14. januar

LETA 1235 UMRL SV. SAVA

14 01 1235 sv SavaUSTANOVITELJ SRBSKE PRAVOSLAVNE CERKVE (* okrog 1170)

Kot sin Štefana Nemanja, prvega srbskega kralja, se je rodil okoli leta 1170. Leta 1192 je šel med menihe na goro Atos. Leta 1208 se je vrnil v Srbijo, da bi naredil mir v vladarski družini. Leta 1219 je dosegel samoupravo Srbov v cerkvenem pogledu. Tako je nastala samostojna srbska pravoslavna Cerkev, ki se po njem imenuje tudi svetosavska.

 

LETA 1824 ROJEN ANTON LESAR

14 01 1824 Anton LesarDUHOVNIK, PREVAJALEC († 1873)

Iz Sušja pri Ribnici, šolal se je v Ljubljani (gimnazija in bogoslovje), posvečen je bil leta 1847. Nekaj časa je bil kaplan v Idriji, od leta 1850 je bil kaplan škofa Wolfa, potem pa je poučeval verouk in slovenščino na ljubljanski realki. Izdal je več veroučnih knjig, sodeloval pri izdaji Wolfovega svetega pisma in pripravljal razne priročnike za pouk slovenščine (Glasoslovje slov. jezika, Slov. slovnica v spregledih ... ). Veliko je pisal v razne časopise in revije, znani so njegovi nabožni (Hvaljen bodi Jezus Kristus, ...), krajepisni in zgodovinski spisi (Ljubljanske škofije ustanovitev ...), priredil je novo izdajo Slomškovega Ponovila najpotrebnejših naukov za nedeljske šole in poslovenil in popravil jezik v različnih izdajah - tudi v Slovenski kuharici (1868), ki jo je narekovala Magdalena Pleiweisova in napisala Lesarjeva sestra Neža.

 

LETA 1875 ROJEN ALBERT SCHWEITZER

14 01 1875 Albert SchweitzerNEMŠKI EV. TEOLOG, GLASBENIK, POPOTNIK, ZDRAVNIK, PISATELJ IN NOBELOVEC († 1965)

Nobelovo nagrado za mir leta 1952 je prejel doktor Albert Schweitzer, mož, ki se je odpovedal uspešni karieri glasbenika in bogoslovnega pisatelja ter je skoraj dve tretjini svojega devetdeset let dolgega življenja daroval zapuščenim in bolnim ljudem v afriški državi Gabon. Tam je na robu pragozda zgradil bolnišnico, kjer je bil vsak dan na razpolago množici bolnikov. Iz lastne izkušnje je zapisal: "Edino resnično srečni med nami so tisti, ki so iskali in našli pot, da bi služili drugim." Po dveh doktoratih (iz filozofije in teologije) se je odločil za študij medicine, ker je hotel postati zdravnik-misijonar v Afriki.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2005) 1

nekaj njegovih misli:

+ Vedno se moramo zavedati te neizprosne zakonitosti: na svet lahko prinesemo le toliko božjega kraljestva, kolikor ga nosimo v sebi.

+ Ni si mogoče zamišljati nobenega drugega načina prenovitve tega našega sveta, kakor je ta, da v starih razmerah najprej mi sami postanemo novi ljudje.

+ Znanost, pravilno razumljena, ozdravi človeka njegove oholosti: pokaže mu namreč njegove meje.

+ Svoboda obstaja predvsem v tem, da delamo to, kar smo po vesti dolžni storiti.

+ Optimist je človek, ki vidi povsod zeleno luč, medtem ko pesimist vidi samo rdečo luč, ki ustavlja. Zares moder človek je barvno slep.

+ Ko pridobivamo več znanja, nam stvari ne postajajo bolj razumljive, temveč bolj skrivnostne.

+ Če imamo spoštovanje do življenja, vzpostavimo duhovni odnos do sveta. Če spoštujemo življenje, postajamo dobri, poglobljeni in zares živi.

še več misli Alberta Schweitzerja:

 

LETA 1898 ROJEN FRAN ROŠ

14 01 1898 Fran RosPISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK († 1976)

Kranjčan, ki se je že majhen s starši preselil v Celje. Izšolal se je za učitelja, čeprav je študiral tudi pravo, vendar je bila ljubezen do mladih močnejša. Služboval v Preboldu, zelo predano je izvrševal svoje poslanstvo, kot zaveden Slovenec je bil med drugo vojno izgnan v Srbijo, po vojni pa se je vrnil nazaj v Celje. Bil je šolski nadzornik, ko se je upokojil pa se je razcvetelo njegovo pesništvo, še vedno pa je rad obiskoval učence po šolah. Napisal je precej pripovednih del, v katerih se razodeva dobrota, plemenitost in narodna zavednost povezana s pravičnostjo, novele je objavljal v številnih časnikih. O času izgnanstva je napisal je tudi dragoceno knjigo Slovenski izseljenci v Srbiji 1941-45, prav tako so tedaj nastale Pesmi iz ječe in pregnanstva. V letih učiteljevanja je pisal pesmi in črtice za otroke (Medvedek Rjavček, Juretovo potovanje ... pa tudi dve igri za otroke (Desetnica Alenčica in Ušesa carja Kozmijana) ter komedijo Mokrodolkci za odrasle.

 

LETA 1913 ROJEN DR. JANEZ JANEŽ

14 01 1913 Janez JanezMISIJONAR, ZDRAVNIK IN KIRURG, († 1990)

"Med našimi misijonarji ima prav posebno mesto misijonski zdravnik dr. Janez Janež. Njegova zgodba je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja, kako si izbira orodja za življenjska pričevanja svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojemu poslanstvu," piše nadškof Alojzij Šuštar v uvodu knjižice "Dr. Janez Janež - utrinek božje dobrote", ki jo je leta 1993 napisal salezijanec Tone Ciglar. Najbrž bo kmalu stekel proces za beatifikacijo tega izrednega moža." Lepo prosim in rotim - nobenega procesa za kanonizacijo po smrti ... za to so potrebni čudeži, a jih ne bo," je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenčku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2000) 12

nekaj njegovih misli:

- Včasih grem na obrežje po mir in sveži zrak. Tam poiščem v pesku zrnce, našo Zemljo, in si mislim, da sem na tem zrncu jaz, da smo mi, vsi ljudje. Menda je človek na zemlji edino bitje, ki zre v nebo in vidi zvezde, pri tem pa tudi misli in se včasih kaj vpraša...

- Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsa­ko dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal, zdravje vrnil, druge osre­čeval.

- Kitajce imam zelo rad in se srečnega po­čutim med njimi, kar jim tudi pokažem in povem. To je edina pot, da imajo tudi oni človeka radi.

- Ne iščem ne denarja ne slave ne priznanja. Reven sem bil in revno hočem živeti. Res se mi smejejo lepe plače, ki mi jih ponujajo razne bolnišnice. Kaj mi bo koristil denar, ko bom umrl? Za sedaj pa bo že Bog poskrbel, o tem sem prepričan.

- Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nisem nikdar pred člo­vekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih...

- Najlepše v življenju vsak človek sam zase hrani in tega je na moji dosedanji življenjski poti ogromno! Moje življenje je tu in za bolnike. Za prihodnost imam samo eno željo: med delom bi rad naredil tisti veliki korak z zemlje v večnost.

- Pisati o meni zaradi odlikovanja "dober človek"? Ali ni žalostno za človeško raso, da mora taka imenovanja dajati? Ali je svet tako hudoben, da je treba med nami iskati dobre ljudi in jih odlikovati?

- Moje življenje je delo, moje največje odlikova­nje so številni bolniki, ki me iščejo in upajo, da jim bom v nesre­či lahko pomagal. Oni so moje največje osebnosti in največje odli­kovanje - videti nasmejane zapuščati bolnišnico.

- Da sem živ, se moram Bogu zahvaliti in mislim, da se za ta dar najlepše oddolžim s svojim delom za najbolj potrebne v nesreči. Znašel sem se na cesti, a imel sem dvoje: lep poklic ter vero v Boga.

- Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu. Napravim vse, kar mi zdravniška veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da on ozdravi; šele potem molim rožne vence. Jih vidite, koliko jih imam tam na kljuki, molkov? Življenje je najvišji zakon! Tudi v operacijski sobi.

- Svoboda ne bo pretveza za sebičnost, ki je korenina krize, razprtij in sovraštva, temveč ozračje, v katerem bomo drug drugega prehitevali v dobrem in si služili v ljubezni.

- Brez priznavanja Boga ni priznavanja človeka, človekoljubnost se rojeva in krepi v ljubezni do Boga.

- Dvakrat mi je bilo podarjeno življenje. Kar ga še imam, ga bom dal misijonom. Moja mama si je zelo želela, da bi postal duhovnik, bo pa vesela, da bom misijonski zdravnik.

 

LETA 1915 ROJEN ANDRE FROSSARD

14 01 1915 Andre FrossardFRANCOSKI ČASNIKAR, AVTOR KNJIGE "Bog biva, srečal sem ga!" († 1995)

Leta 1983 je vzbudila veliko zanimanje knjiga z naslovom "Ne bojte se!", ki prinaša pogovore francoskega časnikarja Andreja Frossarda s papežem Janezom Pavlom II. Papež je Frossardu povedal, da je prebral njegov knjigo "Bog biva, srečal sem ga", v kateri je leta 1969 opisal svoje silno doživetje srečanja z Bogom leta 1935, ko mu je bilo dvajset let in je bil versko popolnoma brezbrižen (slovenski prevod je izšel leta 1973). "Naslov vaše knjige pove, da ste v trenutku svojega spreobrnjenja v sebi izkusili delovanje Boga, ki vam je dal začutiti notranji dotik svoje luči in svoje moči," mu je dejal papež. "In pomembno je to: spreobrnjenje vam ni odvzelo vaše osebnosti, nasprotno! To je upoštevanja vreden izkustveni dokaz zoper izmišljeno trditev, da vera človeka 'odtujuje' samemu sebi." Tisto nepričakovano srečanje z Bogom je za vedno utrdilo njegovo vero. "Od tedaj je Bog zame razvidnost," je dejal pri petinsedemdesetih letih.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2006) 2

nekaj njegovih misli:

- Dvomim o sebi, o svojem odgovoru Bogu, e pa o njegovem bivanju. Bilo mi je dano v hipu razumeti, da je Bog vse, jaz kot stvar pa sem nič. Toda zaznal sem tudi, da je ta nič neskončno bogat samo kolikor je neskončno ljubljen od Boga.

- Mistik najde Kristusa povsod, zato je zgrešeno postavljati mistika nasproti človeku, vpletenemu v zemeljske skrbi.

- Mladi imajo rajši pričevalce, tudi zato, ker nimajo več učiteljev.

- Bog je postal človek, da se zaroči z njegovo usodo, da bi nam postal bolj domač, bolj prisrčno navzoč.

- Sebičnost je navsezadnje najhujši sovražnik človekove sreče.

- Zgodovina sveta je zgodovina nenehnega prepiranja človeka z Bogom ali z zamislijo o Bogu, ki si jo je ustvaril.

- Otrok je zelo malo v deželah, kjer bi imeli možnost biti srečni, prihajajo pa v sklenjeni verigi v tistih deželah, kjer umirajo od lakote.

- Ogromna večina ljudi na svetu živi v materialni bedi; preostanek vse prepogosto živi v duhovni bedi.

- Najbolj strmim nad evharistijo. Preseneča me to, da je Božja ljubezen našla ta način, da se približa ljudem, da je za podobo evharistije izbrala kruh, ki je hrana ubogih in priljubljena jed otrok.

- V resnici pozabljamo, da kristjan ni lastnik Božjega razodetja in mora dajati svojemu bližnjemu obračun za milost, ki jo prejme.

 

LETA 1938 UMRL ALFRED ŠERKO ST.

14 01 1938 Alfred Serko stZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER (* 1879)

Rojen v Cerknici, študiral na Dunaju, promoviral iz filozofije, pod vplivom nemškega nevropsihiatra Richarda von Kraffta-Ebinga in avstrijskega nevrologa in ustanovitelja psihoanalitilčne šole psihologije Sigmunda Freuda je nadaljeval študij na medicinski fakulteti. Zanimale so ga osnove psihiatrije ... Nekaj časa je delal na dunajski kliniki za živčne bolezni, pozneje v Gradcu, po prvi vojni pa je postal redni profesor anatomije in fiziologije na medicinski fakulteti v Ljubljani, eden izmed 18 prvih rednih profesorjev Univerze v Ljubljani, kasneje tudi njen rektor. Raziskoval je anatomijo in fiziologijo živčevja ter o tem napisal slovenska učbenika. Sin Alfred je po končanem študiju medicine (1934) diplomiral še iz geografije (1940) in se po drugi svetovni vojni ukvarjal z raziskovanjem krasa in bil prvi upravnik Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.

 

LETA 1950 UMRLA ALMA KARLIN

14 01 1950 Alma KarlinPOPOTNICA, PISATELJICA, PESNICA IN ZBIRATELJICA (* 1889)

"Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč in se razdajati drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njimi sledovi njegovih del." Tako je v svoji knjigi Pod košatim očesom (1938) zapisala Alma Maksimilijana Karlin, slovenska popotnica, pisateljica in pesnica (pisala je v nemščini) ter zbirateljica, ki se je spominjamo ob obletnici njenega rojstva. Njeno življenje je bilo vse prej kot "cvetoča livada", saj je prišla na svet napol hroma, morala je skozi hude ortopedske operacije, toda v tem krhkem telesu je bil silno močan duh, ki ji ni pustil mirovati. V dobrih osmih letih, od konca novembra 1919 do januarja 1928, je obredla ves svet in potem svoja doživetja prelila v knjige. Ko je padla v kremplje ljudožercev, si je rekla: "Mar nisem vedno marljivo delala, kar lahko končno Stvarniku položim k nogam?"

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 9

nekaj njenih misli:

- Najdi svojo pot; drzni si jo živeti.

- Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.

- Kaj pomaga tisoč templjev, če lastno srce ni svetišče?

- Oblike Enega smo, zrcalne slike njegovih misli, sanje, ki jih sanja On. Iskre plamena smo in njegova večna luč je tudi naša resničnost.

- S toplim razumevanjem podaj blodečemu bratu roko! Pomagaj najprej tistemu, kateremu se zdi življenje težko. Pokaži nove poti tistemu, ki mu usiha upanje!

 

LETA 1950 UMRL JANKO BENIGAR

14 01 1950 Janko BenigarSLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN ETNOLOG (* 1883)

Rojen slovenskim staršem v Zagrebu, študiral v Pragi in Gradcu, zanimalo ga je predvsem jezikoslovje. Leta 1908 odšel v Argentino in živel med Indijanci ljudstva Mapuči. Raziskoval je njihov jezik in kulturo, vir proučevanja »zgodovine človekovega mišljenja«, in o tem izdal dve knjigi (Problem ameriškega človeka in Patagonija misli). Veljal je za enega zelo priznanih svetovnih etnologov in antropologov, vendar je pri nas skoraj popolnoma neznan.

 

LETA 1963 UMRL JULIJ BETETTO

14 01 1963 Julij BetettoOPERNI PEVEC, PEDAGOG (* 1885)

Glasbeno se je izobraževal v šoli Ljubljanske glasbene matice, v zboru Mateja Hubada in pri pevskem pedagogu Franzu Gerbiču. V operi je prvič nastopil z osemnajstimi leti (vloga Miha v Smetaninovi Prodani nevesti). Kmalu je začel peti tudi po drugih opernih odrih, uspešno opravil avdicijo na Dunaju, prejel avstrijsko štipendijo in s priporočili skladatelja Gustava Mahlerja tudi zaposlitev v Dunajski dvorni operi. Leta 1923 se je vrnil v Ljubljano in bil ravnatelj ljubljanske Opere, kasneje konservatorija Ljubljanske glasbene matice, ki se je nato preimenoval v Akademijo za glasbo in postal je njen rektor. Prejel je Prešernovo nagrado, že vrsto let pa Društvo glasbenih umetnikov Slovenije vsako leto podeli po njem imenovane Betettove nagrade in priznanja za umetniške dosežke v glasbi.

 

LETA 2009 UMRL IVO ZORMAN

14 01 2009 Ivo ZormanČASNIKAR, UČITELJ, PISATELJ IN UREDNIK (* 1926)

Doma iz Gore pri Komendi, kmalu so se preselili v Kamnik, ki je mesto njegovega otroštva in iz številne teh dogodivščin je uporabil v svojih delih. Po vojni je bil nekaj časa novinar, nato urednik, pisati je začel pozno, od vojnega in povojnega realizma se je razvijal k zmernejši modernistični prozi. Med romani je najvažnejši Draga moja Izza (tudi film Vojka Duletiča), napisal je tudi družinsko kroniko (9 romanov o družini Bauman). Omenjamo pa ga predvsem zaradi njegovih mladinskih del o otroštvu in odraščanju (Gnezdo sršenov in povest V sedemnajstem) Pisal je tudi radijske igre.

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Ne dovoli, da tvoje srce sčasoma ostari. Ljubi z vsak dan močnejšo, novejšo, čistejšo ljubeznijo; z ljubeznijo, ki jo Bog vliva v tvoje srce.

(François Xavier Van Thuan)
Petek, 20. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh