v polni luči pa ga je spet prikazal glasbeni zgodovinar Josip Mantuani. Med leti 1985 in 1996 (ob 400-letnici smrti) pa je SAZU izdala njegova dela v dvajsetih zvezkih.

... več o njem v prilogi 7-8_1991

 

LETA 1836 UMRL LUKA ČEČ

31 07 1836-Luka-CecJAMAR, ZAČETNIK SLOVENSKE SPELEOLOGIJE (* 1785)

14. aprila leta 1818 je med pripravami na obisk tedanjega avstrijskega cesarja Franca I. in njegove soproge po naključju pri postavljanju osvetlitve našel vhod v globino jame. Dobil je službo pomožnega svetilničarja, pomagal je pri urejanju poti po jami, naredil bazen za človeško ribico, prošnjo za dosmrtno službo v Postojnski jami pa je zavrnil celo sam cesar. Čeč je pri raziskovanju jame odkril tudi prvega znanega jamskega hrošča – drobnovratnika, pri svojem pionirskem delu pa ni imel sreče, saj tega niso poimenovali po njem, kakor je navada. Tudi odkritje jame so sprva pripisovali drugemu človeku in je bil Čeč uradno razglašen za odkritelja notranjih delov Postojnske jame šele po smrti (leta 1854).

 

LETA 1870 ROJEN RADO MURNIK

31 07 1870-Rado-MurnikPISATELJ IN ČASNIKAR, HUMORIST († 1932)

Doma v ugledni ljubljanski družini, se je po gimnaziji odločil za medicino, vendar ga je bolj vleklo pisanje in časnikarsko delo. Bil je zelo mladi sodelavec Ljubljanskega zvona, po prvi vojni je ostal brez službe, zbolel je in bil priklenjen na posteljo. Povsem odvisen od drugih je umrl v ljubljanski ubožnici. Veliko je pisal v domače in tuje časopise, objavljal je parodije in humoristične črtice. Napisal je tudi satirični roman Groga in drugi (parodija na slovenske razmere v literaturi, smeši naturalizem), izdal je tudi zbirko humoresk, po smrti pa je izšel zgodovinski roman Lepi janičar (predelava romana Hči grofa Blagaja), v katerem prikazuje izmišljeno podobo Bosne. Zanimiv je tudi njegov humorističen prikaz meščanskega življenja (Ženini naše Koprnele) ...

 

LETA 1874 ROJEN JOSIP LIČAN

31 07 1874-Josip-LicanDUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PRVI KRMAR GORIŠKE MOHORJEVE (u 1929)

Za časa fašizma, ki je napovedal smrtni boj slovenski besedi, so zavedni primorski duhovniki jeseni leta 1923 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, ki je ljudem dajala v roke pisano besedo. Med glavnimi pobudniki je bil bogoslovni profesor Josip Ličan, doma iz Ilirske Bistrice. Mohorjevo družbo, katere ustanovno listino je podpisal nadškof Sedej, je modro vodil štiri leta. Bil je vsestranski kulturni delavec in odličen vzgojitelj mladega rodu v Dijaškem zavodu Alojzijevišče v Gorici.

več:
ČUK, Silvester. Josip Ličan. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 76-77.

 

LETA 1886 UMRL FRANZ LISZT

31 07 1886 Franz LisztMADŽARSKI SKLADATELJ IN PIANIST (* 1811)

Rojen v gradiščanskem Raidingu, oče ga je učil igranja na klavir, na Dunaju je bil njegov učitelj Salieri, ko pa se je družina preselila v Pariz, je navezal poznanstva Chopinom, Berliozom ... Veliko je potoval po Evropi, se poročil in bival v Švici in Italiji. Doživljal je velike uspehe (slavil ga je predvsem ženski svet) pa tudi kritike. Po ločitvi je bil dvajset let kapelnik v Weimarju, kjer se je spoprijateljil z Wagnerjem. To so bila tudi njegova najbolj plodna leta, tu so nastala številna klavirska dela, simfonične pesnitve, dirigiral je Wagnerjeve opere ... Potem se je preselil v Rim, kjer se je po neuspelem poskusu poroke, posvetil duhovni in cerkveni glasbi. Papež Pij IX. mu je podelil čast opata, in proti koncu življenja je tako tudi njegova kompozicija, orkestrsko delo, in duhovna glasba doživela priznanje ... Ta posebnež, virtuozni pianist, ki je polnil koncertne dvorane, nenehno potoval in komponiral, je v svojem življenju ustvaril 123 klavirskih del, 77 pesmi, 25 orkestrskih del, 65 duhovnih del ...

 

LETA 1892 UMRL MATIJA MAJAR ZILJSKI

31 07 1892-Matija-Majar-ZiljskiNARODOPISEC, JEZIKOSLOVEC IN NARODNI BUDITELJ (* 1809)

Mlada slovenska država je od junija 1991 samostojna. Sanje o samostojnosti našega naroda pa so že zelo stare. Oprijemljivejše oblike so pričele dobivati ob 'pomladi narodov' v revolucionarnem letu 1848. O politični osamosvojitvi Slovencev je prvi spregovoril celovški stolni kaplan Matija Majar Ziljski. 17. marca 1848, štiri dni po revoluciji na Dunaju, je napisal članek 'Slava Bogu na višavah', ki je bil objavljen v ljubljanskih Novicah 29. marca. V njem poziva Slovence, naj složno stopijo skupaj in izkoristijo pravice, ki jim jih nudi nova cesarska ustava. »Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije, in Bog sam ve, ali kedaj kaj takega za Slovence bode. Samo nekoliko tednov je časa. Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi!« Postavil je zahteve po uradnem priznanju slovenskega jezika v šolah in uradih. Že prve dni aprila 1848 je Matija Majar začel zbirati podpise za peticijo, ki je zahtevala avtonomno Zedinjeno Slovenijo s posebnim deželnim zborom v okviru avstrijskega cesarstva. Peticija je izšla 10. maja 1848 kot priloga Kmetijskih in rokodelskih novic pod naslovom 'Kaj Slovenci terjamo?' V prvem delu razlaga bodočo ureditev Zedinjene Slovenije, v drugem pa našteva pravice, ki jih mora dobiti slovenski jezik v šolstvu in javni upravi.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 7/8_1992

njegovo razmišljanje:

»Slavenska narodnost in slavenski jezik!... Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškem nas je 116,000, na Štajarskim 378,000, na Krajnskim 438,000, na Goriškim in Teržaškim 217,000, na Banatskim 22,000, na Vogerskim 66,000 in v Istrii 230,000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki, kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, kar koli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizu poldrugi milijon... Naša beseda bode veljala in povsod lahko ostala...« (Matija Majar Ziljski, Kaj Slovenci terjamo?, 10. maja 1848)

 

LETA 1944 UMRL ANTOINE DE SAINT-EXUPERY

31 07 1944 Antoine de Saint ExuperyFRANCOSKI PISATELJ IN LETALEC (* 1900)

"Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Najbrž vsakdo ve, da to življenjsko modrost najdemo v knjigi Mali princ (1943), poetični pravljici, ki jo napisal in z risbami opremil francoski pisatelj in bojni pilot Antoine de Saint-Exupéry. V tej drobni knjigi, ki je prevedena v vse svetovne jezike in jo vedno znova tiskajo, pisatelj razkriva svojo otroško dušo.

... več o njem preberite v pričevanju 08_2000

nekaj njegovih misli:

  • Kadar delamo samo zaradi tvarne koristi, si gradimo ječo in se zapiramo vanjo. Denar je pena, zato ne more ustvariti niče­sar, kar bi bilo vredno življenja.
  • Ljudje se gnetejo v brzovlakih, toda pozabili so že, kaj so hoteli. Torej se vrte v začaranem krogu.
  • Izkušnja nas uči, da ljubezen ni v tem, da se dva ozirata drug po drugem, ampak da gledata v isto smer.
  • Vedno delamo tako, kakor da je nekaj, kar je vredno več kot človeško življenje.
  • Ljudje hodijo dolgo časa drug ob drugem, ujeti v svoj molk ali v redke besede, ki nič ne povedo. Hipoma pa se pojavi ura nevarnosti in že se približajo človeška ramena. Ljudje spoznajo, da spadajo skupaj.
  • Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore. Oblast temelji predvsem na razsodnosti.
  • Človek biti se pravi čutiti odgovornost: sramovati se spričo revščine, čeprav je jasno, da je ni sokriv; ponosno se veseliti zmage, ki so jo priborili tovariši; prispevati svoj ka­men v zavesti, da pomaga pri gradnji sveta.
  • Le v boju z ovirami najde človek pot do samega sebe.
  • Veličina poklica obstoji morda predvsem v tem, da ljudi zbližujemo.
  • Ko se bomo zavedli, kakšno je naše poslanstvo, čeprav je še tako nepomembno, šele tedaj bomo srečni. Samo takrat bomo lahko mirno živeli in mirno umrli, kajti to, kar daje smisel življenju, daje smisel tudi smrti.
  • Najteže je soditi sebi, drugim je laže. Če se ti posreči,da se pravično obsodiš, si resnično modrijan.
  • Najlepše veselje doživi človek vselej takrat, kadar to najmanj pričakuje.
  • Zvezde pomenijo vsakemu kaj drugega. Popotnikom so vod­nice. Drugim so samo drobne lučke. Znanstvenikom so uganke.
  • Za delavca, ki začenja graditi svet, se svet začenja vsak dan.
  • Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.
  • Najbolj mrzim vlogo opazovalca, ki neprizadeto gleda ali ravna. Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost.
  • Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

 

LETA 1980 UMRL ANTON KUHELJ

31 07 1980-Anton-KuheljINŽENIR (* 1902)

"Vera v napredek znanosti in tehnike, ki je še pred kratkim vzbujala upanje, da bo človeštvo premagalo na svoji poti vse težave in doseglo blaginjo in srečo, se počasi vpričo številnih težav krha in prehaja v bojazen, da le ne bo šlo vse tako gladko, kakor smo pričakovali," je davnega leta 1970 zapisal dr. Anton Kuhelj, elektrotehnik in strokovnjak za mehaniko mednarodnega slovesa. Če bi še živel, bi se na lastne oči lahko prepričal, da je bilo njegovo nezaupanje v neustavljiv razvoj znanosti in tehnike upravičen.

... več o njem preberite v obletnici meseca 11_2002

 

LETA 1993 UMRL BALDVIN I.

31 07 1993-kralj-Baldvin-IBELGIJSKI KRALJ (* 1930)

"Kraljevati tako, kot je to delal kralj Baldvin, pomeni biti tu­di duhovnik," je zapisal neki časnikar ob smrti belgijskega kra­lja Baldvina (Baudouina) 31. julija 1993. Resničnost njegovih be­sed potrjuje knjiga "Kralj Baldvin - življenje, ki nam govori", ki jo je napisal družinski prijatelj kardinal L. J. Suenens na podlagi kraljevih dnevniških zapiskov. "So kralji, ki so več kot kralji: so pastirji svojega ljudstva. Ne kraljujejo samo, oni ljubijo, dokler ne dajo svojega življe­nja. Tak je bil kralj Baldvin," je pri pogrebni maši, ki jo je prenašala evrovizija in je bila veličastno pričevanje vere v vstajenje, dejal bruseljski nadškof kardinal Danneels. Pokojnega vladarja je označil kot "kralja po srcu ljudi", ki je "dajal prednost majhnim, revnim, zapostavljenim," in kot "kralja po bož­jem srcu", kajti "v vsakem človeškem obrazu, ki se mu je predsta­vil, je odkril Kristusov obraz". Izrazil je upanje, če že ne kar prepričanje, da bo kralj Baldvin prej ali slej tudi uradno pri­štet med blažene in svetnike. Svoj nagovor je sklenil: "Srečen na­rod, ki je prejel takega kralja, da ga vodi v svojem življenju, in takega angela, da bedi nad njim po svoji smrti."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_1999

nekaj njegovih misli:

  • Gospod Jezus, mi smo eno po našem krstu. Po svoji milosti mi daj, da se zavedam te čudovite resnice. In če smo eno, bodi bolj viden v meni, ne skrivaj se v meni! Kaj naj storim, Go­spod, da te bodo ljubili v meni in po meni? Moja Mati, moje zau­panje!
  • Svet potrebuje ljubezni in veselja. Vi ste zmož­ni, da ga daste. To je zelo lahko reči, toda zelo težko delati: Treba se je v tem vaditi in vsak dan poskušati.
  • Poskušajte, vztrajajte v prizadevanju, da ljubite z deli. Nikoli ne izgubljajte poguma. Če boste tako de­lali, boste videli, da se spreminja podoba ljudi okoli vas in vsak večer boste čutili v svojih srcih zelo veliko veselje. Po­stanite graditelji ljubezni!
  • Moje slabosti mi ne jemljejo več poguma, nasprotno, so razlog, da se popolnoma oprem na vsemogočno ljubezen in moč mojega Očeta, ki je tudi tvoj Oče.
  • Bodi kot zavestna Jezusova navzočnost sredi stisk. Čeprav čutiš malo tega v sebi, te Gospod hoče svetega. Potrebuje tvojo slabotnost, da približa ljudi in jim pokaže mo­gočnost svoje ljubezni. Naj te ne vznemirjajo križi, ki jih mora Kristusov učenec nositi vsak dan. Vedno bodo po tvoji meri.
  • Kjekoli si, ljubi konkretno tistega, ki je ob tebi, to je, s tem, da mu služiš, ga poslušaš, deliš z njim nje­govo veselje, njegovo žalost, njegov nemir, njegovo zanimanje, da ga opogumljaš, da si mu pripravljen posredovati vir svojega veselja in svojega miru.
  • Spominjaj se neizmernega zaklada, ki ga imaš v svo­jem srcu in ki je bil položen vanj, da se deli z drugimi, sicer oslabi in umre.
  • Življenje je mešanica veselja in žalosti, z več žalosti kot veselja. Toda če se človek rad spominja, da nismo ustvarjeni, da se ustavljamo v tem življenju, marveč da smo bili ustvarjeni zate, Gospod, tedaj vse dobi drugo barvo in drug smisel.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh