28. avgust

LETA 1749 ROJEN JOHANN WOLFGANG GOETHE

KRALJ NEMŠKIH PESNIKOV, PISATELJ, DRAMATIK, ... FILOZOF († 1832)

Literarna zgodovina ne pozna tako vsestranskega besednega umetnika kot je bil Johann Wolfgang Goethe, ki je ustvaril, vrhunska dela kot pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in teoretik. Poseben pomen ima njegova dramatična pesnitev Faust, ki je nastajala skoraj šestdeset let. Vsebuje močne alegorične in simbolne sestavine, napisane v različnih verznih in kritičnih oblikah, deloma tudi v prozi.

nekaj njegovih misli:

Dolžnost je trda, pa ravno v dolžnosti mora človek pokazati, kaj je v njem. Samovoljno zna živeti kdorkoli.
Kako boš spoznal samega sebe? Nikoli le z razmišljanjem, pač pa z delavnostjo. Skušaj izpolnjevati svoje dolžnosti, pa boš videl, koliko veljaš.
Oh, kakšna razlika je, če presojamo sebe ali druge!
Plemenite misli in čisto srce - to dvoje si moramo izprositi od Boga.
Kdor hoče res kaj, treba da se zbere. / Ni mojstrstva brez omejitve, mere, / in samo zakon nam svobodo daje.
Domišlja si mladi rod in je mnenja, / da svet se z njegovim rojstvom začenja.
Rože so kot lepe besede in pisava narave. S tem nam Bog dopoveduje, kako nas ima rad.
O mnogih stvareh se lahko pogovarjam samo z Bogom.
Nehvaležnost je zmeraj znamenje majhnosti. Nikoli še nisem srečal velikih ljudi, ki bi bili nehvaležni.
Ne učimo se spoznavati ljudi, če pridejo oni k nam; mi moramo iti k njim, da izkusimo, kako živijo.
Ko srce poje, upa, hoče, blodi, / le k tebi, bistvu svojemu želi, / le tam živeti morem, kjer si Ti.
več:

LETA 1851 ROJEN IVAN TAVČAR

PISATELJ, PRAVNIK IN POLITIK († 1923)

Doma iz Poljan nad Škofjo Loko, po mnenju nekaterih najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, v dijaškem lističu Slavec, v Slovanu, v Stritarjevem Zvonu, in v Zori. Široko razgledan in izobražen je kljub doktoratu iz prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. V obdobju umetniškega pripovedništva je uporabljal realistične motive, zlasti v obravnavi vaškega življenja. Najpomembnejši njegovi deli sta Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Učencem in dijakom pa je znan tudi po zbirki kratkih pripovedi Med gorami, napisal pa je še: V Zali, Izza kongresa, Grajskem pisarju in še nekaj drugih pripovednih del.

več o njem v rubriki Mojstri besede 05_2009

nekaj njegovih misli:

Hodi z zbranim duhom v božjo cerkev in ne nosi Boga samo na jeziku, nego ga imej tudi v srcu!
Naj si še tako zapuščen in osiromašen, te veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je -zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš.
Lepota je vedno enaka in ista, pa vendar nikdar dolgočasna. Če si ohranite čut za to lepoto, vas življenje, pa naj je še tako dolgo, ne bo nikdar dolgočasilo.
Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.
Večja skrb prevpije manjšo skrb, večja bolečina prežene manjšo bolečino.
Moje mladostno prepričanje je bilo, da bi bil svet čisto drugače ustvaril kakor ga je ustvaril Gospod Bog. Ali to ni nič novega: naši mladeniči žive gotovo v ravno istem prepričanju!
Nevihte so dostikrat ravno tako potrebne, kakor so potrebni sončni dnevi. Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.

LETA 1866 ROJEN MATEJ HUBAD

PEVSKI PEDAGOG IN ZBOROVODJA († 1937)

Po končanem šolanju na Dunaju je bil Matej Hubad, doma iz Skaručne pod Šmarno goro, v prvih desetletjih 20. stoletja osrednja osebnost slovenskega glasbenega življenja kot direktor Glasbene matice v Ljubljani. Bil je odličen pevski pedagog in zborovodja. Zbor Glasbene matice je dvignil na visoko koncertno raven.

LETA 1877 UMRLA ZELIJA MARTIN

ŽENA LUDVIKA MARTIN, MATI SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNICA (* 1831)

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine.Ta pisma so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je pred leti izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti Zelije Martin je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik

več: Silvester Čuk, Zakonca Zelija in Ludvik Martin. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 18-19 in v knjjigi Povest družine Martin

o zakoncema Martin:

Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)
Če je svetnica Mala Terezija, je po mojem velika svetnica tudi njena mati. Veliko je prestala v svojem življenju in vse težave je sprejemala z vdanostjo v Božjo voljo. Kako zelo se je žrtvovala! O kaj vse bi mogla pripovedovati o tej vdanosti v Božjo voljo in o njeni dobroti ... (služkinja Luiza)

razmišljanje sv. Zelije:

Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto.
Sprejela sem svojo usodo in trudim se, da bi storila vse4, kar se spodobi človeku pred smrtjo. Nobenega trenuitka ne smem izgubiti od teh dragocenih dni, ki mi še ostajajo. Pomagaj mi prositi za potrpežljivost in vdanost...

LETA 1886 ROJEN AVGUST PAVEL

PESNIK, PISATELJ, ETNOLOG, JEZIKOSLOVEC, LIT. ZGODOVINAR ... NA MADŽARSKEM († 1946)

"Na robu gozda je nekaj osamljenih hrastov. / Pod zavetjem enega od njih se je družinica / zbrala okrog naše matere / ter na kolenih pomolila / za roso neba, za kruhek sirotam, / za odpuščanje vseh grehov, / za mir in srečno smrt." Tako je v avtobiografski pesmi Mama nam je pripovedovala zapisal Prekmurec Avgust Pavel in sicer v madžarščini (prevedel p. Pavel Berden). Deloval je namreč v madžarskem okolju, kot srednješolski profesor v Sombotelu, čeprav si je močno želel dobiti svoji izobrazbi primerno službo v slovenski domovini. "Bil je prvi vseučiliško šolan jezikoslovec in slovstveni zgodovinar v naši krajini (Prekmurju)," je o njem zapisal Vilko Novak. "Stalno je v njem živel pesnik, ki je najprej nastopil v domačem narečju in med vojsko budniško napovedoval lepšo prihodnost svojemu narodu."

več:
S. Čuk, Avgust Pavel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2006), 38-39.

LETA 1899 UMRL STANKO PIRNAT

PRAVNIK IN SKLADATELJ, POSPEŠEVALEC ZBOROVSKEGA PETJA (* 1859)

Po ljudski šoli v rodnih Štorah je obiskoval gimnazijo v Celju in v Ljubljani, nato pa je na Dunaju študiral pravo. Kot notarski kandidat je služboval v več slovenskih krajih, nazadnje je bil samostojni notar v Stični in Mokronogu. Pirnat je že kot gimnazijec pod Foersterjevim vodstvom pel na ljubljanskem stolnem koru, na Dunaju pa je vodil slovenski pevski zbor. Na Ptuju je ustanovil slovensko pevsko društvo in mu bil zborovodja. Bil je tudi skladatelj; nekaj njegovih skladb, zloženih v slovenskem duhu, je izdala Glasbena matica v Ljubljani.

LETA 1901 ROJEN MIRKO RUPEL

LITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR († 1963)

"Najotipljivejši dokaz dejavnosti naših protestantov so njih knjige. V 44 letih so izdali okoli 50 slovenskih tiskov. Cerkev so založili z vsemi potrebnimi, šolo z najnujnejšimi pomagali." Tako je zapisal slavist Mirko Rupel, največji strokovnjak za slovensko književnost v dobri reformacije, protireformacije in baroka, o čemer je veliko pisal. Njegovo življenjsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. Bil je človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Njegovo ime je globoko zapisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil ... Posodobil je njeno organiziranost, uvajal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu.

... več o njem v obletnici meseca 08_2001

LETA 1960 UMRL ANTON LAJOVIC

SKLADATELJ IN SODNIK (* 1878)

Prvo glasbeno izobrazbo je prejel na šoli Glasbene matice v Ljubljani, nadaljeval pa na Dunaju, kjer je študiral pravo. Leta 1911 je opravil sodniški izpit ter služboval v raznih slovenskih krajih. Bil je redni član Akademije znanosti in umetnosti od njene ustanovitve (1940). Kot skladatelj je oblikoval svoj lasten slog. Njegov glasbeni opus obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in druga dela. Kot eden glavnih predstavnikov slovenske moderne je vplival na mlajši rod glasbenih ustvarjalcev.

o njem:

Anton Lajovic se uvršča med najpomembnejše skladatelje slovenske generacije, ki je nastopila po vstopu v 20. stoletje in prelomila s tradicijo. Bil je glasnik novega duha, pripravljal je pot slovenski glasbeni moderni in spodbujal na novo nastopajoče mlade slovenske ustvarjalce, da so odločneje vstopali v fazo naprednega oblikovanja, ki se je razodelo v dvajsetih in tridesetih letih. (Dragotin Cvetko)
Vi ste začeli novo dobo slovenske glasbe? - Ko se je moje tehnično znanje okrepljevalo, se mi je zdelo, da bi moral kot edini človek med Slovenci, ki je imel precej tehničnega znanja, v vsaki obliki prinesti vsaj nekaj dobrega in tako postaviti naši glasbi neki temelj. (...) Sem za enkrat zadovoljen, če sem s priličnim uspehom opravil delo Janeza Krstnika (predhodnika) v naši glasbi." (Izidor Cankar, Obiski)

... več o njem v obletnici meseca 08_2010

LETA 1980 UMRL BENO ZUPANČIČ

PISATELJ, PUBLICIST (* 1925)

Najznačilnejši pripovednik mladega rodu slovenskih realistov. V mladih letih se je navduševal nad slikarstvom in kiparstvom, v najstniških letih je napisal nekaj pesmi, vendar jih nikoli ni objavil. Prozo je začel pisati po vojni, zelo dejaven pa je bil tudi kot publicist. S slogom in izbiro teme malega človeka je bil dedič socialnega realizma, kasneje pa je postalo njegovo pisanje že bolj modernistično. Piše odkrito, življenjsko, neposredno, kritično in samokritično, uporablja humor, ironijo, žargon. Pogosti so motivi in teme, povezani z življenjem v ilegali v okupirani Ljubljani in v taborišču, ukvarja se s psihološkimi in etičnimi vprašanji človeka med vojno in po njej. Sam je svoj postopek pisanja opisal kot lepljenko. Vedno in povsod je zbiral in si zapisoval na listke razne dogodke, situacije, misli, citate ter šele potem vse to gradivo razvrstil in oblikoval v sklenjeno obliko. V njegovih delih je veliko avtobiografskega, največ v romanu Plat zvona. Po noveli Veselica in romanu Sedmina sta bila narejena filma, novele Pogreb, Življenje in smrt in Brez naslova in junaka pa so bile ekranizirane za televizijo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk