maksimiljan Celjski (umrl 284)

12. avgust

Ko človek potuje po tej naši lepi domovini, se sprašuje: »Bog ve, kako je bilo tod pred tisoč, dva tisoč leti? Kdo je živel v teh krajih? Kakšno je bilo življenje takrat?« Na ta vprašanja odgovarja zgodovina. Ta nam pove, da so ozemlje, na katerem danes živimo Slovenci, leta 15 pred Kristusovim rojstvom osvojili Rimljani. Večji del Slovenije je spadal pod provinco ali pokrajino Norik, vzhodni predeli pa pod Panonijo. V rimski dobi so bila na naših tleh znana mesta Poetovio, Celeia, Emona, Virunum. V njih so živeli rimski vojaki, uradniki in trgovci. Že v zgodnji krščanski dobi so bili v teh mestih škofijski sedeži, ker je v njih živelo precej kristjanov.

Maksimilijan-CEV rimskem mestu Celei, današnjem Celju, je iz mlade krščanske občine izšel škof Maksimilijan. Njegovo življenje je na podlagi izročila, ki je šlo iz roda v rod, zapisal neznani pisatelj okoli leta 1260. Zanesljivo je dejstvo, da je Maksimilijan živel v drugi polovici 3. stoletja, ni pa mogoče točno določiti niti letnice njegovega rojstva niti njegove mučeniške smrti. Gotovo je bilo krščanstvo ukoreninjeno v Celei že v 3. stoletju.

Po pričevanju zgoraj omenjenega življenjepisca je bil Maksimilijan rojen med letoma 226 in 236 premožnim krščanskim staršem latinskega rodu v Celei. Od staršev se je sin navzel človeške plemenitosti, ki je podlaga za versko življenje po božji milosti. Ob starših mu je prvi verski pouk nudil duhovnik Oranius. Starše je izgubil še mlad in postal je dedič bogatega imetja, katerega je razdelil med reveže, osvobodil je sužnje in poromal v Rim, kjer je bil posvečen v duhovnika. Bil je tako zglednega življenja, da ga je papež Sikst II. posvetil v škofa in ga poslal oznanjat evangelij v Norik. Po izročilu je svoj prvi škofovski sedež imel v Laureacu (sedanjem Lorchu od izlivu Aniže v Donavo). Svojim vernikom je bil pravi oče: lajšal je njihove telesne in duhovne stiske in tegobe. Iz Laureaca je potoval daleč naokoli.

Tako je v skrbi za Gospodov vinograd preživel dvajset let. Besedo odrešenja je prišel oznanjat tudi v svoje rojstno mesto. Rimski sodnik, nosilec cesarske oblasti, ga je nagovarjal, naj se odpove Kristusu in se pokloni državnim bogovom. Prigovarjal mu je, naj prižge kadilo v čast vojnemu bogu Marsu, toda škof Maksimilijan se za njegove besede ni zmenil. Ko ni nič dosegel zlepa, je skušal Maksimilijana omajati z grožnjami. »Vem, komu sem veroval!« je za apostolom Pavlom vztrajal junaški škof. Sodnik ga je obsodil na smrt z obglavljenjem. To se je zgodilo najverjetneje okoli 305 pod Dioklecijanovim preganjanjem.

Stara legenda pripoveduje, da je na kraju, kjer je svetnikova glava padla na tla, začel izvirati studenec z zdravilno močjo. Njegovo truplo so kristjani pokopali ob mestnem obzidju na kraju, kjer je še danes cerkvica sv. Maksimilijana. Celjski grofje so tej cerkvici podelili nekaj okoliškega zemljišča.

Življenjepis sv. Maksimilijana, ki je v mariborski škofiji zelo priljubljen svetnik in krstni zavetnik mnogim vernim ljudem, je vključen tudi v Kroniko celjskih grofov neznanega avtorja. Kristjani, ki so iz Celeie bežali proti jugu, so češčenje sv. Maksimilijana zanesli v Slovensko primorje. Njegovi posmrtni ostanki so po čudni poti prišli v Passau, kjer ga častijo kot škofijskega zavetnika.

Danes godujejo tisti, ki jim je ime Maksimilijan, Maksim ali Maks, pa tudi Maksimilijana, Maksima in Maksa.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh