Janez Zlatousti (ok.350-407)

13. september

Vsako hišo naredite za cerkev. Ali niste vi odgovorni za zveličanje vaših otrok in vaših služabnikov in ali ne boste nekoč morali zanje dajati obračun? Kakor bomo mi pastirji dajali odgovor za vaše duše, tako bodo tudi družinski očetje pred Bogom odgovarjali za vsako osebo svoje hiše, za ženo, otroke, strežnike.« Tako je svoji pridigi, ob razlagi svetopisemskega odlomka o stvarjenju moža in žene možem in očetom polagal na srce sv. Janez Krizostom ali po naše Zlatousti, najslavnejši govornik vzhodne Cerkve. Govorniško umetnost je mojstrsko obvladal ne le po bleščeči zunanji obliki, temveč tudi po globoki vsebini, za katero je iskal navdiha v Svetem pismu, z božjo besedo pa je osvetljeval vsa življenjska vprašanja. Njegovi življenjepisci pravijo, da so mu poslušalci "včasih divje ploskali, včasih pa odhajali skrušeni domov". Papež Pij X. ga je postavil za zavetnika cerkvenih govornikov.

Janez ZlatoustiDoma je bil iz mesta Antiohija, kjer je nekaj časa deloval tudi apostol Pavel, ki mu je bil kasneje vzornik in katerega je Janez prosil, naj mu da enako ljubezen do Kristusa in do duš, enako pripravljenost na žrtve in enako nepopustljivost v boju zoper zmote in zoper moralne zablode. Videli bomo, da je bil uslišan. Rodil se je med letoma 346 in 354. Oče, visok častnik, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu, dvajsetletna vdova, blaga in pobožna Antuza se je vsa posvetila vzgoji svojega edinčka Janeza. Namenila ga je za državno službo in mu omogočila najboljšo vzgojo. Toda v Janezu je zmagalo nagnjenje, da se ves posveti Bogu. Vzljubil je Sveto pismo in ga preučeval kot vodilo za življenje. Ko je bil duhovno že zrel mož, se je (pred letom 372) dal krstiti. Potem se je za nekaj časa umaknil v puščavsko samoto, kjer je zbolel in to je vzel kot božji namig, naj se vrne v Antiohijo. Tam ga je škof Meletij posvetil najprej v diakona, nato pa v duhovnika. Kmalu so mu zaupali službo govornika v stolnici, ki jo je opravljal dvanajst let in sicer izredno uspešno. Prislužil si je vzdevek Krizostom– Zlatousti.

Izredni govornik je vzbudil pozornost carigrajskega dvora. »Zakaj ga ne bi poklicali v prestolnico, da bi se mi ponašali z njim?« so rekli sami pri sebi. Ko je leta 397 umrl carigrajski patriarh, so na zvijačo zvabili v Carigrad Janeza Krizostoma in ga postavili za njegovega naslednika. Ko je Janez službo sprejel, je pokazal, da hoče vse dolžnosti vestno opravljati, povelji pa prejemati samo od Kristusa, ki je kralj kraljev. Za dvorne spletke se ni zmenil. Bičal je tudi napake dvora in si s tem nakopal sovraštvo častihlepne cesarice Evdoksije in zavistnega aleksandrijskega patriarha Teofila. Pogumnega patriarha sta hotela spraviti s sveta ali pa vsaj daleč proč iz Carigrada. Tako je moral v začetku julija leta 404 v pregnanstvo v Armenijo, kjer je ostal eno leto. Ko so Krizosto– movi sovražniki dognali, da ugled pregnanega patriarha raste, so dosegli njegov izgon v zapuščeni kraj Pitius pod vznožjem Kavkaza, kamor je moral oditi spomladi leta 407. Zadnje mesece življenja je zelo trpel zaradi mnogih bolezni in 14. septembra 407 ga je odrešila smrt. Evdoksijin sin cesar Teodozij II. je 27. januarja leta 438 z vsemi častmi sprejel svetnikove telesne ostanke,da so jih pokopali v carigrajski cerkvi Svetih apostolov. Prosil je odpuščanja za napake svojih staršev.

Zajemi vsak dan

Vse stvari dajejo hvalo Bogu, mi pa ne bi molili? Kdor zavoljo samih posvetnih skrbi molitev opušča, brez Boga prazno srce nosi.

(bl. Anton Martin Slomšek)
Sreda, 13. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh