3. december

LETA 1800 ROJEN FRANCE PREŠEREN

03 12 1800-France-PreserenNAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK († 1849)

Rodil se je v Vrbi na Gorenjskem, pri Ribčevih, kjer je med "hišnimi" in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Pre­šernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribčevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nad­škofu Antonu Vovku. Prešernova rojstna hi­ša je "predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli ve­liki možje naše preteklosti" (Finžgar). Na gričku vzhodne strani vasice stoji cerkvica sv. Marka, zavet­nika vasi, ki ga Prešeren v svojem "sonetu nesreče" imenuje "bliž­nji sosed", ... Franceta, po rojstvu tretjega otroka in prvega sina je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umet­nost pisanja in branja. Poslal ga je na osnovno šolo v Ribnici, kjer je kot odličen uče­nec prišel v "zlate bukve" ... potem ga je poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja pre­živel devet let: Preše­ren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado "bukve" ... Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Marca 1828 je bil razglašen za doktorja prava ("jezičnega dohtarja".), opravil je odvetniški izpit, bil odvetniški pomočnik ... šele leta 1846 je v Kranju končno dobil samostojno odvetniško mesto. Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pes­nitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. ... Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti za­pustil svoje borno imetje ... Spominski dan njegove smrti je od leta 1945 slovenski kulturni praznik. "Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim," je zapisal Oton Župančič. "On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv." Od Boga je prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven "velikih" jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika.

... več o njem v prilogi 02_1991 in prilogi 12_2000, kjer je opisana njegova življenjska pot

nekaj njegovih verzov:

- Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / Tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijasa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi.

- Odprta noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena prat'ka. / Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, / od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, / ne odpodi od nas življenja tata / veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.

- Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! / Veselja dokaj strup njegov je umoril: / sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje / svet zaničvati se je zagovoril, / ljubezen zvesto najti, kratke sanje! / Zbežale ste, ko se je dan zazoril.

- Naj zmisli, kdor lepoto ljubi sveta / in od veselja do veselja leta, / da smrtna žetev vsak dan bolj dozori

- Dan jasni, dan oblačni v noči mine, / srce veselo in bolno, trpeče, / vpokoj'le bodo groba bolečine.

- Deklica prevzetna, zmisli, kak' je kratek vsaki cvet, / da začne se leto starat' že v srpani - čas hiti.

- Človeka smrt požanje, / človeštva ne; naprej / z njim, kar je storil zanje, / živelo bo vselej.

- Skeleče misli, da Slovenec mile / ne ljubi matere, vanj upajoče, / da tebe zame vneti ni mogoče, / z bridkostjo so srce mi napolnile.

- Trpi, če poka ti srce! / Prah z Bogom kregat' se ne sme!

- Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, / da vgásniti jo more sreče jeza.

- Sem videl ... da človek toliko velja, kar plača. / Sem videl čislati le to med nami, / kar um slepi z golj'fijami, ležami.

- Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.

 

LETA 1840 ROJEN MAKS PLETERŠNIK

03 12 1840-Maks-PletersnikJEZIKOSLOVEC IN SLOVAROPISEC († 1923)

Maks Pleteršnik je avtor znamenitega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1871 strani, I. del je izšel leta 1894, II. del pa 1895), ki je nekakšno 'sveto pismo' vseh, katerim je pri srcu slovenski jezik, eden glavnih izrazov naše narodne samobitnosti. Gradivo zanj so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart, Miklošič in drugi). Leta 1883 je uredniško delo odločno vzel v roke Pleteršnik in ga uspešno zaključil proti koncu leta 1892. To je temeljno delo slovenskega besedoslovja in jezikoslovja; iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom. Kraj njegovega rojstva in smrti pa so Pišece, gručasta vas na Bizeljskem, vinorodni pokrajini med vzhodnim robom posavskega hribovja in spodnjo Sotlo. Luč sveta je zagledal 3. decembra 1840; na svojem rojstnem domu, kjer je delovno preživljal pokoj, je tudi pričakal božjo deklo smrt, ki je prišla ponj 13. septembra 1923. Njegovi rojaki vedo, da profesor Maks pomeni na področju besedoslovja in jezikoslovja za Slovence prav toliko kot Prešeren v poeziji ali Cankar v prozi.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_1993

 

LETA 1850 ROJEN FRAN DETELA

03 12 1850-Fran-DetelaPISATELJ († 1926)

"Malokateremu našemu pisatelju smo bili v preteklosti tako krivični kakor njemu," je ob izidu druge knjige Zbranega dela pisatelja Frana Detela pri celjski Mohorjevi leta 1963 zapisal Jože Dolenc. "Njegova dela so imeli za povprečno branje. Takemu odnosu je botrovala miselnost naših politično vplivnih ljudi v preteklosti: Detela je bil človek, ki so mu bili zoprni strankarski prepiri in prepiri med raznimi strujami... Danes Detela po pravici uvrščamo med naše dobre realiste in med klasike naše dobre ljudske povesti."

... več o njem v rubriki obletnica meseca 07_1996

o njem:

- Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril. (Jakob Šolar)

nekaj njegovih misli:

- Delo nam gladi pot k sreči, daje nam zaupanje v Boga in sebe, odvrača nas od mnogih nespametnosti in nas obda s čistim, o zdravim zrakom, katerega hitro okuži lenoba.

- Človek nikdar ni sam: misli ga spremljajo vedno kot zveste tovarišice, neprijetne so mu večkrat, nezveste nikdar. Če jih hočeš odgnati, v druščino pojdi, med hrumeči svet, iznebiš se jih za nekaj časa; a kadar boš sam, boste spet skupaj, obstopile te bodo zopet. Če hočeš ubežati spominom, ki te preganjajo, ne hodi v samoto, v samoti si najmanj sam.

- Če hočeš, da ti zaupajo drugi, pokaži zaupanje sam vase in v svojo moč.

 

LETA 1867 ROJEN FRAN MILČINSKI

03 12 1867-Fran-MilcinskiPRAVNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1932)

Med najbolj znana dela Frana Milčinskega, ki velja za humorističnega pisatelja, spada vzgojna povest Ptički brez gnezda (1917), v kateri prikazuje od družin in družbe pozabljene otroke, vpliv okolja in dednosti na oblikovanje otroških značajev. Ta spoznanja si je pridobil v svoji dolgoletni sodniški praksi. Pisal je tudi strokovne razprave s področja mladinskega prestopništva.

njegova misel:

Oče in mati nista tista dva, ki sta kot starša vpisana v krstni knjigi; resnični starši so tisti, ki se ukvarjajo z nebogljenim bitjem, da iz njega zrede in vzgoje človeka.

ena kratka iz njegovih Butalcev:

Županova hči vre mleko

Ko se je omožila županova hči, tri koše je imela bališa, pameti pa toliko, kolikor je zanjo bilo prostora v glavi. Hvala bogu, je tudi imela usta, da je lahko včasih kako pametno dala od sebe, sicer bi ji bila pamet glavo še raznesla.
Pa se je koj prvo jutro izkazala na novem domu, kakšna da je gospodinja.
Ji je mož naročil, naj zavre mleko za zajtrk. Ubogala je, nalila mleko v lonec in ga pristavila k ognju. In je gledala in ji je bilo všeč, kako je mleko pričelo vreti in je naraščalo in je naraslo do vrha lonca, že se je pripravljalo, da prekipi.
Pa se je začudila in plosknila z rokami: »Nak! Kakšen je v tej hiši blagoslov! Še po en lonec moram — ako bog da, oba bosta polna!«
Stopila je po lonec in ga prinesla, pa je tedaj mleko na ognjišču že izkipelo in je žalostna zastokala bistra gospodinja: »Jojmene, kolikšna škoda! Kar ob dva lonca mleka smo!«

 

LETA 1888 UMRL 16 ROJEN CARL ZEISS

03 12 1888-Karl-ZeissNEMŠKI OPTIK (* 1816)

Začel je pod mentorstvom mehanika dr. Kornerja, se sam izobraževal in odprl svojo lastno delavnico za optične instrumente. Po letu 1847 je začel množično izdelovati mikroskope in razvijati nove tehnologije in njegovi mikroskopi so kmalu veljali za najboljše znanstvene pripomočke v Nemčiji. Podjetje je bilo uspešno, toda kasneje je spoznal fizika Ernsta Karla Abbeja in z njim se je začel nov razvoj tovarne Karl Zeiss v Jeni: nove leče, boljše ločljivosti mikroskopa, novi optični instrumenti (daljnogled s prizmami, objektivi za fotokamero, daljinomer). Zeiss tudi pomembno prispeval k razvoju optike in k sodobnemu načinu izdelave leč.

 

LETA 1894 UMRL ROBERT LOUIS STEVENSON

03 12 1894-Robert-Louis-StevensonŠKOTSKI PISATELJ, KI NAS VODI NA OTOK ZAKLADOV (* 1850)

Zelo ustvarjalen pisatelj, izpod njegovega peresa so privreli potopisi, eseji, pesmi za otroke, predvsem pa povesti in romani. Najbolj je znan njegov pustolovski roman Otok zakladov, pa tudi zgodovinski in znanstveno fantastični roman Dr. Jekyll in Mr. Hyde. Za njegovo pisanje je značilen preprost in jasen slog, bogata domišljija in napeto dogajanje. Umrl je na otoku Samoa, kjer se je zdravil za TBC.

njegova misel:

Biti to, kar smo, in postati tisto, za kar smo sposobni, to je smisel našega življenja.

 

LETA 1911 ROJEN IN 1981 UMRL NIKOLAJ OMERSA

03 12 1911-Nikolaj-OmersaSLIKAR IN ILUSTRATOR

Umetnostni zgodovinarji uvrščajo Nikolaja Omersa med najpomembnejše slovenske slikarje, ker je v slikarsko pojmovane krajine in tihožitja vnesel veliko novega, vendar se o njem razmeroma malo piše. Za svoje ustvarjalno slikarsko delo je prejel leta 1978 Prešernovo nagrado, slovensko državno priznanje za najboljše delo na področju glasbe, gledališča in filma, književnosti ter likovne umetnosti. Za knjižne ilustracije so mu kar trikrat (1950, 1955 in 1958) podelili Levstikovo nagrado. Imenovali so ga 'pesnik barv' . Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je o njegovem slikarstvu zapisal: »Če velja za impresionista kot prvo pravilo slikanje luči, svetlobe, velja Omersu slikanje barve. Luč mu je le pomagálo, da vidi barve.« Ob njegovem Avtoportretu (1943) je Ivan Sedej začutil: »Umetnikova lastna podoba priča o Omersi kot odličnem portretistu, ki je začel utirati pota novim pogledom na to častitljivo tematiko ... Na isti ravni obravnava človeško figuro kot barvni fenomen in kot bitje z zapletenim notranjim življenjem ... Avtoportret je slika človeka pred usodno dilemo.« Ta premalo znani umetnik se je rodil in tudi umrl na današnji dan – odmerjenih mu je bilo natanko sedemdeset let.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2011

 

LETA 1917 UMRLA ERNESTINA JELOVŠEK

03 12 1917-Ernestina-JelovsekDRUGOROJENKA ANE JELOVŠEK IN FRANCETA PREŠERNA (* 1842)

Ob njenem rojstvu je imela nezakonska mati Ana Jelovšek devetnajst, oče, pesnik France Prešeren, pa dvainštirideset let. Imela je težko mladost in bedno življenje. Očeta je idealizirala. Spomine nanj po pripovedi svoje matere je začela pisati (v nemščini) na pobudo pravnika Radoslava Razlaga. Besedilo, ki ga je večkrat dopolnjevala in spreminjala, je izšlo v slovenskem prevodu Spomini na Prešerna leta 1903 po zaslugi pesnika Antona Aškerca.

 

LETA 1918 UMRL JANEZ MADON

03 12 1918-Janez-MadonZNAN KOT SERAFIN GORIŠKI, REDOVNIK KAPUCIN, MISIJONAR V BRAZILIJI (* 1829)

Slovenski duhovnik Ludvik Ceglar (1917-1998), doma iz Metlike, ki je dolga leta živel in delal v Braziliji, je tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan, v rojstni domovini pa je bil še popolnoma nepoznan. Ta mož orjaške postave in širokega srca je petinštirideset let (1873-1918) deloval kot misijonar med brazilskimi Indijanci v pragozdu Amazonije. Po zgledu svetniškega škofa Friderika Barage in drugih slovenskih misijonarjev je bil oče Serafin Goriški ne le oznanjevalec Kristusove blagovesti med brazilskimi Indijanci, temveč se je trudil tudi za človeški dvig in za civilizacijo teh zapostavljenih ljudi. Sad Ceglarjevih raziskovanj je zajetna knjiga "Apostolski misijonar oče Serafin Goriški", ki je izšla leta 1982 pri Goriški Mohorjevi družbi. Po tej knjigi je pisateljica Zora Piščanc tega velikana vere predstavila v knjižici "Apostol brazilskih Indijancev", ki je izšla leta 1987 v Mali knjižnici Ognjišča.

... več o njem preberite v obletnici meseca 12_2008

... v knjižici Apostol brazilskih Indijancev, izšla pri Ognjišču

 

LETA 1948 UMRLA ZOFIJA BORŠTNIK

03 12 1948 Zofija BorstnikGLEDALIŠKA IGRALKA (* 1868)

Zofija Zvonarjeva je decembra 1882 še ne petnajstletna prvič nastopila v ljubljanskem gledališču skupaj s svojim poznejšim možem Ignacijem Borštnikom. On je bil njen prvi učitelj gledališke umetnosti. Nastopala je v Ljubljani, skupaj s soprogom Ignacijem v Zagrebu in drugod. Svoj pravi svet je našla v moderni drami. Simpatije publike in kritike si pridobila s prikupno zunanjostjo, temperamentom, naravnim darom in izjemno sposobnostjo vživljanja v najzahtevnejše like klasičnega in modernega sporeda.

 

LETA 1984 UMRL MIRKO KUNČIČ

03 12 1984-Mirko-KuncicMLADINSKI PESNIK IN PISATELJ (* 1899)

Maja 1945 so v upravičenem strahu pred novimi oblastniki zapustili Slovenijo številni begunci, tudi več pesnikov, pisateljev in drugih kulturnih delavcev. Med njimi je bil uveljavljeni mladinski pesnik, pisatelj in dramatik Mirko Kunčič. Odšel je v Argentino, ki je gostoljubno sprejela okoli 6500 Slovencev. Tam je preživel skoraj polovico svojega življenja v nenehnem domotožju po "raju pod Triglavom". Nekaj let kar ni mogel ustvarjati, potem pa je le prijel za pero. Kunčič je (doma in v zdomstvu) napisal nad 20 del, ki jih domovina ne pozna, čeprav spada med največje in najplodovitejše mojstre slovenske mladinske književnosti. Kot emigrant je bil v prejšnjem režimu "ožigosan" in zamolčan. Njegove knjige, ki so izšle "zunaj" (v Argentini, Gorici, Celovcu) so bile prepovedane; tiste od prej, pa so bile odstranjene iz knjižnic. Šele v samostojni Sloveniji je pri nas izšla prva njegova knjiga - ponatis mladinske povesti Od pastirčka do škofa - romansirana biografija Antona Martina Slomška (Magnolija, Ljubljana 1991). Tega plemenitega prijatelja otrok predstavljamo ob obletnici njegove smrti.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2009

nekaj njegovih verzov

 

LETA 1992 POSLANO PRVO SMS SPOROČILO

 

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zazveneli so božični zvonovi … Trpljenje je praznovalo velik praznik upanja in zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali, da vodi čez Kalvarijo cesta v veselo večnost.

(Ivan Cankar)
Sreda, 11. December 2019
Na vrh