30. marec

LETA 1746 ROJEN FRANCISCO DE GOYA Y LUCIENTES

ŠPANSKI SLIKAR IN GRAVER († 1828)

Rojen blizu Zaragoze, študiral v Madridu in Italiji, član kraljeve akademije in uradni slikar na španskem dvoru. Ustvarjal je ob koncu rokokoja in začetku klasicizma, vendar je bil zelo močna in ustvarjalna osebnost, kritičen opazovalec in zato tudi neusmiljen realist z vidnimi zametki romantičnega slikarstva in celo impresionizma. Oprl se je na Tiepola, bil je izvrsten portretist. Glavna dela: Velikan, Oblečena lepotica, Streljanje upornikov - 3. maj 1808, Grozote vojne, Bikoborba ...

LETA 1844 ROJEN PAUL-MARIE VERLAINE

FRANCOSKI PESNIK († 1896)

Sprva uradnik in po burnih mladostnih avanturah se je umiril, prestopil v katoliško vero, nekaj časa je bil učitelj in tudi kmet. Je eden najpomembnejših francoskih lirikov in predhodnik simbolizma, nasprotnik vseh pravil in urejenih oblik, ... V verzih je znal mojstrsko ujeti najbolj skrita čustva. Nekaj zbirk: Romance brez besed, Dobra pesem, Galantni prazniki ...

nekaj njegovih verzov:

• Gospod, to je preveč ! Resnično, ne smem. Ljubiti koga ? / Tebe? / Ah, ne! Trepečem in ne smem. Ah, Tebe ljubiti ne smem, / nečem! Nisem vreden. Ti, Roža neskončna / čistih vetrov Ljubezni, o Ti, / srce vseh svetih, o Ti, ki si bil gorečnik / Izraela, Ti, čista čebela, ki počije le / na polodprtem cvetu nedolžnosti, / kaj, jaz, jaz, da bi Tebe mogel ljubiti? Ali blazniš ? / Oče, Sin, Duh? Jaz, ta grešnik, strahopetec / ošabnež, ki dela zlo kot svojo nalogo / in ki ima v vseh svojih čutih, vonju, tipu, okusu, / posluhu, vidu in v vsem svojem bitju — ah, v vsem / svojem upanju in vsem svojem kesanju le ekstazo / naslade, v kateri se stari Adam razgreva. (Gospod, to je preveč)
  
• Mehko poljubila je veje / mesečina bela, / v mladikah je pesem gorela, / mehkeje, mehkeje -- / ves gaj je vtihnil v sladke sni - / in le hrepenenje: preljuba ti . . . // Vsa plan se leskeče ... / In motnih valov utrip / je dahnil njen megleni kip / Vrsta dreves trepeče, / jokajoč se je veter zapletel vanje: / o sanje, sanje ... // Daljni svet kriči / od silne bolesti, / Ta tihi kraj do neba vihti / prozorni šal prelesti: / v srce moj mir izgubljen - / o smrt! - o sen! – (Mesečna noč)
  
• Pred zimskim gozdom toži glas roga, / kot krik sirotnega srca doni / in tam pod hribom v vetru onemi, / ko blodno, v sunkih trga se iz dna. // V njem. volčja duša joka žalostna, / glas vstaja pod nebo, kjer že medli / umirajoče sonce in budi / mi čar in z njim tesnobo v dnu srca. // Da tise tožba lila bi čez breg, / se v dolgih, gostih črtah usiplje sneg, / zastre zahod, rdeče obsijan. // In zrak se zdi kot lahen vzdih mehak, / tako samoten je večer in blag, / ki mu v naročju dremlje kraj zaspan. (Sonet)

LETA 1853 ROJEN VINCENT VAN GOGH

NIZOZEMSKI SLIKAR († 1890)

Doma v nizozemskem Zundertu, najprej študiral teologijo, potem slikarstvo ... V Parizu je pod vplivom impresionistov izoblikoval svoj stil (črna obroba barvnih ploskev). Njegove slike so še bolj barvno zažarele in dobile prepoznavno barvno paleto, ko se je naselil v Provansi in v sedmih letih je nastalo kar 800 del. Bil je predhodnik ekspresionizma in s svojim slikarskim izrazom tudi eden utemeljiteljev modernega slikarstva. Nekaj del: Avtoportret s povezanim ušesom, Žitno polje s krokarji, Perunike, Cerkev v Anversu, Stol in pipa ...

LETA 1871 UMRL MARKO PERNHART

PRVI SLO. REALISTIČNI KRAJINSKI SLIKAR (* 1824)

Zibelka mu je tekla na Koroškem, v Tinjah je obiskoval ljudsko šolo, na Peci je pasel ovce in vzljubil krasoto gora. Že v otroških letih je začel poslikavati skrinje in panjske končnice. Razni dobrotniki so mu omogočili šolanje, največ pa se je naučil pri materi naravi. Slikal je popolnoma po naravi. Zaradi slikarstva je bil vnet hribolazec. Znamenita je njegova panorama Velikega Kleka (Grossglocknerja). Vse njegovo delo obsega okoli 1200 oljnatih slik, po večini krajinskih. Velja za prvega slovenskega pokrajinskega realista.

LETA 1888 UMRL VALENTIN ZARNIK

PRAVNIK, POLITIK IN PISATELJ (* 1837)

Rojen v Repnjah pod Šmarno goro, v gimnaziji je sodeloval z vajevci, pisal podlistke (feljtone). V Gradcu je študiral pravo in bil odvetnik v Ljubljani. Spadal je med mladoslovenske liberaliste, ki so se trudili zbuditi narodno zavest in priti do večjih pravic za ljudstvo in jezik. Bil je navdušen nad uspešnim bojem Francozov s Prusi, in nad francosko revolucijo. V njegovih člankih je bilo tudi veliko satiričnosti. Napisal je ljubezensko zgodbo Katarina, pripovedko Povodni mož, novelo Maščevanje usode ... Bil je med prvimi, ki so pisali feljtone v Slovenskem narodu (urednik je bil tedaj Josip Jurčič), bolj kritičen je bil do njega Levstik (karikatura v Pavlihi). Leta 1869 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor, bil je govornik na taborih za Zedinjeno Slovenijo.

LETA 1912 ROJEN STANKO JANEŽ

LITERARNI ZGODOVINAR IN PREVAJALEC († 2000)

Literarni zgodovinar in prevajalec Stanko Janež, ki mu je zibelka tekla na Rakeku, je slovenskim šolarjem, zlasti srednješolcem, znan po svojih izčrpnih pregledih zgodovine slovenske in jugoslovanskih književnosti. Postregel jim je tudi s knjigo Vsebine slovenskih literarnih del, ki je doživela več izdaj. S svojim bogatim znanjem je sodeloval pri raznih leksikalnih delih.

LETA 1912 UMRL KARL MAY

NEMŠKI PISATELJ (* 1842)

Pustolovski romani nemškega pisatelja Karla Maya (njegovi zbrani spisi obsegajo sedemdeset zvezkov!) so priljubljeno mladinsko čtivo. Zanje je značilna napeta zgodba in nauk o zmagi dobrega nad zlim. V krajih, ki jih tako živo opisuje, nikoli ni bil. Čeprav je med bralci, zlasti mladimi, tako priljubljen in ga veliko prevajajo, ne velja za velikega pisatelja. Tega se je zavedal in to je priznal tudi sam.

LETA 1952 UMRL ALEŠ UŠENIČNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, TEOLOG IN AKADEMIK (* 1868)

»Aleš Ušeničnik je dobrega pol stoletja užival na nazorskem področju tak ugled, kakor pač nihče ne pred njim ne za njim. Ob vsakem spornem vprašanju smo prisluhnili: 'Kaj pravi Aleš?' Ušeničnikova sodba je veljala za brezpogojno zanesljivo. Če je dejal, da je tako, je bilo tako; če je dejal, to je dvomno, je bilo dvomno; če je dejal, to je krivo, je bilo krivo. Ušeničnik svojega ugleda ni zlorabljal. Njegova velika dobrota ga je delala, v primeri z drugimi, zelo strpnega. Znal je ceniti tuje mnenje, tudi kadar se ni strinjal z njim... V dobi, ko je katoliška skupnost uravnavala utrip javnega življenja pri nas, je bil Ušeničnik pravi duhovni voditelj slovenskega naroda.« To sodbo je zapisal nadvse pošteni dr. Janez Janžekovič, Ušeničnikov naslednik na filozofski katedri ljubljanske teološke fakultete, ki je svojega predhodnika dobro poznal.

več:
S. Čuk, Aleš in Franc Ušeničnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1992), 24-25.
S. Čuk, Aleš Ušeničnik (1868–1952): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2022), 38-39.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal sicer iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in bi ga bila vesela. Malo sem pisal iz čiste teologije, malo več iz čiste filozofije, največ pa sem obravnaval verska, nravna in vobče kulturna vprašanja pod filozofskim vidikom« (Izbrani spisi I, 5).
  
• Človeštvo se ne more znebiti misli, da je življenje nekaj resnobnega. Od časa do časa, ob raznih priložnostih v življenju udari na dan zavest, da je človek odgovoren za svoje življenje, in če je odgovoren, mora biti nekomu, in sicer tudi tedaj, ko videz življenja mine.
  
• Za igralca je pravzaprav vseeno, kaj igra, ali vlogo kralja ali berača. Ni pomembno, kaj igra, ampak kako igra. Tako je tudi v življenju.
  
• Mati Božja, brez madeža spočeta, je dana človeštvu ne le za ideal, za vzor, dana mu je tudi kot mati, mati upanja, mati usmiljenja, kot moč­na Devica, ki je strla kači glavo.
  
• Mnogi mislijo, da je svetost kakšno čudaštvo svetobežnega življenja. A ni drugega kakor vsezmagujoča Božja ljubezen.
  
• Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  
• Človeški duh stremi po večnosti in neskončnosti, zato morajo imeti vsi resnični ideali nekaj te večnosti in neskončnosti.
  
• Kar nasprotuje glasu narave, kar zadeva ob srce, da zakriče naša najskrivnejša čustva, to ni modrost, to ni resnica.
  
• Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  
• V duši govori človeku tajen glas, ki mu pravi, kaj sme, ukazuje, kaj mora, prepoveduje, česa ne sme ... Če ga posluša, je vesel življenja; če ga ne posluša, ga je v duši samega sebe sram.

LETA 1984 UMRL KARL RAHNER

NEMŠKI KATOLIŠKI TEOLOG (* 1904)

Ko mu je bilo osemnajst let je vstopil v Družbo Jezusovo. Predaval je dogmatiko na Dunaju, v Pullachu pri Münchnu in v Münstru. Bil je eden najplodovitejših sodobnih bogoslovnih pisateljev: izdal je nad 30 zajetnih knjig s področja katoliške dogmatike, po raznih bogoslovnih revijah je posejanih okoli 4000 njegovih člankov in razprav. Sodeloval je tudi na drugem vatikanskem cerkvenem zboru in sicer kot teološki strokovnjak dunajskega kardinala Königa. Od leta 1969 je bil član papeške teološke komisije. Za svoje delo je prejel številne mednarodna mednarodna priznanja - kar 14 častnih doktoratov raznih univerz v Evropi in Ameriki.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Drugim ljudem moremo na poti k Bogu pomagati samo tako, če jim pomagamo na poteh sveta, kajti po teh pelje pot v večno življenje.
• Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se Božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.
• Vsakdanjost naj nam bo molitev! Prosimo za to veliko umetnost krščanskega življenja, ki je zaradi tega tako težka, ker je tako preprosta.
• Molitev je nekaj vzvišenega. Beseda iz srca je. In kaj je na svetu bolj vzvišeno od preprostega, vernega, ljubečega srca?
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
• Vera Cerkve ne pozna nobenega človeškega življenja, ki ne bi bilo vredno, da postane dokončno vredno.
• Tisto neskončno oddaljeno, po katerem resnična ljubezen nemo kliče, je mogoče označiti samo z enim imenom: Bog. On je porok večne ljubezni. On je varuh dostojanstva osebe, ki se v ljubezni daruje in predaja drugemu človeku, zmotljivemu in omejenemu.
• Pred križem padejo na tla tisti, ki ljubijo. Kajti pri njem je vsa moč ljubezni – in vsa moč, ki razočaranje ljubezni spreminja v tisto ljubezen, ki je močnejša kakor smrt, v tisto edino Kristusovo ljubezen, ki se more hraniti od lastnega ognja in ki ostane.
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
  več:

LETA 2010 UMRL CENE AVGUŠTIN

UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1923)

Kranj, srce Gorenjske, je bil njegova ljubezen. Po ljudski šoli v rojstni Radovljici je bil nekaj časa na škofijski gimnaziji v Šentvidu, nato pa se je izšolal za učitelja. Po vojni je študij umetnostne zgodovine v Ljubljani zaključil z doktorsko tezo o zgodovinskem in umetnostnem razvoju Kranja. Po študiju je bil kustos in ravnatelj novo ustanovljenega muzeja v Kranju. Kot priznan strokovnjak za arhitekturni razvoj starejših mest je sodeloval s tujimi strokovnjaki in ustanovami, zlasti avstrijskimi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk