Aleš (umrl 5 st.)

God: 17. julij

Star izrek pravi, da "moramo svetnike občudovati, ne moremo pa jih v vsem posnemati". Gotovo to velja za današnjega godovnjaka svetega Aleksija ali Aleša, sina plemenitega in bogatega rimskega meščana Evfemijana.

AlesO življenju sv. Aleša pripoveduje pobožna povest, da je bil staršem podeljen po dolgih letih molitve in hrepenenja po potomcu. Sinka sta lepo vzgojila. Ko je dozorel v moža, sta mu izbrala nevesto Marino, dobro dekle plemenitega rodu. Po veseli svatbi je ženin Aleš snel z roke prstan, ga dal nevesti, rekoč: »Sprejmi ta prstan in ga hrani, dokler bo božja volja in Gospod naj bo med nama!« Še tisto noč je Aleš na tihem zapustil očetni dom in se napotil proti morju. Vkrcal se je na ladjo, namenjeno na Vzhod. Iz Sirije je odpotoval v mesto Edeso v Mezopotamiji. Kar je prinesel s seboj, je razdelil med reveže in se uvrstil med berače v lopi pred cerkvijo Matere božje. Oče Ev femijan ga je zaman iskal vsepovsod, mati in žena sta ga zaman čakali, kdaj se vrne.

Minilo je sedemnajst let. Aleš je še vedno živel nepoznan med berači v Edesi. Varuh Marijine cerkve je nekega dne zaslišal glas, ki mu je velel: »Pojdi in privedi v cerkev božjega moža, ki je vreden božjega kraljestva... Tisti je, ki sedi zunaj pri vratih.« Duhovnik je pohitel iz cerkve in šel k Alešu. Kmalu se je razvedelo, kaj se je zgodilo. Ljudje so začeli ubogega berača častiti kot svetnika. Aleš je na tihem pobegnil iz Edese in hotel priti z ladjo do Tarza, rojstnega mesta apostola Pavla, toda ladjo je zajel vihar, tako da je nazadnje pristala v Rimu. Ko je videl, kam je dospel, pravi legenda, je Aleš sam pri sebi dejal: »Nikomur nočem biti v nadlego, zato ne pojdem drugam, kakor v hišo svojega očeta. Tam me ne bo nihče spoznal.« Res so ga sprejeli v domačo hišo in res ga nihče ni spoznal, on sam pa se domačim v svoji čudni spokor nosti tudi ni dal spoznati. Živel je polnih sedemnajst let na skromnem pogradu pod stopnicami, služabniki so se pogosto iz njega norčevali. Šele po njegovi smrti se je razodelo, kdo je ta spokorni mož.

Ta napeta legenda, ki je bila mističnemu srednjemu veku zelo pri srcu, vsebuje globoko resnico: za življenje vsakega svetnika je pomembno, da se po dolgih blodnjah na tujem, po morjih in puščavah to je seveda treba razumeti v duhovnem smislu vrne domov notranje spremenjen kot zmagovalec nad samim seboj. Legenda je prevzela neznanega francoskega pesnika 11. stoletja, da jo je prelil v pripovedno pesnitev (Življenje sv. Aleša), ki sodi med začetna dela francoske književnosti.

Češčenje sv. Aleša je bilo zelo razširjeno in priljubljeno v Carigradu, od koder je prešlo v Rusijo. Njegova svojevrstna odpoved in prostovoljno dolgoletno zatajevanje sta zmeraj mikala in pretresala tudi vernega slovenskega človeka, pa mu vendarle ostajala tuja.

Na slovenskih tleh sv. Aleš nima nobene cerkve. Svetega Aleša časte kot svojega zavetnika berači, romarji in izdelovalci pasov. Pri nas je znan tudi kot zavetnik zoper potres.

V pratiki, priljubljenem kmečkem koledarju, je podoba sv. Aleša 'pod štengami' vsako leto znova klicala v spomin njegovo čudno življenjsko zgodbo. Zato je bilo njegovo ime kot krstno ime dokaj pogosto.

Zajemi vsak dan

Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena.

(Benedikt XVI.)
Torek, 26. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh