• 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

Misli Karla Rahnerja

Karl Rahner (* 5. marec, 1904; Freiburg im Breisgau, Nemčija – † 30. marec 1984, Innsbruck, Avstrija)

 

* Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.

* Krščanstvo je vera v prihodnost, v blaženo, neskončno prihodnost, ki je nezakrita navzočnost neskončnega Boga kot našega večnega življenja.

* Vsakdanja molitev je težavna zadeva... Kako pogosto je srce daleč od tega, kar usta govore, daleč od njega, ki mu je molitveni obrazec namenjen.

* Lahko se prebudi ljubezen do Boga tudi ob tihem, hvaležnem vese­lju, ko se srečamo z dobrim človekom ali ko se rešimo velikega strahu ali silne žalosti.

* Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša moli­tev.

* Gospod ni naš Bog le ob praznikih. Nismo njegovi le, če se nas v njegovih veličastnih svetiščih dotakne njegova skrivnostna lepota; njegovi služabniki in služabnice smo tudi na polju in v delavnicah, pri mizi in v spalnici.

* Le vsakdanja molitev nam lahko pomaga. Le če vsak dan molimo, pripravljamo pogoje za ure vzvišene molitve.

* V molitvi srce govori Bogu, ki nas drži, čeprav padamo; ki nas krepi, čeprav smo kar naprej slabotni; ki nam je blizu, čeprav ga ne moremo videti.

* Odločilni trenutki našega življenja so milostni božji dar, ko jih prejmemo, in zopet milost, ko se pravilno odzovemo.

* Za tistega, ki veruje, je smrt kakor padec v naročje živega Boga, ki se imenuje Oče.

* Ko se bomo na sodni dan znašli pred Bogom Očetom, ne bomo našli odgovora na svojih tisočero zakaj. Naša vprašanja bodo izginila.

* Le kako naj spremenimo dan v molitev? Z nesebičnostjo in ljubez­nijo.

* Sveti Duh nam pri molitvi pomaga. Ne bo se utrudil. Ko se bomo naveličali praznine svojega srca in svoje molitve, bo veselo slavil Boga.

* Ne smemo se omejiti na redke, pretresljive ure vzvišenega razpoloženja, ko iz nas molitev kakor sama po sebi kipi. Doumeti moramo, da nam je vsakdanja molitev potrebna, saj pripravlja izredno molitev, toda tudi izvira iz nje

* Ko imamo pred očmi le Boga, njegovo ljubezen, njegovo voljo, ko je vse samoljubje v nas dogorelo, šele potem smo popolni božji otroci, šele potem je naša prosilna molitev božječloveška, šele potem lahko govorimo s Sinom: Vem, da me vselej uslišiš.

* Vsakdanjost naj bo za kristjana prostor vere, šola preudarnosti, vaja v potrpežljivosti, zdravilno razkrinkanje velikih besed in nepristnih idealov, tiha priložnost za dejavno ljubezen in zvestobo, obvarovanje resničnosti, ki je seme poslednje modrosti.

* Smrt naše sebičnosti na križu vsakdanjih težav pripravlja vstajenje ljubezni. Naš dan je prežet z ljubeznijo, s hrepenenjem, z zvestobo, z vero, s pripravljenostjo in vdanostjo v božjo voljo; vsakdanjost sama je postala molitev brez besede!

* Človek, spoznaj vendar veličino svoje molitve! Če priznavaš, da si postal deležen božje narave, priznavaš vendar tudi, da tvoja molitev ni le človeško opravilo, temveč delo Svetega Duha v tebi.

* Vsakdanjost nas uči, da postanemo bogati, le če se razdajamo, mirni zaradi odpovedi, veseli zaradi žrtve, ljubljeni, ko ljubimo; človek postane nesebičen in zaradi tega svoboden.

* Srečen, kdor posvečuje svojo vsakdanjost z molitvijo! Vsaj se ne bo popolnoma povsakdanjil.

* Ob naših odločitvah je v nas uprto božje oko in naš pogled se sreča z njegovim. Zaradi tega so trenutki odločitev tudi trenutki molitve.

* O ti vsakdanja molitev! Molitev zanesljive zvestobe si, ki nesebično služi božjemu veličastvu, ki ne pričakuje plačila. Posvečuješ puste ure in daješ neznatnim trenutkom veličino.

*Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.

 

zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh