1. oktober

LETA 1541 ROJEN EL GRECO

RENESANČNI SLIKAR V NEBO KIPEČIH LIKOV, ARHITEKT (+ 1614)

Pravo ime tega slikarja, prepoznavnega po značilnem slogu, je Domenikos Theotokopulos. Bil je grškega rodu, rojen na Kreti, skoraj štirideset let pa je živel in ustvarjal v španskem mestu Toledo, kjer je bil znan kot El Greco (Grk), in s tem imenom je šel v zgodovino umetnosti. V njegovih slikah je viden pečat bizantinske umetnosti in vpliv italijanskih mojstrov, zlasti Tiziana, pri katerem se je v Benetkah učil. Njegov čopič je ustvaril tudi veliko religioznih del.

LETA 1714 UMRL FRANČIŠEK ERAZEM HOHENWART, PLEMENITI

ODVETNIK, RODOSLOVEC (* 1650)

Pripadal je plemiški družini, ki je bivala na Kranjskem od 14. stol. naprej. V njegovem času je imela v  lasti grad Brdo pri Kranju in dvorec Kolovec, v katerem je bil Frančišek Erazem tudi rojen. Po poklicu je bil odvetnik, ukvarjal se je z rodoslovnimi študijami (v rokopisu je zapustil »Gazophylaceum avitae gentis Carnioliae seu Codex genealogicus« ter »Tractatus varii genealogici«). Bil je tudi član ljubljanske Academije operosorum (Innubus - na sliki).

LETA 1769 UMRL SIGFRID KAPPUS

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR (* 1702)

Rojen v Ljubljani (na sliki vpis krsta v ljubljanski stolnici), vstopil je k frančiškanom in po duhovniškem posvečenju je leta 1728 odšel v Egipt. V Kairu  je bil 22 let, vmes je bil nekaj časa tudi v Etiopiji.

LETA 1814 ROJEN FRANC MOČNIK

MATEMATIK, PEDAGOG IN PISEC MATEMATIČNIH UČBENIKOV († 1892)

Pred dvesto leti se je v Cerknem rodil Franc Močnik, vodilni matematik tedanje avstro-ogrske monarhije. Dokončal je bogoslovje v Gorici, a ni postal duhovnik, temveč srednješolski profesor. Pouk matematike je bil tedaj zelo pomanjkljiv, zato si je Močnik zastavil nalogo, da z izdajo metodičnih učbenikov, namenjenih učiteljem in učencem, dvigne raven pouka. Pisal jih je v nemščini, potem so jih drugi prevajali v vse jezike monarhije in še druge. Njegov učbenik računstva za prvi razred je v slovenščino prevedel Blaž Potočnik (1846).

LETA 1872 UMRL JURIJ KOSMAČ

PESNIK, PREVAJALEC, KNJIŽNIČAR (* 1799)

Doma je bil v Loški dolini (Dane), na ljubljanski gimnaziji je bil Prešernov sošolec, potem je delal kot sluga v Licejski knjižnici v Ljubljani (danes NUK) in bil tudi skriptor (prepisovanje starega matičnega kataloga z Miho Kastelicem). S pesmimi o letnih časih je sodeloval pri Kranjski Čbelici (omenja ga tudi Prešeren v satiričnih epigramih), pisal je članke v Novice (Vodnikovo življenje, zgodovina Cesarsko Kraljeve bukvarnice) in prevajal sestavke J. Bleiweisa, dve drami iz češčine ... Bil je tudi urednik Oglasnika, njegov pa je tudi Slovenski abecedar za tiste, ki se žele v kratkim času slovensko brati naučiti (na sliki)

LETA 1895 ROJEN JAKOB ZUPANČIČ

PISATELJ, DRUŠTVENI DELAVEC V ZDA (1980)

Po končani osnovni šoli v Črnomlju in gimnaziji v Novem mestu je bol poslan na fronto, po končani vojni je študiral v Zagrebu, pozneje pravo na ljubljanski PF. Leta 1921 se je izselil v ZDA, kjer se je vključil v slovensko kulturno življenje: sodeloval v dramskih skupinah, bil urednik Mladinskega lista, Prosvete, Glasa svobode. V ZDA je začel pisati novele in črtice, rad se poigrava z nenavadnimi pripovedmi, kjer se dogajanje spleta okrog osrednje ljubezenske zgodbe. Pisal je tudi spomine (Pet pomembnih desetletij mojega življenja).

LETA 1918 ROJEN JOŽA MAHNIČ

literarni zgodovinar, raziskovalec slovenske moderne, UREDNIK, PREDAVATELJ († 2009)

Literarni zgodovinar Joža Mahnič je bil po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani in profesor na gimnazijah. Opravljal je še razne druge odgovorne službe: predaval je na igralski akademiji, bil je urednik raznih revij, dolgoletni predsednik Slovenske matice. Raziskoval je slovensko literaturo 19. in 20. stoletja, zlasti moderno, posebej Župančiča. Obdobje moderne je izčrpno predstavil v peti knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (1964).

LETA 1921 ROJEN VENDELIN (FRANC) ŠPENDOV

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK, SKLADATELJ, MUZIKOLOG, PUBLICIST (+ 2009)

Doma v Sp. Dobravi (Radovljica), osnovno šolo in gimnazijo obiskoval v Kranju in Ljubljani, leta 1939 je bil sprejet k frančiškanom v Kamniku, zaradi posledic druge svetovne vojne je odšel v Beljak, kjer je naredil slovesne zaobljube. Teologijo je študiral v Rimu, kjer je bil leta 1947 tudi posvečen. Leta 1949 je odšel v ZDA kjer je študiral in deloval v slovenskih župnijah, najprej v Chicagu, potem v Lemontu. Veselila ga je glasba, tako je 1959 je diplomiral iz orgel in kompozicije. Cerkveno glasbo je nato študiral še v Rimu na Papeškem Institutu sv. Cecilija in na tej ustanovi tudi doktoriral (1971). S svojimi glasbenimi spodbudami je zelo razgibal glasbeno življenje med Slovenci v Ameriki. Njegov zbor Slovenska pesem v Lemontu je štel 56 članov. Rad je igral pri mašah v ameriških Brezjah v Lemontu. Je avtor številnih glasbenih del (Kratka slovenska maša, Spevi med berili, nekaj njegovih skladb je tudi v bogoslužni pesmarici Slavimo Gospoda ...). Pisal je tudi svetne skladbe (kantata Turki na Slevici, Kralj Matjaž ...). Pokopan je v Lemontu, prav blizu ameriških Brezij.

njegova misel:

Marija Pomagaj na Brezjah me je pripeljala v frančiškanski red, naj me, ko pride ura, z ameriških Brezij popelje k svojemu Sinu.

LETA 1922 UMRL JOSIP GRUDEN

DUHOVNIK, ZGODOVINAR IN PRAVNIK (* 1869)

"Vsak narod mora poznati razmere, v katerih sedaj živi, pa poznati tudi svojo preteklost. Iz nje zajema moč v hudem boju za obstanek, vztrajnost v nesreči , modra navodila, kako si pridobiti boljšo bodočnost. Zato pravijo po pravici, da je zgodovina učiteljica življenja. Ti razlogi so vplivali name, da sem prijel za pero in se lotil težavnega dela, da napišem slovenskemu narodu njegovo zgodovino. Prav mi Slovenci premalo poznamo svojo preteklost... Vzlic svoji navidezni skromnosti slovenska zgodovina ni brez zanimivosti in pomena. Kaže nam predvsem, kako si je slovensko ljudstvo osvojilo svojo sedanjo domačijo, kako je vzdržalo v hudem boju za obstanek, kako je delalo in trpelo. Tudi taki spomini budé domovinsko ljubezen, užigajo zavednost in zaupanje v svojo moč." Tako je januarja 1910 v kratkem uvodu za prvi snopič Zgodovine slovenskega naroda, svojega življenjskega dela, zapisal zgodovinar Josip Gruden, ki mu posvečamo te vrstice ob obletnici njegove smrti.

... več o njem v obletnici meseca 02_2009

LETA 1942 UMRL HINKO SMREKAR

SLIKAR, RISAR, GRAFIK IN ILUSTRATOR (*1883)

Karikatura (it. caricare - nakladati, pretiravati) je v likovni umetnosti risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka ali družbenih razmer, večinoma satirična, humoristično kritična ali posmehljiva. Znana je bila že v antiki, kot samostojna umetniška oblika se je razvila v 18. stoletju. Med najpomembnejše karikaturiste pri nas spada risar in slikar Hinko Smrekar. Po bednem in bohemskem življenju je bil podoben Ivanu Cankarju, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo in opremil je številna njegova dela.

... več o njem v obletnici meseca 07_2003

o življenju umetnikov Ivan Cankar:

Kako so životarili naši pesniki in umetniki od Prešerna pa do najnovejših časov, vam je znano. Beda pa je zmerom večja, zakaj teh dandanašnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom več, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno... Časih sem že pisal o usodi in življenju umetnikov, ampak ljudje so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantične bajke. Toda niti besedica ni izmišljena - resnica sama je tako kruta in grda, da jo je težko opisati in da ni potrebna zraven nobena fantazija. (Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, 1907)

LETA 1968 UMRL ROMANO GUARDINI

ITALIJANSKI TEOLOG, FILOZOF IN DUHOVNIK (* 1885)

Rojen v Veroni, ko je bil eno leto star, se je družina preselila v nemški Mainz. Med študijem naravoslovnih znanosti, kemije in ekonomske politike je vedno bolj spoznaval, da je njegova prava pot duhovništvo. Teologijo je študiral v Freiburgu, Mainzu in Tübingenu. V duhovnika je bil posvečen leta 1910. Po kratkem delu v pastorali se je vrnil v Freiburg, kjer je leta 1915 doktoriral iz teologije z disertacijo Odrešenje pri sv. Bonaventuri. Po petih letih dušnopastirskega dela so ga leta 1923 poklicali na teološko fakulteto bonske univerze, kjer je predaval kot docent. Tisti čas je bil v Berlinu imenovan za predstojnika katedre za katoliški svetovni nazor. Nacisti so mu odvzelči priofesuro, zatom se je umaknil v Mooshausen. Po vojni je bil imenovan za profesorja na univerzi v Tübingenu, tri leta pozneje v Münchnu. Zaradi šibkega zdravja se je odpovedal profesuri in tudi ni veliko sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kardinalski naslov je odklonil. Kot filozof, teolog, liturgični animator in vzgojitelj je Guardini proučeval modrost in znanje velikih mož preteklosti (Sokrata, Platona, Avguština, Danteja, Pascala ...) ter njihove nauke v krščanskem duhu razlagal in prenašal na razmere svojega časa. Osnoval ni nobene svoje filozofske ali teološke šole oziroma kakšnega svojega sistema. O sebi je rekel, da je »priložnostni mislec«. Vendar nam je zapustil zelo veliko neprecenljivih del s področja filozofije, teologije, duhovnosti, biblicistike, liturgije itd. Nekateri pa ga imajo celo za cerkvenega očeta 20. stoletja. Zaslužni papež Jožef Ratzinger je v svojih nastopih in knjigah vedno znova poudarjal, da želi hoditi po poti, ki jo je utrl Guardini ...

več o Romanu Guardiniju v zapisu ob stoletnici rojstva Ognjišče 7-8_1985

nekaj njegovih misli:

• Kje bolj čutimo svojo revščino kakor pred Bogom? Postanemo majhni, hoteli bi še bolj pomanjšati svoj jaz, zavreči vso ošabnost. Zato se zmanjšamo za polovico, pokleknemo.
  
• Gospod, nekaj je reči: »Pripravljen sem na vse, kar hoče Bog«, ko gre dobro, nekaj drugega pa je biti zares pripravljen, ko pride križ.
  
• Poklican si. Bog te priteguje v snovanje svojega predvidevajočega ustvarjanja. Tvoja vest naj vidi, kaj je zdaj, v tem trenutku, najbolj prav.
  
• Božja volja je tista moč, s katero deluje On, da moremo izpolniti, kar On zahteva. Tako gledano ima drugo ime: imenuje se milost.
  
• Božja previdnost pomeni, da vse na svetu ohranja svoje bistvo in svojo resničnost, vendar služi nečemu, kar je vzvišeno nad ves svet: ljubeči Božji volji.
  
• Še v slabem delu zna Bog videti dobro iskro in zanjo biti zaskrbljen. Prav zato, ker je Bog dober, je tudi potrpežljiv.
  
• Ko se veselimo, je v tem veselju navzoč živi Bog. Ve za naše veselje, tudi on se ga veseli. In kadar trpimo, ne more biti brezbrižen do nas. Naša bolečina ga boli.
  
• Kesanje v človeku ustreza odpuščanju pri Bogu. Bog, ki zmore odpuščati, je vreden živo verujočega človeka, ki je sposoben kesati se.
  
• Držati se hočem Boga, da bodo moje življenje, moje trpljenje in moja smrt rodili večer sad.
  
• Sleherni večer naj bo vaja v visoki umetnosti: dati življenju pravi smisel, ki ustvari vsemu preteklemu končno veljavno vrednost in večno obličje.
  
• Kaj se pravi biti moder? Resnico tako povedati, da ne ruši, ampak gradi.

več misli Romana Guardinija:

LETA 2011 UMRL STANE JARM

KIPAR, GRAFIK IN PEDAGOG (* 1931)

»Vsakdanje izkušnje so me vedno vračale k spoznanju, da je življenje kalvarija ... Med Kristusovim in našim trpljenjem sem povlekel nekaj prispodob: Kristusa so obsodili na smrt – ko se človek rodi, je obsojen na življenje, ki poteka po vseh padcih in srečanjih ... Kristusu sta pomagala Veronika in Simon – tudi nam ljudje pomagajo prenašati križ. Tudi mi na poti življenja padamo in vstajamo in tudi nas na koncu položijo v grob. Tu se pojavlja vprašanje: je to dokončna, zadnja postaja? Gotovo bi bila zadnja, če ne bi bilo vere v vstajenje. Če se življenje ne nadaljuje po smrti, če ni večnega življenja, potem se ne splača niti priti na svet.« Tako je svojo vero v vstajenje in večno življenje izpovedal akademski kipar Stane Jarm kot 'gost meseca' v velikonočni številki Ognjišča aprila 1998. Od 30. septembra 2011, ko je prišel do zadnje postaje svoje osemdesetletne 'kalvarije', se je njegova vera spremenila v gledanje poveličanega Kristusa v družbi vseh, ki so hodili za njim po poti križa.

več:
S. Čuk, Akademski kipar Stane Jarm: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1998), 6-10.
S. Čuk, Kipar Stane Jarm: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2011), 20-21.

LETA 2012 UMRLA ANITA HUDL

PISATELJICA, PREDSEDNICA DRUŠTVA SLOVENSKIH PISATELJEV V AVSTRIJI (* 1946)

Rojena v Kamniku, študirala je v Ljubljani na FF, živela je v Nončni vasi pri Pliberku v  Podjuni. Pisala je besedila za kabaret in gledališče (pripovedno prozo in liriko), posvečala se je tudi gledališki igri in režiji. Leta 1973 je ustanovila igralsko skupino Oder 73, ki jo je vodila več desetletij. Zelo je bila dejavna v Slovenskem prosvetnem društvu Edinost v Pliberku in v Kulturnem domu Pliberk (2009 režirala Foersterjevega Gorenjskega slavčka). Med njenimi pesmimi v podjunskem slovenskem narečju je najbolj znana pesem Anzej, za katero je 1983 na festivalu narečnih popevk v Mariboru prejela drugo nagrado. Delovala je za ohranitev slovenske besede, pisala, režirala in organizirala najrazličnejše prireditve, do pa je bila tudi predsednica Društva slovenskih pisateljev v Avstriji in urednica literarno-kritične revije Rastje.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk