18. januar

LETA 1667 ROJEN p. ROGERIJ LJUBLJANSKI

18 01 1667 pater RogerijMIHAEL KRAMER, KAPUCINSKI PRIDIGAR IN NABOŽNI PISATELJ († 1728)

Odličen govornik, ki je v svoji zbirki pridig Palmarium Empyreum (Zmagovita nebesa) navaja petdelno zgradbo pridige (uvodna napoved teme, utemeljevanje, dokazovanje, sklep) in po tej shemi so tudi urejene vse njegove pridige. V pridige je vnašal zglede in zgodbe iz tujih pridigarskih priročnikov. Slog je bil seveda baročen, bogat s primerami in simboli. Omenjena zbirka pridig o svetnikih (126) je izšla po njegovi smrti.

 

LETA 1866 ROJEN ANTON VEROVŠEK

18 01 1866 Anton VerovsekIGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR († 1914)

Ljubljančan Anton Verovšek, učenec Ignacija Borštnika, je bil eden prvih slovenskih poklicnih igralcev. Nastopal je v Deželnem gledališču v Ljubljani, kjer je bil tudi režiser. Bil je odličen v karakternih vlogah, predvsem v Cankarjevih dramah in komedijah: bil je župnik v Kralju na Betajnovi, Gruden v komediji Za narodov blagor, župan v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Z velikim uspehom je nastopal tudi v ljudskih igrah in dramatizacijah (Krjavelj v Desetem bratu).

 

LETA 1914 ROJEN VITOMIL ZUPAN

18 01 1914 Vitomil ZupanPISATELJ († 1987)

Pisatelj, esejist, pesnik in scenarist se je rodil na današnji dan v Ljubljani, študiral je gradbeništvo, ki ga je končal šele leta 1958, vmes pa je veliko potoval, in se preživljal s priložnostnimi deli (mornar, boksar, pleskar ...). Leta 1942 so ga Italijani internirali v Gonars, naslednje leto je odšel v partizane, po vojni delal na Radiu, potem pa bil svobodni pisatelj. Na političnem procesu je bil obsojen na 18 let zapora (1954 je bil izpuščen). Pisati je začel že kot otrok. Štev. zrela dela so več desetletij čakala na natis, po prihodu iz zapora je nekaj časa pisal pod psevdonimom Langus. Njegovo najbolj znano delo je trilogija romanov Menuet za kitaro (na petindvajset strelov), Komedija človeškega tkiva I-II in Levitan v katerih provokativno pripoveduje o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih, o avanturah in zoper totalitarni dogmatizem. Posebno odkritje so štirje romani, ki so bili natisnjeni več kot tri desetletja po nastanku: Potovanje na konec pomladi (Tajsi), Klement, Zasledovalec samega sebe (Tah) in Mrtva mlaka. Podobni so tudi drugi romani (Igra s hudičevim repom, Gora brez Prometeja, Apokalipsa vsakdanjosti). V svoje povojne drame je vključeval predvsem zlo, ljubezen in smisel ... Pisal je tudi radijske igre in scenarije za nekaj naših filmov, po njegovem Menuetu za kitaro pa je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović) ...

nekaj njegovih misli:

- Sem utelešena žalost samega sebe nad sabo, nad svojo usodo, nad svojo besedo; nad svojo nesposobnostjo, da bi premaknil kamen med kamni.

- Največje napake se zgodijo pri prevajanju občutkov v besede, v misli.

- Ali živim zato, da živim, ali zato, da premišljujem, kako živim. Ne plavam, ne pustim se nositi toku, opazujem samega sebe, kako se premikam po vodi.

- Nikoli se ne boš umiril, nikoli ne boš zadovoljen z doseženim; do neke točke se boš dvigal, potem boš začel padati, vsi nekdanji uspehi ti bodo samo v bolečino. In v zadnji bolečini se bodo združile vse bolečine tvojega življenja.«

 

LETA 1915 UMRL IVAN MILAVEC

18 01 1915 Ivan MilavecIZDELOVALEC ORGEL (* 1874)

Rojen v Logatcu (Cerovska vas), orglarske obrti se je učil v Ljubljani pri mojstru Francu Goršiču, kjer je bil nekaj časa pomočnik. Po vojaščini je delal v orglarski delavnici pri mojstru Krieglu, leta 1900 pa je imel tudi Milavec svojo delavnico, toda naročil sprva ni bilo. Šele ko je uspešno opravil prvo naročilo 1904 (orgle za Dobravo pri Škocjanu,) je dobil priporočila skladatelja Hugolina Sattnerja. V naslednjih desetih letih so tako v njegovi delavnici naredili 37 orgel ... Njegovo največje delo so orgle v ljubljanski stolnici (52 registrov in 3 manuali), med zelo pomembnimi pa so tudi orgle na Bledu, v Žireh ... Strokovnjaki pravijo, da njegove orgle dokazujejo njegovo znanje in nadarjenost kar zadeva tehniko in še bolj intonacijo, ki je mehka, sočna, izrazita, registri pa se lepo in učinkovito spajajo v najrazličnejše kombinacije.

 

LETA 1936 UMRL RUDYARD KIPLING

18 01 1936 Rudyard KiplingAVTOR KNJIGE O DŽUNGLI

Rojen v Indiji (Bombaj) je kasneje obiskoval vojaško šolo v Angliji in potoval po svetu kot časnikar. Od leta 1896 je živel v Angliji. Bil je mojster kratke proze, z izrazitim pripovednim slogom in lepimi opisi indijskega sveta. V svojih delih je poveličeval pogum, marljivost in disciplino. Najbolj znani sta njegovi deli za mladino Knjiga o džungli in Druga knjiga o džungli. Pisal je tudi pesmi, leta 1907 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj misli:

- Kaj pomaga galop, če ne gremo v pravo smer.

- Očitno so besede najmočnejša droga, ki jo človeštvo uporablja.

- Če zmoreš ostati miren, ko na tvoji poti / vsi zgubijo glavo in s prstom kažejo nate; / če ohraniš zaupanje, ko vsi ostali dvomijo, / in če jim ne zameriš, ker nimajo zaupanja; / če ti čakanje ne dela veliko težav; / / če ne lažeš, ko slišiš laži, / in če ne sovražiš, ko tebe sovražijo; / če se ne delaš preveč dobrega, / niti ne govoriš preveč modro; / če sanjariš, a ti sanje niso vse; / če misliš, a ti misli zmeraj ostanejo čiste; / če znaš sprejeti zmago in poraz, / sprejeti enako in eno in drugo; / če lahko preneseš, da tvojo resnico goljufi / izkrivljajo, da bi lažje prevarali bedake; /  če vidiš, kako v koščke razbijajo tvoj cilj / in če se pripogneš, da dvigneš in pobereš ostanke; / če lahko zbereš vsa svoja premoženja / in jih zastaviš, vsa naenkrat, / če si pripravljen, da znova začneš, kot na začetku, / brez ene same besede, hkrati, ko si izgubil vse, z nasmehom; / če pripraviš svoje srce, svoje živce in svoje mišice, / da služijo tvojim ciljem tudi, ko so čisto izčrpane, / in če vztrajaš, ko se vsi ustavijo, / razen volje, ki te vodi: "Drži se dobro!" // če sredi množice nisi ponosen, / in če se nimaš za heroja, ko se družiš s kralji; / če te niti prijatelj niti sovražnik ne moreta pokvariti; / če ti vsak človek nekaj pomeni, a niti eden preveč; / če znaš dobro izpolniti vsako minuto svojega življenja, / in v vsakem trenutku greš po pravi poti, // "Tvoja" bode Zemlja in vsa njena bogastva. (Če zmoreš ostati miren)

 

LETA 1999 UMRL CIRIL CVETKO

18 01 1999 Ciril CvetkoSKLADATELJ, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST (* 1920)

Brat muzikologa Dragotina Cvetka, po rodu iz Vučje vasi, je študiral dirigiranje in kompozicijo v Ljubljani in se izpopolnjeval v Pragi in Parizu. Zaposlen je bil na Radiu kot vodja glasbenega oddelka in dirigent Komornega zbora Radia Ljubljana, nekaj časa tudi umetniški direktor Triglav filma. Po letu 1950 je bil najprej dirigent in direktor mariborske Opere, kasneje pa je deloval v ljubljanski Operi in bil v sedemdesetih njen direktor. Več kot trideset let je tudi predaval osnove dirigiranja na Akademiji za glasbo. Odlikoval se je po tehnični preciznosti in stilno zvesti interpretaciji.

 

LETA 2000 UMRL STANKO JANEŽ

18 01 2000 Stanko JanezLITERARNI ZGODOVINAR IN PREVAJALEC (* 1912)

Literarni zgodovinar in prevajalec Stanko Janež, ki mu je zibelka tekla na Rakeku, je slovenskim šolarjem, zlasti srednješolcem, znan po svojih izčrpnih pregledih zgodovine slovenske in jugoslovanskih književnosti. Postregel jim je tudi s knjigo Vsebine slovenskih literarnih del, ki je doživela več izdaj. S svojim bogatim znanjem je sodeloval pri raznih leksikalnih delih.

 

LETA 2005 UMRLA MARJANA DERŽAJ

18 01 2005 Marjana DerzajPEVKA ZABAVNE GLASBE (* 1936)

Glasbena in pevska legenda slovenske zabavne glasbe in izvajalka nepozabnih zimzelenih pesmi Poletna noč, Zemlja pleše, Orion ter mnogih drugih. Rojeni v Ljubljani je ljubezen do glasbe privzgojil oče, ki je bil veliko hodil v opero. Tudi ona je hodila z njim in že v najstniških letih je začela po raznih klubih peti priredbe svetovnih uspešnic. Veliko je nastopala tudi na radiu in TV, uresničila se ji je tudi velika želja, da je lahko nastopila v opernem zboru v predstavi Carmen. S svojim petjem je predvsem zaznamovala zlato dobo slovenskega popevkarstva.

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Krščanstvo je eno samo veliko pričakovanje. Svetniki, se pravi ljudje, ki so krščanstvo jemali zares, so to vstajenjsko pričakovanje živeli.

(Alojz Rebula)
Sreda, 17. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh