Mihelina Malatesta (ok. 1300–1356)

God: 19. junij

Zdrava družinska vzgoja mora otroka pripravljati na življenje, kakršno v resnici je: ne samo z veselimi in srečnimi trenutki, temveč tudi s težavami in omejitvami. Oče današnje godovnjaki nje je svojo ljubljeno hčerko vzgajal predvsem za brezskrbno in veselo prihodnost, zato jo je prvi velik udarec skoraj podrl. Na srečo je imela ob sebi ljudi, ki so ji pokazali, kje naj išče opore, da bo mogla vzdržati tudi v preskušnjah.

MihelinaMihelina Malatesta se je rodila okoli leta 1300 v mestu Pesaro na italijanski strani jadranske obale kot plemiški otrok. Nič ji ni manjkalo. Odraščala je v pravo lepotico. Že pri dvanajstih letih so jo poročili z mladim velikašem iz družine Malatesta. Tudi on ji je nudil udobje, sijaj in prijetno družbo. Ko je po nekaj letih rodila sina, se je nanj navezala z vsem srcem. Prvič je občutila strašno bolečino, ko ji je po osmih letih zakona umrl ljubljeni mož. Nekaj časa je bila popolnoma otopela, mrtva za vse. Ko je le prišla k sebi, se je bolj živo zavedla minljivosti življenja, zato ga je skušala napolniti z dobrimi deli. Še vedno pa je bila ujetnica svojega bogastva.

Leta 1335 je prišla v Pesaro resna žena njenih let: frančiškanska tretjerednica Sorijana. Mihelina jo je povabila na svoj dom. Sorijana je svoji gostiteljici odpirala oči za spoznavanje božje veličine, dobrote in usmiljenja, posebno pa jo je navajala k nenavezanosti na svetne dobrine. Mihelina je bila dobra učenka: dobrodelnost je začutila kot svojo dolžnost in prav kmalu je znala velikodušno ravnati z ljudmi ter pozabljati nase. Zelo je ljubila svojega sina edinca. Ko ga je vrgla božjast in je kmalu nato umrl, je sicer to izgubo komaj prebolela, vendar je ni strla kot prej smrt moža. Ta žrtev je bila zanjo nova stopnica k Bogu.

Sklenila je, da bo poslej živela revno kot frančiškanska tretjerednica. Ko je hotela ta svoj sklep uresničiti, je naletela na hudo nasprotovanje pri sorodnikih in pri družbi, v kateri se je dotlej sukala. Njeno življenje je potekalo v molitvi in spokornosti, predvsem pa v dobrodelnosti. Ko je začutila, da se ji bliža smrt, se je srečna in hvaležna prepustila božji volji. Umrla je 19. junija 1356. Pokopali so jo v frančiškanski cerkvi v Pesaru, kjer počiva še danes. Uradno je bila razglašena za blaženo leta 1737.

Zajemi vsak dan

Božji MI je večni vzor človeškega MI; tistega MI predvsem, ki ga oblikujeta mož in žena, ustvarjena po Božji podobi in sličnosti.

(sv. Janez Pavel II.)
Ponedeljek, 21. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh