Apolonij (umrl ok. 185)

21. april

»Glejte, bratje, kakšni ste bili poklicani!« razlaga apostol Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom. »Ni vas veliko modrih v očeh ljudi, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko imenitnih. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno.« Te njegove besede potrjujejo, da so bili med prvimi kristjani v večini preprosti ljudje, ljudje nizkega stanu. Vendar pa se že od začetka prihajali v krščanstvo tudi ljudje iz višjih slojev: izobraženci, ugledni in premožni, sprva bolj redki, polagoma pa v vse večjem številu.

ApolonijEden takih je bil Apolonij, zelo ugleden in vpliven rimski aristokrat, po vsej verjetnosti senator. Za krščanstvo se je odločil, ko je poslušal svetega Justina in bral njegove spise v obrambo krščanske vere. Zgodovinar Evzebij piše, da je bil Apolonij za časa cesarja Komoda (180–192) zaradi svoje izobrazbe in modrosti med kristjani zelo spoštovan. Njegov suženj ga je oblasti naznanil, da je kristjan. Sodnik Perenij je ovaduškega sužnja obsodil, da se mu potarejo kosti, Apolonija pa je povabil, naj se zagovarja pred senatom.

Cesar Komod kristjanom ni bil sovražen; da je moglo priti do kazenskega postopka zoper rimskega senatorja zaradi njegovega krščanskega prepričanja v tem času, si je mogoče razložiti iz dejstva, da so bili vodilni rimski krogi nagnjeni k podkupljivosti. Po pričevanju zgodovinarjev je Perenij, zmožen, a brezvesten človek, obsojal podložnike rimske države samo zaradi njihovega bogastva, da si ga je po njihovi usmrtitvi lahko prilastil. Tako je postal eden največjih bogatašev svoje dobe.

Apolonij se je moral pred sodno obravnavo, ki jo je vodil Perenij, na dolgo in široko zagovarjati. Pri tem je ta lakomni načelnik cesarske straže skušal zbujati vtis, da želi biti Apoloniju čimbolj naklonjen. Apolonij se je odlično zagovarjal, naposled pa je le bil obsojen na smrt z obglavljenjem, ker je ostal stanoviten v svoji veri. Apolonijeve odgovore sodniku in njegov zagovor je Evzebij uvrstil v zbirko poročil o starih mučencih. Proces se je vršil v Rimu najbrž med letoma 183 in 185, ko je bil Perenij na višku svojih moči.

Sodnik je Apolonija najprej pozval, da mora priseči pri cesarjevi boginji sreče. Apolonij je odgovoril, da je kot kristjan pripravljen priseči, da cesarja spoštuje in moli zanj, ne more pa priseči pri njegovih poganskih božanstvih. Za Apolonijeve dokaze je bil sodnik nedostopen in Apoloniju je dal tri dni odloga, 'da zase preudari o svojem življenju'. Po treh dneh se je sodna razprava nadaljevala in Apolonij je sodniku Pereniju bistroumno odgovarjal. Med drugim je dejal: »Spoznaj, Perenij, da je za kralje in senatorje in mogočne oblastnike in bogataše in berače in svobodne in sužnje in velikaše in majhne, modrece in neuke Bog določil eno smrt za vse in po smrti sodbo vseh ljudi. Je pa razlika v smrti. Zato učenci Besede, ki je pri nas, vsak dan odmirajo nasladnostim, krotijo poželjivost z odpovedjo in hočejo živeti po božjih zapovedih.« Z neupogljivo trdnostjo je Apolonij poudaril, da smo se od križanega Jezusa "učili lepo živeti in pričakovati prihodnje upanje, četudi prav nasprotno trpimo". Svoje pričevanje je potrdil s smrtjo.

Apolonij ni ostal osamljena priča med rimskimi kristjani. Za njim jih je bilo čedalje več, na katerih se je uresničeval Tertulijanov izrek: »Več nas je, kolikorkrat nas žanjete: seme je kri kristjanov.« V naslednjih stoletjih je rimsko cesarstvo vedno huje propadalo, vrste kristjanov pa so se množile.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh