29. marec

LETA 1561 ROJEN SANTORIO SANTORIO

ITALIJANSKI ZDRAVNIK, IZUMITELJ, POMEMBEN KOPRČAN († 1636)

Santorio izhaja iz slovenske rodbine Svetina. Njegov oče je bil iz Furlanije, bil je vojak in poveljeval je posadki topničarjev v Kopru. Živeli so v bližini stare porodnišnice v mestnem jedru in tu se je Santorio rodil (Santorijeva ulica). Oče ga je poslal študirat medicino v Padovo, kjer je leta 1582 diplomiral. Sčasoma si je pridobil velik sloves, zdravil je visoko hrvaško in italijansko plemstvo ter bil osebni zdravnik poljskega kralja. Po letu 1610 je predaval medicino v Padovi in bival v Benetkah, kjer je pisal, delal poskuse in izumljal naprave, s pomočjo katerih je uvedel v medicino eksaktno merjenje. Znamenita je njegova tehtnica, s katero je študiral presnovo, razliko med seštevkom človekove teže in zaužite hrane ter pijače in zaradi tega povečano telesno težo. Največ se je posvečal študiju telesne temperature in v zadnjem desetletju 16. stol. je je izumil termometer. Napisal je številne razprave in knjige (najbolj znana Ars de statica medicina) je izšla v 34 latinskih izdajah in 14 prevodih. Leta 1660 so v Benetkah izdali njegova izbrana dela. V Kopru na mestnem trgu je spominska plošča in doprsni kip njemu na čast. Istrsko društvo Helio Diakon, stolna župnija, univerza in Mestna občina Koper so letos (2015) pripravili spominsko slovesnost na trgu pred stolnico.

LETA 1773 SE JE RODIL FRANC HLADNIK

DUHOVNIK IN BOTANIK († 1844)

Slovenski botanik Franc Hladnik je končal je študij filozofije in teologije ter bil leta 1795 posvečen v duhovnika. Od leta 1807 do 1837 je bil profesor naravoslovja in ravnatelj gimnazije v Ljubljani. Leta 1810 je ustanovil botanični vrt v Ljubljani in ga je vodil do leta 1834 ali 1835. Od ustanovitve Botanični vrt še vedno neprekinjeno deluje. Hladnik je veliko potoval ter nabiral rastline za vrt in herbarij. Herbarij je leta 1836 podaril muzeju. Hladnikov zvest spremljevalec in vrtnar v Botaničnem vrtu je bil Andrej Fleischmann. Franc Hladnik je leta 1819 na Čavnu (Trnovski gozd) odkril novi rastlinski rod kobulnic, ki jo je šele leta 1831 opisal in po njem imenoval Reichenbach kot hladnikovka (Hladnikia) (Praprotnik, 1994). Rastlina, ki jo je našel, je rebrinčevolistna hladnikija ali hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia). Je naš edini rodovni endemit in raste na zelo majhnem območju v Trnovskem gozdu.

LETA 1867 ROJEN JOSIP ČERIN

GLASBENIK, DIRIGENT, MUZIKOLOG († 1951)

Sin učiteljske družine iz Komende si je že v srednji šoli nabiral glasbeno znanje, po maturi pa je samo tri semestre študiral pravo na Dunaju, potem pa se povsem posvetil glasbi. Deloval je v raznih krajih, od leta 1919 do smrti v Ljubljani, kjer je ustanovil vojaško godbo in jo dvignil na raven simfoničnega orkestra. Z njim je ustvaril prve slovenske izvedbe temeljnih del največjih skladateljev (Bacha, Beethovna, Mozarta). Od njegovih cerkvenih del je najbolj znana pesem Mogočno se dvigni.

LETA 1874 ROJEN RUDOLF MAISTER

GENERAL, BOREC ZA SEVERNO MEJO, PESNIK († 1934)

Rojen v Kamniku, končal dunajsko kadetnico in postal poročnik, načeloval podčastniški šoli, pred prvo svetovno vojno in po njej je služboval po raznih krajih tedanje avstro-ogrske monarhije, nazadnje v črni vojski v okolici Celja in Maribora. Ko je mariborski mestni svet ob koncu prve svetovne vojne razglasil priključitev Maribora k republiki Nemški Avstriji, je general Maister ustanovil slovensko vojsko z okoli 4000 vojaki in 200 častniki ter v noči na 23. november 1918 s svojimi soborci razorožil zeleno gardo mariborskih Nemcev. S tem je posredno zagotovil, da je štajerska metropola ostala slovenska. V naslednjem mesecu je s svojimi borci zasedel narodnostno mejno območje na Štajerskem. 23. november je v spomin na ta dogodek državni praznik, ki ni dela prost dan.

več:
S. Čuk, Rudolf Maister: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1994), 20-21.

LETA 1882 ROJEN MARKO BAJUK

FILOLOG, ZBOROVODJA, SKLADATELJ IN ORGANIZATOR ŠOLSTVA († 1961)

Iz rojstnih Drašičev pri Metliki je leta 1903 prišel v Ljubljano. Na Dunaju je študiral klasično filologijo in glasbo. Po končanem študiju je bil vsestransko delaven v slovenskem šolstvu. Po vojni se je umaknil na Koroško, kjer je bil ravnatelj slovenske begunske gimnazije v Peggezu. Leta 1948 je odšel z družino v Buenos Aires, leto zatem pa v Mendozo. Njegovo delavnost posnemajo vnuki: Andrej, ekonomist in politik, Marko, agronom, Božidar, arhitekt, Jorge (Jure), kirurg in Marcos (Marko) profesor glasbe.

LETA 1902 UMRL MATIJA TORKAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISEC (* 1832)

Bajtarski sin iz Zasipa pri Bledu je leta 1855 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah ljubljanske škofije, nekaj časa tudi v krški (celovški) škofiji. Rad je prijel za pero ter z vezano in nevezano besedo marljivo sodeloval pri Zgodnji Danici in Novicah. Za Družbo sv. Mohorja je napisal 3. in 4. del Življenja svetnikov in svetnic božjih (1871–1874) in s tem dokončal delo Jožefa Rogača. Bil tudi odličen govornik in v tisku je izšlo nad 300 njegovih skrbno izdelanih pridig.

LETA 1917 UMRL FRAN GERBIČ

SKLADATELJ, AVTOR PRVE SLOVENSKE SIMFONIJE, PEVEC (* 1840)

Simfonija je orkestralna skladba, navadno v štirih stavkih. Prva slovenska skladba te vrste je Lovska simfonija (1915) Frana Gerbiča, ki je bil ne le skladatelj, temveč tudi odličen operni pevec in glasbeni pedagog, najprej na tujem, potem pa vse do smrti (1917) v Ljubljani. Bil je organist in pevovodja cerkvenega zbora pri Sv. Jakobu. Pomemben je tudi kot cerkveni skladatelj.

več:
S. Čuk, Fran Gerbič (1840-1917): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2017), 52-53.

LETA 1947 UMRLA LJUDMILA PRUNK - UTVA

MLAD. PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA (* 1878)

Rodila se je v Ljubljani v revni družini poštnega uradnika, ki se je pogosto selila. Po osnovni šoli v različnih krajih je v Gorici opravila tečaj in izpit za vzgojiteljico v otroških vrtcih. Prve pesmi je objavljala v otroških listih Vrtec in Angelček. Privzela si je pesniško ime Utva (galeb). Ko se je v Trstu poročila in je bila ljubeča mati, so bile njene pesmi lahkotne, prisrčne in hudomušne. Izšle so v zbirki Kraguljčki (1924). Za slovenske mlade bralce je prevajala Andersenove pravljice.

LETA 1958 UMRL RAJKO NAHTIGAL

SLAVIST, FILOLOG, AKADEMIK IN PEDAGOG (* 1877)

Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja znanstvena in umetniška ustanova kulture slovenskega naroda. Ustanovljena je bila leta 1938. Njen prvi predsednik (imenovan od kralja) je bil Rajko Nahtigal, strokovnjak za slovansko jezikoslovje. Znanstveno je proučeval tudi staro cerkveno slovanščino.

LETA 1982 UMRL CARL ORFF

NEMŠKI SKLADATELJ, PEDAGOG (* 1895)

Rojen v nemški družini, ki je bila zelo aktivna v nemški vojski, zato o svoji preteklosti ni želel veliko govoriti. Vemo, da je do prve svetovne vojne študiral na münchenski Akademiji za glasbo, med 1. svetovno vojno pa je služil vojaški rok. Vojaška godba očetovega polka je igrala njegovo glasbo. Po vojni je deloval v opernih hišah v Mannheimu in Darmstadtu, kasneje pa se je vrnil v München in nadaljeval študij glasbe. Je soustanovitelj »Guentherjeve šole« za gimnastiko, glasbo in ples v Münchnu, kjer je bil od leta 1925 do svoje smrti vodja glasbenega oddelka. Predvsem se je ukvarjal z otroki in razvil mnoge teorije v glasbenem izobraževanju. Po njem je dobil ime orffov instrumentarij.. Njegovo najbolj slavno delo, scensko kantato Carmina Burana (1937), povezujejo z ustrojem takratne nemške države, čeprav je Orff večkrat trdil, da je kot prijatelj Kurta Huberja, ustanovitelja odporniškega gibanja, sodeloval pri tem gibanju - kar pa ni dokazano.

LETA 2016 UMRL JANEZ ZUPET

DUHOVNIK, PROFESOR, PREVAJALEC (* 1944)

Duhovnik msgr. Janez Zupet je bil rojen leta 1944 v Ljubljani, sicer velja za Horjulčana, saj je tam preživel mladostna leta. Čut za lepo je podedoval, saj je bil njegov oče organist v Horjulu in je tudi uglasbil nekaj skladb, Janezov brat Krištof pa je slikar. Poleg teologije je študiral tudi angleški jezik in indoevropsko primerjalno jezikoslovje, obenem pa se je naučil vrste jezikov, med njimi tudi hebrejščine iz katere je prevajal Sv. pismo, Kumranske rokopise ... Zupetov prevajalski opus je ogromen, predvsem pa zahteven, saj je prevedel številne miselno zahtevne knjige med drugim dela angleškega kardinal Newmana, sodobnega ameriškega mistika Mertona ter francoskega blaženega Foucaulda, filozofov Bubra, Kirkegaarda in Pascala. Za prevod njegovih Misli je leta 1981 prejel najvišje slovensko prevajalsko priznanje Sovretovo nagrado. Pri Mohorjevi družbi je urejal zbirko Religiozna misel, za katero je prevedel več del. Zaupali so mu jezikovni pregled številnih del. Velik del prevajalskega opusa pa je namenil Sv. pismu. Kot soprevajalec je sodeloval pri Uvodu v Sveto pismo stare zaveze (Mohorjeva, 1979) in Uvodu v Sveto pismo nove zaveze (Mohorjeva, 1982), prevodu Svetega pisma nove zaveze (1984), zlasti pa pri standardnem prevodu Svetega pisma (več knjig iz hebrejskega izvirnika, iz živih jezikov pa opombe zanj). Pisal je v številne časopise in revije (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja ...), bil je v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, v katero je pisal in zanjo prevajal. Poleg svojega prevajalskega in profesorskega dela je Janez rad pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Ob njegovi šestdesetletnici je Družina izdala njegovo knjigo Pot, resnica in življenje, nedeljske in prazniške nagovore kot pomoč duhovnikom pri oblikovanju homilije ...

Zelo smo mu hvaležni za vse delo, ki ga je opravil pri založbi OGNJIŠČE. Skozi njegovo redakcijo in lekturo so šli vsi prevodi priročnikov, ki smo jih izdajali v osemdesetih (Verujem danes ...) in tudi drugi prevodi v tistem času. Prevedel je deli sv. Terezije Deteta Jezusa (Na mali poti, Veličina Male Terezije); zelo pomembno je bilo njegovo delo pri prevajanju Svetopisemskega vodnika (1984) in Ilustrirane enciklopedije Svetega pisma (1994). Skupaj z R. Vodebom je prevedel knjigo Reči človek M. I. Rupnika (2001). Pri nas smo izdali tudi njegov prevod Visoke pesmi za katero je napisal tudi spremno besedo in opombe z ilustracijami brata in slikarja Krištofa (1992 in v ponatisu 2000). Veliko delo je opravil za nas, hvaležni smo mu za njegove lektorske predelave številnih izdaj (več kot 20 sem jih na hitro naštel ...), kljub obilnemu delu je bil vedno pripravljen svetovati in pomagati s kakšno lekturo ... zanimalo ga je, kaj načrtujemo, kaj bomo novega izdali ...

več:
F. Bole, Janez Zupet je prejel Sovretovo nagrado za prevod Pascalovih Misli: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (1981), 8-11.
B. Rustja, msgr. Janez Zupet. Sveto pismo naj nam postane vir novih spoznanj in navdihov za življenje: Gost meseca, v Ognjišče 2 (2007), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Zdrava življenjska modrost nas vodi k večni Modrosti. Vztrajno prizadevanje za pošteno mišljenje in čisto srce nas odpira in usposablja za Božjo modrost.
  
• Svetost je z ljubeznijo prežet človekov odnos z Bogom, pravičnost pa z ljubeznijo prežet odnos s človekom.
  
• Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.
  
• Samo razdajanje prinaša notranjo potešenost, srečo in mir. Čim bolj se razdajaš, tem bolj dejansko bogatiš.
  
• Če res ljubiš, boš tudi dober, pravičen, pošten, plemenit, iskren, usmiljen, pozoren, delaven in zvest.
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk