4. november

LETA 1832 ROJEN FRANJO RAVNIK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PROFESOR (+ 1883)

Buditelj in preroditelj Slovencev in Hrvatov v Istri se je rodil na Gorenjskem. Kot duhovnik je deloval v Istri in od leta 1883 v Kortah. Bil je naš najpomembnejši narodni buditelj v Istri. Narodnega duha se je navzel zlasti od škofa in učitelja Juraja Dobrile. V koledarju Istran je Ravnik objavil članke z izrazito gospodarsko-vzgojno in narodnobuditeljsko tematiko. Kot župnik v Kortah je obnovil in skrbel za rast slovenske osnovne šole, v kateri je tudi poučeval. Kulturno raven kraja je dvigal s pogovori, pridiganjem in širjenjem Mohorjevih knjig. Imel je tudi bogato knjižnico in je rad posojal knjige. Ime Korte je prevedel v Dvor in v vasi, kjer je deloval, je na današnji dan tudi umrl.

LETA 1885 ROJEN IVO ČESNIK

ODVETNIK, PISATELJ, ZVEST SODELAVEC MOHORJEVE DRUŽBE (+ 1951)

Luč sveta je zagledal leta 1885 v Sanaboru nad Vipavo. Na Dunaju je študiral najprej slavistiko in umetnostno zgodovino, nato pa presedlal na pravo. Bil je odvetnik v Novem mestu, po vojni je živel v Švici. Pri Dom in svetu je sodeloval od 1907 do 1913. Privlačil ga je oder. Leta 1914 je izdal izvirno burko Pogodba, kmečko komedijo s petjem, ki so jo podeželski odri veliko igrali. V letih med obema vojnama je pisal največ za Mohorjevo družbo. Zadnja objava v Mohorjevem koledarju 1945 je bil potopis Vipavska dolina.

LETA 1889 UMRL PETER PODREKA

BENEŠKOSLOVENSKI DUHOVNIK, UČITELJ MLADINE (* 1822)

"Mladina, ki hrepeniš po vzorih, po zlatih zgledih, odkrij si glavo in prikloni se! Bil je velezaslužen mož, prijatelj in uči­telj mladine, navdušen Slovenec, čist in kremenit značaj, vre­den, da se ga živo spominjamo in ga proslavljamo." Tako je o be­neškoslovenskem duhovniku Petru Podreki ob stoletnici njegovega rojstva zapisal Ivan Trinko. "Prav lepo se ga spominjam, imam ga še krepko zapisanega v domišljiji, kakor da bi ga videl še pred kratkim živega pred očmi. In vendar koliko let je že, odkar sem govoril z njim pos­lednjikrat v sončnem in rodovitnem Roncu, kjer je bil zadnjič v službi," piše Trinko v goriški Mladiki leta 1922. Ko je Podreka umrl, je bil Trinko star šestnajst let.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 11_1999

LETA 1933 UMRL ANTON KOSOVEL

UČITELJ IN ZBOROVODJA, OČE PESNIKOV SREČKA IN STANA (* 1860)

Kmečki sin iz Črnič na Vipavskem je po maturi na učiteljišču v Kopru (1881) služboval najprej v Šempasu, nato v Dutovljah na Krasu, v Sežani je postal vodja šole, tam se je tudi poročil. Tam sta se rodila sinova Stano (1895) in Srečko (1904), ki sta se uveljavila kot pesnika, predvsem genialni Srečko. Oče Anton je v letih 1908–1925 deloval v Tomaju, kjer je leta 1925 zgradil družinsko hišo. V vseh službenih krajih je vodil pevske in deloma cerkvene zbore. Hči Karmela (1899–1990) je bila glasbena umetnica.

LETA 1952 UMRL JOSIP NIKOLAJ SADNIKAR

VETERINAR IN ZBIRATELJ UMETNIN (* 1863)

Po končanem študiju veterine na Dunaju se je izpopolnjeval iz mikrobiologije in služboval po raznih krajih po Sloveniji. Bil je veterinarski inšpektor v Kamniku in ob svojem delu je znan predvsem po tem, da je zbiral etnografske, arheološke in kulturno zgodovinske predmete in leta 1893 v svoji hiši na Šutni v Kamniku postavil največji slovenski zasebni muzej, ki je bil znan tudi v tujini. Njegovi prijatelji so bili slovenski slikarji : Ferdo Vesel, Ivana Kobilica, Miha Maleš, Maksim Gaspari .... Bil je tudi njihov mecen, pomagal jim je pri iskanju naročil ... Številne umetnine iz Sadnikarjeve zbirke je po drugi svetovni vojni prevzel muzej v Kamniku.

LETA 1970 UMRL GUSTAV STRNIŠA

pesnik in pisatelj (* 1887)

Oče pesnika Gregorja Strniše se je rodil v Kranju, zaradi revščine je moral pustiti gimnazijo in delati kot prodajalec, pisar ... pozneje je začel pisati krajšo prozo in pesmi za mladino - bil je svobodni književnik. Pesmi je objavljal v Mladiki, Pionirju ... v Ljubljanskem Zvonu, tudi na televiziji je sodeloval v mladinskih oddajah. Bil je samouk, nanj je vplival Župančič in največ svojih del je tudi posvetil mladim. Pisal je pravljice, ki so prav klasične (s kralji, čarovnicami ...), zelo zanimive so tudi živalske pravljice ...

nekaj njegovih verzov:

Jaz imam pa goslice, / goslice zveneče, / ki pojó mi pesmice, / pesmi zlate sreče. // Jaz imam pa mamico, / mamico ljubečo, / ji zapojem pesmico, / ji prinesem srečo.

LETA 1975 UMRL RUDA JURČEC

NOVINAR, ESEJIST, PISATELJ,ORGANIZATOR NAŠEGA ZDOMSTVA (* 1905)

Doma iz Ormoža, kot srednješolec na mariborski gimnaziji je že objavljal krajše zgodbe, se vpisal na pravo, s Koroščevo pomočjo opravil tečaj v Nancyju in študiral novinarstvo na visoki politični šoli v Parizu. Kot diplomiran novinar je bil dopisnik časnika Slovenec, potoval in postal dopisnik svetovne agencije Havas, leta 1935 urednik ljubljanske podružnice JU agencije Avala ... med vojno prevzame urejanje Slovenca in zaradi delovanja na protikomunistični strani leta 1945 odide v Argentino, kjer postane eden vodilnih osebnosti družbenega in kulturnega življenja. Sodeluje pri tedniku Svobodna Slovenija, postane predsednik Slovenske kulturne akcije (1954), z Zorkom Simčičem ureja revijo Meddobje in Glas SKA. Začne pisati krajša prozna dela, leta 1957 pa izda Ljubljanski triptih, zgodbo medvojnih dogodkov okupirane Ljubljane, likvidacij in delovanja partijske tajne policije VOS s posledicami v povojnem času. Ruda je bil izjemen tudi v časnikarstvu, sledil je dogodkom po svetu, bil zelo razgledan v svetovni literaturi (Črke, misli in besede v Meddobju), pisal o slovenski književnosti, o Preglju, Balantiču, predaval je na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije, pisal uvodnike v tedniku Svobodna Slovenija. Bil je kritičen do komunistične oblasti v domovini in se zavzemal za svobodno Slovenijo, prepričan, da se je za svoje mesto vedno mogoče bojevati z odprtostjo in kakovostjo...

njegova misel:

»Globoko spoštujemo pieteto, ljubezen in vero tistih doma, ki čuvajo stvaritve slovenskega duha in jih hranijo za bodočnost. Z njimi pa nas veže velika dolžnost, da duhovne vrednote po svojih močeh izpolnjujemo in bogatimo. Iz ljubezni do teh vrednost in pri tem delu pa se ne izločujemo iz ostalega narodovega delovanja. Ne postajamo ekipa zase ali celo tekmovalci s komerkoli, ali pa da bi hoteli delo kogarkoli motiti. Nasprotno – menimo, da pravi kulturni delavec vedno prinaša tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu ...«

LETA 1982 UMRL LOJZE ILIJA

PISATELJ, PRAVNIK, UREDNIK (* 1905)

Iz kmečkega doma na Spodnjem Brniku je šel v šolo v Cerklje, v Kamnik in Ljubljano. Iz bogoslovja se je preselil na študij prava, kruh pa si je služil kot časnikar, kasneje s priložnostnimi deli. Leta 1947 je odšel v Venezuelo. Pisati je začel že v dijaških letih, večino objavljenih del je napisal v Venezueli. Leta 1958 so izšle Domače zgodbe, zbirka 20 črtic, v povesti Huda pravda (1971) je želel osvetliti nastanek slovenskega domobranstva. Zadnje delo, povest Zadnja velesovska nuna, je izšla po njegovi smrti (2006).

LETA 2000 UMRL FRANC MOČNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, PROFESOR (* 1907)

Če je v "stari" Gorici kdo rekel "monsinjor", so vsi vedeli, da ima v mislih dr. Franca Močnika, profesorja matematike, odličnega vzgojitelja mladih, urednika, duhovnega očeta slovenskih vernikov v mestu Gorica. Ob njegovem pogrebu 6. novembra 2000 je koprski škof Metod Pirih o njem povedal, kar so čutili vsi, ki so ga poznali: "Bil je goreč in spoštovan duhovnik, osebno preprost in skromen, delaven, nesebično dober, moder, premočrten, nikoli potrt, zvest Cerkvi in slovenskemu narodu." V svojih spominih, ki jih je uredil Jožko Kragelj in so izšli po njegovi smrti (2001), je opisal svojo nenavadno pot do duhovništva. Po maturi mu je mama omenila, da bi lahko šel študirat za duhovnika, pa ji je osorno odvrnil: "Raje umrem, kot da postanem duhovnik!" Kot študent matematike na univerzi v Bologni se je udeležil duhovnih vaj za fante v Gorici. Voditelj duhovnik Leopold Cigoj mu je v osebnem pogovoru zastavil vprašanje: "Ste kdaj mislili, da bi postali duhovnik?" Odgovoril je: "Nikdar!" Ko pa je odšel o njega, mu je v srcu zvenela ena sama misel: "Duhovnik boš!"

... več o njem v rubriki pričevanje 09_2007

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da mi je duhovniški poklic izmolila moja mama, ki je bila vedno v skrbeh, kako bo z mano.
  
• Brez molitve in trpljenja je vse le zunanjost brez prave vrednosti pred Bogom.
  
• Iz zgodovine vemo: čim težji so bili časi, tem več milosti je rosilo iz nebes v človeške duše, ker se je množila zaupna in prisrčna molitev ter je raslo zveličavno trpljenje.
  
• Majhni smo, zato nas mora med seboj vezati razumevanje, spoštovanje in potrpljenje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk