Valerij in Rufin (umrla 303)

God: 14. junij

O obeh mučencih zanesljivo vemo le glavne podatke. Bila sta nižja uradnika rimske finančne uprave, ki je imela ob veliki državni cesti skozi Galijo (današnjo Francijo) proti Britaniji svoje skladišče za žito in drug živež pri Braineu v dolini Basoke (danes: Aisne). Njuna naloga je bila, da sprejemata, zapisujeta, hranita in spet oddajata živež po na­ročilu višjega državnega upravnika. Valerij in Rufin sta bila znana po svoji zanesljivi zvestobi in poštenosti. Bila pa sta tudi goreča kristjana in sta velike priložnosti za stik z ljudmi uporabila za oznanjevanje bož­jega razodetja in odrešenja. Takrat, to je proti koncu tretjega stoletja, v tistih krajih krščanstvo še ni bilo splošno znano, oba misijonarja pa sta ga tako razširila, da je Kristusovo ime bilo tod že kmalu močno češčeno. Bil je to preskušen način za oznanjevanje evangelija, ki se je naj­bolj obnesel na tleh rimskega cesarstva, in način, brez katerega si končne zmage krščanstva skoraj misliti ne moremo. Navadno so bili najbolj vneti Kristusovi glasniki obrtniki in trgovci, v tem primeru pa vidimo, da so se take naloge oprijeli vsi sposobni kristjani.

ValerijPoskusila sta sicer pridobiti za Kristusa tudi svojega predstojnika, barbarskega suroveža in nasilnika Riziovara, a pri njem nista nič opra­vila. Zgodilo se je prav nasprotno: Riziovar ni maral ukloniti svojega tilnika pred Kristusom in je vrh tega oba skladiščnika zasovražil. Bila sta mu kakor nadležen očitek vesti in zato ju je hotel odstraniti. Prilož­nost za to se mu je pokazala, ko se je leta 303 začelo ostro preganjanje kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Ko sta Valerij in Rufin spoz­nala Riziovarjev naklep, sta se na tihem umaknila v skrito jamo, kakr­šnih je več v tisti dolini. Riziovar pa ni odnehal, dokler ju ni odkril in postavil pred sodišče. Dosegel je, da ju je po državnih zakonih doletela smrtna kazen. Valerija in Rufina, ki sta pred sodnikom junaško izpo­vedala svojo zvestobo Kristusu, so leta 303 obglavili in njuni trupli po običaju vrgli v reko Vesle. Kristjani so ju nato ob rečnem toku prestre­gli in ju skrivaj pokopali. Ko je nekaj let pozneje Konstantin Veliki, sin Konstancija Klora, dal krščanski veri državno priznanje, je postal grob obeh mučencev eden najslavnejših v krščanski Galiji. Relikvije Valerija in Rufina še danes časte v stolnici mesta Soissons in godovni spomin obeh mučencev 14. junija zelo slovesno obhajajo.

Zajemi vsak dan

Danes si veliko ljudi prizadeva, da bi imeli čim več, da bi doživeli čim več, da bi se čim bolj uveljavili, da bi čim več pridobili – tudi na račun drugih. To človeka vedno bolj zapira v samega sebe.

(Alojzij Šuštar)
Torek, 25. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh