PASKAL Baylon (1540-1592)

17. maj

Današnjega svetnika življenjepisa imenujejo 'evharistični serafin' ker je bilo že izza nežnih otroških let njegovo najljubše opravilo češčenje svetega Rešnjega telesa. Resnica o Jezusovi navzočnosti v evharistiji je Paskalu segla tako globoko v dušo, da so ga starši od devetega leta naprej iskali in našli zatopljenega v molitev pred tabernakljem, kadar so ga doma pogrešali. Zaradi tega ga je papež Leon XIII. leta 1897 določil za zavetnika evharističnih pobožnosti. Pri nas je sv. Paskal Baylon postal zavetnik vednega češčenja svetega Rešnjega telesa, uvedenega pod evharističnim papežem sv. Pijem X., in posebne bratovščine, ki skrbi za primerno cerkveno opravo.

Pashal-BaylonRodil se je 16. maja 1540, prav na binkoštni praznik. V njegovi domovini Aragoniji, pokrajini na severu Španije, so binkoštni praznik imenovali Pascua kakor veliko noč, zato so novorojenčku dali ime kar po prazniku. Preprosti starši so ga naučili za silo brati in pisati, predvsem pa so ga vzgajali v prisrčni vernosti. Ko je nekoliko odrastel, je postal pastir: poleg domače črede je čuval tudi živino nekaterih sosedov. Čredo je znal tako lepo urejati, da se je mirno pasla, on pa se je potopil v molitev.

Pri devetnajstih letih je želel vstopiti v samostan reformiranih frančiškanov, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja. Redovnikom se je zdel premlad in so ga odklonili. Paskala je tedaj vzel za pastirja bogataš Martin Garcia. Fant mu je bil všeč zaradi vsestranske razumnosti in uporabnosti, da ga je hotel posinoviti in ga postaviti za svojega dediča. Paskal je vabljivo ponudbo odklonil in po dveh letih spet zaprosil za sprejem v samostan. Sloves njegove pobožnosti je bil že tako razširjen, da je bil zdaj sprejet in leta 1564 je že napravil redovne zaobljube.

Zaradi njegove globoke in razumne vernosti so ga predstojniki nagovarjali, naj se izobrazi in postane duhovnik. Paskal pa se za tako vzvišen stan ni čutil vrednega in je želel ostati preprost brat laik, kar je dejansko ostal vse do smrti. V različnih samostanih je odlično opravljal razne naloge. Največkrat je bil vratar, posebno v samostanu Svetega rožnega venca v Villa Real pri mestu Valencia, kjer je bil najdlje in kjer je tudi umrl. Iz globokega molitvenega stika z Bogom je črpal izredno modrost. Številni ljudje, bogati in revni, preprosti in izobraženi so se zatekali k Paskalu po nasvete in navodila. Neuki brat nikogar ni odbil, vendar je pogovore opravil na kratko – mudilo se mu je k molitveni zbranosti. Rad se je udeleževal skupnih molitev samostanske družine, prosti čas pa je uporabljal za češčenje svetega Rešnjega telesa, kjer je najgloblje doživljal srečo božje bližine. Srčno rad je stregel pri mašni daritvi; ni čutil utrujenosti, tudi če je ob raznih slovesnostih ministriral več ur po vrsti. Svoje versko znanje je bogatil z branjem dobrih knjig, iz katerih si je izpisoval lepe misli, katerim je dodajal še svoje molitvene navdihe.

Brat Paskal je bil vsak trenutek pripravljen na smrt in v svojem dvainpetdesetem letu je začel pešati. Sestra Smrt ga je popeljala v večnost 17. maja 1592. Bil je spet binkoštni praznik. Ljudje so bili prepričani, da je Bog s tem opozoril na tega svojega izvoljenca. Njegovega pogreba so se udeležile velikanske množice ljudi. Glas o njegovih čudežih se je širil po vsem svetu. Leta 1619 je bil razglašen za blaženega, za svetnika pa leta 1690. God tega svetnika že od nekdaj obhajamo 17. maja.

Zajemi vsak dan

Vzdržuj v nas, o Marija, vero, nadnaravno vero, preprosto vero, polno in močno, iskreno vero, ki črpa iz vodnjaka resnice, iz Božje besede.

(sv. Pavel VI.)
Četrtek, 18. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh