12. avgust

LETA 1673 ROJEN JANEZ KRSTNIK MESAR

12 08 1673-Janez-Krstnik-MesarJEZUITSKI DUHOVNIK IN MISIJONAR († 1723)

Misijonska dejavnost izvira iz bistva Cerkve; razlog zanjo je volja Boga, "ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2,4), in Jezusovo naročilo apostolom pred vnebohodom: "Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu" (Mr 16,15). To nalogo je Cerkev izvrševala od začetka skozi vso zgodovino in ji bo ostala zvesta do konca časov. Gledanje na misijonsko dejavnost (evangelizacijo) se je skozi zgodovino spreminjalo, ker so se korenito spremenili življenjski pogoji in razmere. Danes si misijonskega dela ne predstavljamo več 'romantično' kot nekdanje čase.

Cerkev na Slovenskem je misijonsko kar 'prebujena', saj trenutno Misijonsko središče Slovenije združuje več kot sedemdeset misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu. Njihovo delo je različno, saj zaobjema tako pastoralno delo, kakor socialno pomoč ljudem. Misijonarji in misijonarke gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste ... ob tem pa se tudi aktivno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah, zdravstvenih centrih ... Slovenski kristjani so bili misijonsko zelo delavni v času med obema vojnama; iz bolj daljne preteklosti pa poznamo like misijonskih 'junakov', med katerimi izstopa naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je sredi prejšnjega stoletja misijonaril med ameriškimi Indijanci.

"Zgodovina slovenskega misijonarstva je v celoti še slabo raziskana," piše etnolog dr. Zmago Šmitek, profesor na ljubljanski univerzi (v zborniku Slovenska Cerkev in misijoni, Ljubljana 1991). "Temu je vzrok zlasti pomanjkanje primarnih virov, ki v dobršni meri še niso objavljeni, so pa razpršeni po raznih tujih arhivih, muzejih in knjižnicah in zato težko dostopni. Od natisnjenih virov je za nas posebno pomembnih štirideset zvezkov zbornika jezuitskih misijonskih pisem s skupnim naslovom Der Neue Welt-Bott." V prvem zvezku tega dela je objavljeno tudi pismo, ki ga je poslal v Evropo jezuitski misijonar Janez Krstnik Mesar (Joannes Baptista Messari), za katerega je mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da je bil slovenskega rodu (Z. Šmitek, Klic daljnih svetov, 99) in je umrl mučeniške smrti na današnji dan.

... več o njem lahko preberete v obletnici meseca 06_1993

Mesarjevo pričevanje v pismu jezuitu Mihaelu Faitu z dne 19. junija 1715

Preteklega 8. dne decembra (1714), na praznik Marijinega spočetja, sem v cerkvi Matere božje našega kolegija v Macau s štirimi slovesnimi zaobljubami začel svoje javno delovanje... Moj urad v Macau pod imenom Očeta vseh kristjanov je bil tako daljnoviden, da sem se zaradi njega moral družiti z vsakovrstnimi ljudmi in se vmešavati v skoraj vse posle; med drugim sem moral tudi krščevati novoverce. Ob koncu aprila sem se iz Macaa napotil v Tunkin (kjer naj bi skrbel za deset do dvanajst tisoč duš), in to kljub ožuljenim nogam, katerih močna otečenost, me pri hoji ni ovirala, temveč le slabila in utrujala.

 

LETA 1873 UMRL JANOŠ KARDOŠ

12 08 1873-Janos-KardosPASTOR, PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, POLITIČNI VODNIK NA MADŽARSKEM (* 1801)

Rojen v Železni županiji na Ogrske, po končani madžarski gimnaziji je študiral na Dunaju. Leta 1830 je bil posvečen v duhovnika in bil 38 let župnik v Hodošu. Prevajal je v prekmurščino (Mojzesovo Peteroknjižje, madžarski učbenik za prekmurske šole). Med pomladjo narodov (1848), ko so katoliški duhovniki podpirali Habsburžane, evangeličani pa Madžare, je podprl takratno teorijo, da med Muro in Rabo živijo Vendski Slovenci, ki govorijo stari jezik, ki ni enak tistemu kranjskih Slovencev. V tem je videl rešitev za ohranitev evangeličanske manjšine. Kljub temu je pomemben za ohranitev slovenskega (prekmurskega) jezika in narodne zavesti ogrskih Slovencev.

 

LETA 1884 ROJEN MIHAEL TOROŠ

12 08 1884-Mihael-TorosDUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, APOSTOLSKI ADMINISTRATOR († 1963)

»Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja: da bi dosegel za naš duhovniški naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako žele. Lejte jo tukaj, dragi duhovniki in verniki, Družino, verski list za goriško administraturo.« Tako je v prvi številki Družine, ki je izšla 7. maja 1952 zapisal dr. Mihael Toroš. Po dolgem in napornem prizadevanju mu je uspelo uresničiti oboje in s tem se je zapisal v zgodovino Cerkve na Slovenskem, saj je malo semenišče v Vipavi kasneje postalo vzgojni zavod za duhovniške kandidate ne le za Primorsko, Družina pa se je iz skromnega verskega lista sprva samo za Goriško razvila v vsebinsko bogat slovenski katoliški tednik. Sredi septembra leta 2006 je bil v Rimu Torošev simpozij, na katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili življenje in delovanje dr. Mihaela Toroša, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

... več o njem preberite v obletnici meseca 12_2013

 

LETA 1897 BLAGOSLOVLJENA KAPELICA LURŠKE MATERE BOŽJE NA KREDARICI

12 08 1897-blagoslov-kapelice-na-KredariciNa današnji dan je bila blagoslovljena prva kapela na Kredarici, ki jo je zgradil dovžanski župnik Jakob Aljaž. »Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, lično kapelico ... priporočeni Lurški Materi božji.« Zgrajena je bila leto prej, vendar je zaradi snega v septembru slovesnost odpadla. Leta 1952 so potem kapelico uničili »neznanci« (ohranili sta se dve plošči). Do nove kapele je moralo preteči štirideset let. Že leta 1983 je France Urbanija, novi župnik na Dovjem, izrazil željo po postavitvi kapele – podobno je bilo ob obletnici blagoslovitve Aljaževe (1987). Po načrtih Jožeta Marinka je bila leta 1992 kapela vendarle postavljena in 19. avgusta jo je blagoslovil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar (5.000 ljudi se je zbralo ob teh priložnosti). To je najvišje ležeče svetišče v Sloveniji (2515 m). Glavni shod je na praznik Marije Snežne (5. avgusta), maše pa so od začetka julija do septembra vsako nedeljo ob 18. uri.

nekaj misli Jakoba Aljaža o kapeli:

- Kapelico so postavili furlanski zidar Pezzano ter moja dva neutrudna pomočnika: Požganc in Kobar, plačal pa sem jo sam, le nekaj dobrotnikov mi je stalo ob strani.

- In katera Mati Božja naj bo v triglavski kapeli? Dolgo sem premišljeval o tem in se nazadnje odločil za lurško Mater Božjo ... Ko sem imel pripravljen kip in vse drugo za odprtje kapelice, so se oglasile planšarice z Velega polja: "Ker je na Triglavu večni sneg in led, bi morali v kapelico postaviti Marijo Snežno ..." Pobuda mi je bila všeč, a kaj, ko je prišla prepozno.

- In tako je bila postavljena kapelica na najvišjem kraju v Evropi. Veliko planinskih časnikov sem premetal in nikjer nisem zasledil, da bi bil postavljen kje kak božji hram na 2515 metrih!

 

LETA 1905 ROJEN HANS URS VON BALTHASAR

12 08 1905-Hans-Urs-von-BalthasarŠVICARSKI TEOLOG IN KARDINAL († 1988)

Eden najpomembnejši teologov in mislecev prejšnjega stoletja. Rojen v ugledni švicarski družini, študiral leposlovje na Dunaju in Berlinu, doktoriral v Zürichu in leta 1929 nepričakovano stopil k jezuitom. Študiral je filozofijo in teologijo in bil v duhovnika posvečen leta 1936. Njegovo prepričanje je bilo, da se more Cerkev odpreti svetu le tedaj, če je živo zakoreninjena v svojem središču, Kristusu. Najprej je bil duhovni voditelj mladih v Baslu, kjer je še bolj spoznaval pomembnost osredotočanja na evangelij, z vsem srcem se je posvečal pastorali za študente. Kasneje je skupaj z Adrienno von Speyr ustanovil svetni inštitut v okviru jezuitskega reda. Začel je pisati in prevajati vse tisto, kar se mu je zdelo pomembno, da morajo današnji kristjani vedeti in si prisvojiti (dela številnih duhovnih ljudi). Papež Pavel VI. ga je imenoval v teološko komisijo, ustanovil je mednarodno katoliško revijo Communio, ki izhaja tudi pri nas. Kljub vsemu napisanemu pa je hotel, da bi bilo v središču njegovega prizadevanja predvsem prizadevanje za prenovo Cerkve, z podpiranjem novih občestev, hoja za Kristusom in bivanje sredi sveta kot pričevalec. Vsa teologija bi morala biti po njegovem v službi življenja. »Balthasar hoče biti teolog samo zato, ker hoče biti apostol. Biti hoče Kristusov pričevalec v Cerkvi,« je o njem povedal teolog H. de Lubac. Tudi pri Ognjišču smo izdali dve njegovi knjigi (Živeti iz poslednjih globin (1986) in Marija za danes 1988)

nekaj njegovih misli:

- Kristjan se mora veseliti z veselimi in jokati z jokajočimi, nikdar pa ne sme iz solidarnosti z omahljivci kolebati. Zato se mora trdno zasidrati v božjem molku

- Vsakdo, ki v življenju hoče nekaj dokončnega, bodisi ljubezen ali dejanje, se mora žrtvovati. S samim seboj mora plačati to, kar hoče kupiti.

- Vsaka mati se zahvaljuje, ko prvikrat drži v rokah svojega otroka, kajti zaveda se, da ga ni dobila iz svoje telesne in duševne moči: podarjen ji je ... nekaj od enkratnosti Boga zasije v vsakem človeku.

- Marijino bistvo in delovanje je posredovanje, sredništvo med Bogom in svetom, Kristusom in Cerkvijo, Duhom in mesom, med svetom svetosti in svetom grešnikov. Marija stoji na vseh križiščih, da bi nam kazala pot.

- Na začetku vsakega delovanja stoji pokorščina. Pripravljenost dati se z vso svojo voljo na razpolago Bogu.

- Naše resne in velike zadeve najdemo v Marijini miselnosti, toda kakor del nečesa mnogo večjega: kot del zadeve in prošnje njenega Sina, da se na zemlji poveliča božje ime, da pride božje kraljestvo in se uveljavi božja volja kakor v nebesih tako na zemlji.

- Če kristjani po Mariji molijo k Jezusu, se morajo nujno dati uvajati po Marijinem zgledu v enkratno otroško ravnanje, značilno za Sina. Ko namreč slediš Jezusu, ki te uvaja v Očetovo naročje, je v tem že od začetka vključeno Marijino otroško razmerje do Očeta v Svetem Duhu.

- Človek, ki ga naglica utesnjuje, odlaga srečanje z Bogom na neki "prosti trenutek", ki je nenehno odložljiv, na "prostor molitve", s trudom iztrgan z dolžnosti napolnjenemu delavniku.

... več Balthasarjevih misli:

 

LETA 1945 UMRL BL. KARL LEISNER

12 08 1945-Karl-LeisnerDUHOVNIK IN MUČENEC (* 1915)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo 'delovati' že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna 'baraka narodov'. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v 'mednarodnem zboru'.

... več o blaženem preberite v pričevanju 01_2012

 

LETA 1955 UMRL THOMAS MANN

12 08 1875-Thomas-MannNEMŠKI PISATELJ, DRUŽBENI KRITIK, NOBELOVEC (* 1875)

Leta 1929 je Nobelovo nagrado za književnost prejel nemški pisatelj Thomas Mann, "predvsem za veliki roman Buddenbrookovi, ki je klasično delo sodobne književnosti" in pripoveduje o denarnem zlomu rodbine. Mann je tudi v svojih drugih delih predvsem opisoval meščansko družbo, ki moralno propada, njegov človek je razklan sam v sebi, razdvojen med telesnostjo in duhom ... Med najbolj znanimi romani so še Čarobna gora, Jožefovi bratje, Doktor Faustus, ter novele Smrt v Benetkah ...

 

LETA 1962 UMRL MAKS FABIANI

12 08 1962-Maks-FabianiARHITEKT, SVETOVLJAN S KRASA (* 1865)

»Poleg Jožeta Plečnika je Maks Fabiani gotovo najpomembnejši slovenski arhitekt. O Ljubljani med obema svetovnima vojnama govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, Fabiani pa je vtisnil mestu svetovljanski videz v obdobju po potresu 1895 pa vse do prve svetovne vojne. Vendar ko Plečniku pripisujemo večjo ustvarjalno moč, ne smemo pozabiti, da je v dobi monarhije Fabiani dosegel najvišja družbena priznanja in ugled. Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika, sodelavec Otta Wagnerja, profesor na Dunaju so nazivi, s katerimi so se lahko pohvalili le redki,« nam v uvodu razkošne monografije Maks Fabiani (Cankarjeva založba, Ljubljana 2010) sporočata njena pisca, arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Podnaslov knjige, ki jo bogatijo fotografije Mirana Kambiča, je Dunaj – Ljubljana – Trst. Ta tri mesta so glavne postaja Fabianijeve ustvarjalne poti. Čeprav je bil svetovljan, je ostal zvest svojim kraškim koreninam; v drugi polovici svojega življenja je trideset let preživel v rojstnem kraju, zadnjih petnajst let pa v Gorici, kjer je na današnji dan umrl v častitljivi starosti 97 let.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_2012

 

LETA 1975 UMRL RAJKO SLAPERNIK

12 08 1975 Rajko SlapernikSLIKAR IN RESTAVRATOR (* 1896)

Študiral je slikarstvo na različnih akademijah. Prva leta po drugi svetovni vojni je delal pri Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani. Leta 1948 je ustanovil amatersko slikarsko šolo in jo več let tudi vodil (med njegovimi učenci je bil tudi ljudski pisatelj in ljubiteljski slikar Ivan Malavašič). Slikal je krajine, tihožitja, portrete, avtoportrete, zgodovinske prizore. Po leta 1945 se je posvetil obnovi kulturnih spomenikov.

 

LETA 1992 UMRL PAVLE ZIDAR

12 08 1992-Pavle-ZidarPISATELJ IN PESNIK (S PRAVIM IMENOM ZDRAVKO SLAMNIK) (* 1932)

Rojen na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah, sprva je bil medvojni revoluciji naklonjen, kasneje je bil do nje zelo kritičen. Po vojni najprej učitelj na Dolenjskem, kasneje se je preselil na Primorsko (živel v Piranu) in nekaj časa še vedno deloval v šolstvu, po izključitvi iz partije pa je postal svobodni umetnik in se ukvarjal samo s pisateljevanjem (Kobarid, Lucija). Je eden najplodnejših slovenskih pisateljev (76 knjig), pisal je o vsem, kar mu je prišlo na misel, tudi o tabu temah. Od pesniške pripovedke Tončkove sanje, prve zbirke pesmi (Kaplje ognjene), prek povesti in romanov (Soha z oltarja domovine, Sveti Pavel, Očenaš, Sveta Barbara ...), avtobiografskih (Barakarji, Dim) in erotične tematike (Marija Magdalena, Harem...). Pisal je tudi za mladino, po njegovem delu Kukavičji Mihec je bil posnet tudi film.

nekaj njegovih misli:

- Vsak človek je luč, eden večja, drugi manjša. Kraji dobivajo štiri vrste svetlobe: sončno, lunino, zvezdno in človeško. Glavni sta dve: sončna in človeška. Če zmanjka prve, umreš, če zmanjka druge.

- Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril.

- Živeti za božje kraljestvo ni šala. Kako je njegovo življenje izmučilo njega, kralja kraljestva, vemo, a kako muči nas, bomo zvedeli. Prej seveda navedimo bistvo tega kraljestva: biti prvi, da si zadnji, bogat, da si ubog, večji, da si manjši ...

- Moramo se razumeti, ljudje smo! Sovraštvo in jeza sta rja človekovega življenja. Le v razumevanju je ljubezen, je luč in blaga tema za našo utrujenost. Kdor živi v ljubezni, živi v soncu.

- Ne išči pravice na sodiščih, zdravja v bolnišnicah in modrosti po šolah; tam bi vse to moralo biti, ampak ni, žal; prav tako ni čistega vina v gostilnah in človeške ljubezni v zakonih; med brati in sestrami ni sestrske in bratovske ljubezni.

- Kdo še ni izdal Gospoda v sebi? Vsi smo ga izdajali in prodajali: ta za ugodnejšo lego v fotelju, ta za službo, oni za duševni mir.

- Božje kraljestvo je edino kraljestvo, ki je vredno tega imena: je kraljestvo brez hierarhije, je kraljestvo poslednjih, malih, otrok, ubogih vseh vrst, preganjanih in lačnih pravice.

- Malo Zahejev imajo mesta tega sveta. Krivic pa sploh nihče več ne popravlja. Krivica je postala danes metoda za ohranitev reda, toda reda je vse manj in vse več je krivic.

- Oče naš, ki si v nebesih, blagoslovi delo svojih otrok; niso vselej otroci in vselej dobri, a te ljubijo, čeprav skozi sebičnost.

- Človek je slep in vidi samo tisto, kar je, in nikoli tistega, česar ni in tudi je. Kar je torej treba verjeti.

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Bog je ob stvarjenju sveta rastlinam zapovedal, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti.

(sv. Frančišek Saleški)
Četrtek, 19. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh