Misli patra Mihe Žužka

+ Ne bojmo se ne Boga ne Kristusa ne Cerkve. Bojmo se nič. Če nam je prav ali ne, je naše življenje vožnja na vse - ali nič.

+ Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

+ Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik dan.

+ Ljudje razumejo, da jim ne sme primanjkovati joda, kalija, proteinov... Zdi pa se jim kar možno, da bi shajali brez Boga.

+ Besede so seme, iz katerega klijejo misli, dejanja, dogodki, zgodovine, bodočnost, večnost.

+ Krst je šele novo, pravo življenje. Svoja leta bi morali pravzaprav šteti od krsta ... Sploh pa ne bi smeli šteti let, temveč le stopnje, do katerih se je novo življenje v nas razcvetelo

+ Pogumno vstopimo v velikonočno skrivnost, ne bojmo se velikih zamahov usode, saj iz nas delajo velike ljudi. Bojmo se le zaspanosti, zaradi katere preslišimo tako sovraštvo velikega petka kot najmogočnejše grmenje prihajajoče pomladi - velikonočno alelujo.

+ Vsako zvezdo Bog kliče po imenu, s tem jo izvablja iz nebivanja. Enako dela z menoj, a tako obzirno, da sploh ne čutim njegovega 'prsta'. Na vsak način hoče rešiti mojo svobodo. Brez nje - me ne bi mogel klicati po imenu.

+ Srce ob srcu. Srce v srcu. Tako je tudi v Bogu. Bog Oče se je vsega izlil - v Sina, Sin v Očeta - v Svetem Duhu, ki nič drugega ni kot neizrekljiva božja prisrčnost. V to božjo prisrčnost vsi potujemo. Prisrčnost v naših družinah je le priprava in šola za zadnjo prisrčnost.

+ Lahkomiselni ljudje zapravljajo svoj čas. Ena ura - to je le kratka urica. Kaj bi to! En dan gor ali dol. Še mesec in leto - tako hitro sta naokrog. Se ne splača razburjati. Pametnim ljudem pa je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

+ Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik, da je njegovo življenje veliko, ker je vključeno v delo za božje kraljestvo. Pa naj bo še tako revno, pusto in prazno, bo dejansko bogato, zanimivo in polno.

+ Vsako jutro se bom odpravil v pravo smer – sveti Trojici v objem. Vsak dan me bo pripeljal za eno postajo bliže tej končni postaji.

+ Naj bo Kristus v središču našega življenja. Potem bo naše življenje iz zlata, vsak dan se bo pa lesketal kot dragulj – njemu v čast.

+ Veseli smo, ker je Bog do nas tako dober, usmiljen, odrešilno razpoložen. A pravico do veselja si dobimo samo tako, da smo še mi podobni Bogu: dobri, usmiljeni, odrešilno razpoloženi.

+ Vsakdo od nas ima nalogo, da iz svojega življenja naredi vrisk odrešenja. Čim bliže smo smrti, tem bolj bi morali čutiti svojo odrešenost.

+ Pred človekom se moram zastrmeti v skrivnost osebnosti. Vsakdo mi je milost. Vsakdo me v čem presega, je večji od mene. Zlasti če skozenj seva Bog, ki se izničuje.

+ Družina, okolje, poklic - tri polja ljubezni. Drobna uslužnost, dobrota, potrpežljivost gradi boljši svet.

+ Zdaj šele razumem, kaj bi ti rad od nas, Gospod: ne želiš si naših darov, le kaj naj bi ti prinesli! Hrepeniš pa, da bi se nam dal, da bi te sprejeli.

+ Vsi smo drug drugemu darilo - iz daljav. Vsi plavamo v druge svetove. Žal prevečkrat izplavamo, preden vzpostavimo globlje stike.

+ Vsi smo - če hočemo ali nočemo - vpleteni v čudovito igro medsebojnega vplivanja. Povzročamo dobre ali slabe valove, ki hite po morju človeštva.

+ Bog je človeka ustvaril za ljubezen. Ta ga gnete in predeluje. Dela ga neumnega. A prav takrat je pameten.

+ Ni dne, ki bi ne bil od Gospoda. Ni dne, ki bi ne bil za Gospoda.

+ Bodimo usmiljeni in bomo dosegli usmiljenje - to velja zlasti znotraj družine.

+ So moje besede morilne ali zdravilne, rušilne ali odrešilne? Polne in jedre kot kleno zrnje, ali prazne in mrtve kot pleve? Začinjene z dobroto ali zastrupljene s sovraštvom?

+ Vsi čutimo, da je življenje nekakšna vzvišena naloga. Ne določamo je mi, ona določa nas.

+ Kolikor bolj dosežemo božjo bližino, toliko bolj dosežemo sebe. Svoje bistvo. Razsežnost večnosti. S tem tudi življenjske trdnosti.

+ Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

+ Biti kristjan ne pomeni poleg drugih dnevnih dolžnosti še nekaj minut porabiti za molitev, sicer pa živeti kot drugi. Pač pa pomeni: bivati na nov način.

+ Ujeti smo v ljubezen. Ustvarjeni smo od Ljubezni, namenjeni za Ljubezen. Izdelani po modelu Ljubezni.

+ Povečajmo svoje dneve! Časa sicer ne moremo raztegniti. Moremo pa dnevu dati polnost, da bo en dan veljal za dva ali štiri ali tudi osem dni.

+ Zemlja je cvet vesolja. Oltar vesolja. Svetišče vesolja. Milijoni jo slikajo, preučujejo, obdelujejo. Kogar zanima Zemlja, mu ne bo dolgčas. Na Zemlji sem jaz, si ti in ti... Vsi smo so-zemljani, so-potniki v večnost.

+ Jezus je vedel, da mora večina živeti redno, hoditi v službo, obdelovati polje, skrbeti za bodočnost svojih otrok. Odklanjal pa je tako pretirano skrb, ko človek grabi več kot potrebuje. Ko tako skrbi za čas, da pozabi na večnost.

+ Srce naše vere je velikonočna skrivnost, Kristusova zmaga nad trpljenjem in smrtjo, še prej nad grehom, tem zadnjim virom vsega zla na svetu. Z vzklikom aleluja so kristjani ovili veliko noč - in vse nedelje skozi leto, vsaka je namreč ponovitev velike noči.

+ Nadvse pazite na pravo smer! Ne samo, ko greste na vlak, ampak v vsem življenju! Na vsakem križišču se ustavite in dobro premislite, katero pot boste ubrali.

+ Vse stvarstvo je samo drobna iver iz debla, ki se imenuje Bog, samo majhna iskra iz tega velikega kresa, ki se imenuje Ljubezen.

+ Vsako jutro je sveže kot novo stvarjenje, vsako poldne je polno kot tisti čas, pričakovan od vekov, ko se je utelesila Beseda; vsak večer je kot konec in sodba.

+ Vsak dan je lahko velik, samo če hočemo. Vsak ima svojo značilnost. Odkrijmo jo, obdelajmo jo, poudarimo jo, pa bo postal dan kot biser.

+ Rastemo iz preteklosti v prihodnost. Nihče nas ne bo prepričal, da je naša dirka skoz zgodovino le zagon v prazno.

+ Vera ni le vednost o Bogu ali kak običaj. Je srečanje živega človeka z živim Bogom. Otroka versko vzgojiti pomeni dopovedati mu, da je Bog vedno z njim, da ga vedno ljubi.

+ Vera spremeni človeka. Iz lebdenja v zraku ga postavi na trdna tka dejstev, ki spreminjajo brezciljno životarjenje v vzvišeno pesem: tudi jaz sem božji otrok.

+ Človek je vedno družinsko bitje. Mora koga imeti, mora komu pripadati, biti potreben. Tudi ko je star in bolan - takrat še najbolj. Hoče ostati v družini.

+ V družini se povezujemo. Vsakdo lahko vsakogar s čim obdari. Ne gre za otipljive darove, tudi ne za vednost in znanje, pač pa za naklonjenost srca.

+ Rečeš dobro besedo, storiš drobno uslugo, pokažeš se kot plemenit človek - kaj veš, na koga vse boš vplival?

+ Na angelov pozdrav je Marija hotela preprosto povedati: Gospod, tu sem. Vse storim, kar želiš. Želim ti pomagati pri tvojih načrtih.

+ Vsak dan je kot prazen list, ki mi ga zjutraj daje Bog in mi zraven govori - po vesti: vzemi in glej, da boš kaj lepega napisal, zvečer bova pa pregledala in shranila v arhiv.

+ Brez vstajenja je naše življenje prazno, pusto, sivo. Z vstajenjem pa postane razodetje, poveličanje, odrešenje.

Jezus je imel v sebi vse tako imenovane moške in ženske prvine. Saj sta moški in ženska samo dve upodobitvi istega izvirnika - Boga samega, polnosti vsega lepega, dobrega, občudovanja vrednega.

+ Svet vidi vrednoto v tem, da igraš gospoda, drugi pa naj ti bodo strežniki. Kristus vidi vrednoto v tem, da si človek ljubezni, da pozabljaš nase in strežeš drugim.

zbira Marko Čuk