Anzelm (1033-1109)

21. april

Enajsto stoletje je bilo obdobje, ko je Cerkev z največjim naporom branila svojo zunanjo in notranjo svobodo; v tem času so se evropski narodi navduševali za osvoboditev Palestine izpod muslimanskega jarma. Tedaj se je na krščanskem Zahodu zbudilo tudi novo znanstveno zanimanje. Mož, ki skuša, zvesto stoječ na temeljih vere, z naporom umskih sil pogumno prodirati v kraljestvo resnice in ga osvajati, je današnji godovnjak sveti Anzelm. Njegovo znanstveno delo je pomembno v dvojnem pogledu: jasno je začrtal pot, po kateri naj hodi klasična sholastika, in spravil je v sistem nauk o odrešenju, ki ga je visoka sholastika spopolnila. Anzelmu dajejo naslov 'oče sholastike« cerkvene filozofije, ki se je obdržala vse do danes.

AnzelmTa bistri mož se je rodil leta 1033 v mestu Aosta v družini lombardskega plemiča Gundulfa, osornega in razsipnega moža, in njegove žene Eremberge, blage, modre in pobožne žene ter skrbne gospodinje. Očeta Anzelm nikdar ni maral, mati pa je odločilno vplivala nanj kot njegova prva vzgojiteljica. Ko je bil deček nekaj časa pri benediktincih v Aosti, je že mislil postati menih, kmalu pa ga je začel mikati svet. Po materini smrti je tri leta hodil po Franciji. Nazadnje je pristal v samostanu Bec blizu Rouena, ki je slovel po odlični šoli, katero je vodil Anzelmov rojak Lanfrank. Pod njegovim vodstvom se je Anzelm poglobil v študij. Ko mu je bilo 27 let, je postal menih v Becu. Ko je prior Lanfrank dobil nove naloge in se je preselil drugam, so za priorja izvolili Anzelma. Kot prior in voditelj samostanske šole je Anzelm pokazal izredne učiteljske in vzgojiteljske zmožnosti. Po smrti opata je bil soglasno izvoljen za njegovega naslednika in bil je skrben in ljubezniv oče samostanski družini.

V tem času je že veliko pisal. V svojih spisih se je loteval vprašanj s področja filozofije in teologije. Večino svojih del je pisal za meniške prijatelje, ki jim je odgovarjal na vprašanja, zato je rad uporabljal obliko dialoga pogovora. Anzelm ni imel namena, da bi obravnaval vso teologijo, marveč je obravnaval le posamezna važnejša vprašanja.

Kot opat je moral trikrat potovati na Angleško, kjer je imel njegov samostan posestva. Ko je prišel na Otok tretjič, je bil njegov učitelj Lanfrank, ki je bil postal canterburyjski nadškof in primas Anglije, že tri leta v grobu, njegov sedež pa je bil še vedno prazen. Angleški škofje so zahtevali, naj njegov naslednik postane Anzelm. Ta je novo visoko in odgovorno službo le nerad sprejel. Kralju je postavil tri pogoje: da vrne canterburyjski cerkvi odtujeno imetje; da se bo v cerkvenih zadevah ravnal po nadškofovih nasvetih; da prizna Urbana II. za papeža. Kralj Viljem II. je vse to obljubil, toda kasneje je besedo požrl in nadškof Anzelm je imel z njim in še z njegovim naslednikom hude boje za svobodo angleške Cerkve.

Kralji bi jo namreč hoteli čimbolj odtrgati od Rima in si jo podrediti. V vseh sporih, ki jih je imel z angleškimi kralji, je Anzelm pokazal neomajno trdnost v temeljnih vprašanjih, ki so zadevala svobodo Cerkve, v nepomembnih stvareh pa je znal popuščati.

Zaradi teh sporov je večkrat zapustil Anglijo ter živel v Italiji ali v Franciji. Zadnjič se je vrnil v Anglijo po sporazumu, ki je bil sklenjen v samostanu v Becu leta 1106. Kralj se je odpovedal investituri (vpeljevanju škofov v njihovo službo), obljubil je tudi, da si ne bo lastil dohodkov izpraznjenih škofovskih sedežev. Kralj je Anzelma poslej tako spoštoval, da ga je, ko je moral v Normandijo, postavil za državnega upravitelja. Anzelm je začel naglo pešati in 21. aprila 1109 je umrl. V svetniški koledar ga je uvrstil papež Aleksander VIII. leta 1690, papež Klemen XI. pa mu je leta 1720 priznal naslov cerkvenega učitelja.

Zajemi vsak dan

Ljubezen ne loči med višjimi in nižjimi, med izobraženimi in neukimi, med bogatimi in revnimi.

(Andrej Gosar)
Sreda, 28. Junij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh