Marija - te poznam?

»Spet kliče nas venčani maj k Mariji v nadzemeljski raj,« pri šmarnicah prepevamo Mariji, kraljici kristjanov, Slovencev, bolnikov ... Marija je zatočišče mnogih src. Kdo pa je zate in kaj pomeni tebi?

Marija 05 2017aObičajna mama
Razmislek o Mariji je običajno osredotočen na tistih nekaj klasičnih odlomkov, kjer je še posebej orisana Marijina vloga v Jezusovem življenju. Zdi se, da je bila vedno vpeta v zanimive dogodke. Vedno? Pravzaprav se vse nenavadnosti kmalu po rojstvu (po begu v Egipt) nehajo in dolgo časa se ne zgodi ničesar. Ko se vrnejo iz Egipta in se za stalno naselijo v Nazaretu (Mt 2,19-23), zaživijo kot običajna družina. Če bi kdo vprašal nas: »Kako živite kot družina?«, bi najprej malo pomislili in nato verjetno rekli: »Nič posebnega. Hodimo v šolo, v službo, včasih se kaj pogovarjamo ...« Mogoče bi ugotovili, da živimo precej enolično, rutinsko življenje. Točno tako so živeli tudi Marija, Jožef in Jezus. Nič posebnega. Jožef je tesaril, Marija je skrbela za Jezusa in vodila gospodinjstvo, prala, kuhala, hodila po vodo in na polje, pomagala sosedom ... In verjetno opazovala Jezusa in se spraševala, kaj bo iz tega otoka. Pa razen tega, da sta ga z Jožefom tri dni kot nora iskala in ga našla v templju, ni bilo nič ...  – celih 30 let. Ne pozabimo, da je angel Mariji oznanil, da bo njen sin »velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,32-33) Sicer ni bilo nič povedanega o tem, kdaj naj bi njen sin zakraljeval, toda 30 let je dolga doba in če ne drugega, človeka po tolikem času zgrabi malodušje. Marije pa ni. Tako trdno vero je imela. Potem pa je njen sin prišel še navzkriž z oblastmi. In ko njega, ki naj bi po angelovih besedah postal kralj, ubijejo – kaj še preostane njegovi mami? V tem je veličina Marijine vere: veruje, da je Bog ni prevaral, in vztraja tudi takrat, ko ne razume njegove logike.

    SKOZI MARIJINE OČI
    Kot večina najstnic v Galileji sem tudi jaz sanjala o tem, da se bom nekoč poročila in postala žena in mama. Že moja mama Ana me je učila, kako skrbeti za dom in družino. Zaročila sem se s čudovitim judovskim mladeničem po imenu Jožef, ki je bil tesar in je imel tesarsko delavnico v našem malem kraju.
    Prišel pa je tisti posebni dan. Angel me je obiskal in mi prinesel novico od Boga. Takoj ko sem ga zagledala, sem vedela, da bo moje življenje od sedaj naprej drugačno od življenj ostalih deklet. Zakaj jaz? Zakaj je angel obiskal ravno mene? Angel mi je dejal, da me je Bog izbral, da postanem mati Mesiji. Že res, da bi si to želelo mnogo judovskih deklet, toda nikoli si nisem mislila, da bo Bog izbral ravno mene.
    Ko je angel odšel, se mi je porodilo vprašanje, kako naj pojasnim Jožefu, da bom dobila otroka. Še sama težko verjamem – kako naj potem pričakujem, da mi bo verjel on? Kar hitro sem se odpravila k njemu in mu povedala. Potrta sem bila, ker mi ni verjel, a sem ga razumela. Povedal mi je, da bo prekinil zaroko in da o tem ne bo nikomur povedal. Srce mi je noro utripalo, strah me je bilo, kako bom sama vzgojila tega otroka. Čez nekaj dni je Jožef prišel k meni. Dejal mi je, da mu je Bog spregovoril v sanjah in mu povedal, da je otrok od Boga in da mu morava dati ime Jezus.
    Naslednjih devet mesecev mi je bilo težko, v sebi sem se venomer kaj spraševala, toda bila sem mirna. Vedela sem tudi, da se veliko govori o nama z Jožefom in celo nekaj prijateljev je nehalo govoriti z menoj. Včasih sem imela občutek, da mi niti starši ne verjamejo.
    Jožef je izvedel, da mora v Betlehem, ker se moramo vsi prebivalci popisati. Bala sem se iti z njim, ker sem čutila, da bom kmalu rodila; toda prav tako si nisem želela ostati doma, saj sem želela, da bi bil Jožef pri porodu z menoj. Morda bi bilo tudi za otroka lažje, če bi se rodil kje drugje, ne v Nazaretu.
    V Betlehem sva potovala nekaj dni in prišla v temi. Vse me je že bolelo, saj dolgo sedenje na osličku ni preveč udobno. Jožef se je trudil najti prenočišče za naju, a ga ni bilo, zato nama je gostilničar pokazal hlev, kamor sva se zatekla. Začutila sem, da se porod začenja. Čeprav si take porodnišnice nisva zamislila, sva bila mirna in hvaležna, da je vse potekalo v redu. Bil je prelep dojenček, stisnila sva ga k sebi in ga takoj vzljubila. Težko nama je bilo razumeti, da je ta otrok Božji sin. Kaj kmalu pa so nas obiskali pastirji in povedali, kako so izvedeli za Jezusa. Takoj sva vedela, da je nekaj posebnega. Čutila sem velik blagoslov, a v sebi še vedno nisem vedela, zakaj jaz.

Neponarejena
Katera podoba Marije te nagovarja? Brezjanska, ptujska, svetogorska? Mogoče tista, ki jo imaš doma v svoji sobi in pred katero največkrat moliš? Ali pa tista v vaši cerkvi, pred katero se vsakič ustaviš, ji pomahaš, se ji nasmehneš, priporočiš in vesel odideš z Marijinim blagoslovom? (Če tega še ne počneš, čimprej začni.
Marijine podobe nam Marijo približajo in nujno je imeti kakšno doma, vseeno pa je dobro biti pri njihovem izbiranju nekoliko kritičen. V želji po poudarjanju njene duhovnosti in vere jo mnoge upodobitve prikazujejo kot neskončno milo, otožno in pobožno, s patetično nagnjeno glavo in zelo sladkobnim otroškim obrazom. Kar vidimo, kako pobožni bi morali izgledati, in ponarejen, neživljenjski videz odbija tako verne kot neverne. Ob njej se mogoče v zelo poglobljeni molitvi laže vživimo v njeno zdajšnje življenje v nebesih – v našo vsakdanjost pa ne prinaša nobene življenjske iskrivosti. Kako je Marija sploh lahko prenašala vse tegobe svojega življenja, če je bila taka? V tem je nesporazum – sploh ni bila taka! Njen značaj se najbolje odslikuje v njeni hvalnici, Magnificatu, ki jo je zapela Bogu, ko je obiskala Elizabeto in ji je ta potrdila, da je res bodoča mama Božjega sina (Lk 1,39-45): »Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju ...« Takšne hvalnice ni mogla izreči samo na videz pobožna, nesamozavestna in plašna oseba. Kako bi takšna lahko trdila o sebi, da jo bodo odslej blagrovali vsi rodovi? Ne, to je izrekla trdna, močna ženska z osebnostjo, katere stabilnost in moč izhajata iz zaupanja vsemogočnemu Bogu. Koliko veselja, energije, moči, hvaležnosti veje iz te hvalnice! Mariji vere ni bilo treba posebej kazati, ker je sama prosevala skozi njo. In takšna je prava vera. Tako polna veselja, moči, energije, da jo drugi že na daleč zavohajo.  Vsak bi si želel biti tak. Toda potem pride križev pot ... in križanje ... in to, kar težko razumemo. Ali se Marijin značaj kaj spremeni? Ne, še vedno poje svoj Magnificat. Ob vsem trpljenju je sposobna slaviti in hvaliti Boga! Kaj pa če ji je ravno to vlivalo moči, da ni začela kričati in metati kamnov v vojake in krvi željne ljudi? Ljudje ob nesrečah tako radi poiščemo krivca ... Marija pa je verovala, da ji Bog hoče dobro in niti trpljenje je pri tem ni premaknilo.
Si pripravljen, da letošnji maj odkrivaš podobo Marije, ki je trdna v veri in zato polna veselja in radosti? 

KAKO SEM POVEZAN Z MARIJO?
Zakaj je mesto Marije tako posebno? Ker ji ga je podelil Jezus. Ko so ga križali (Jn 19,25-27), je Marija stala pod križem. Takrat je Jezus ob njej zagledal svojega ljubljenega učenca in ji rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« In enako tudi učencu: »Glej, tvoja mati!«
Od tega trenutka naprej je Marija mati vseh vernih. Če smo torej ljubljeni Jezusovi učenci, potem sledi, da je Marija tudi naša mati in Jezus želi, da jo vzamemo k sebi domov! Sveti Janez Pavel II. je rekel, da je Marijino materinstvo, ki je namenjeno slehernemu človeku, osebno darilo Jezusa vsakemu posamezniku. Zakaj ga ne bi sprejeli? Jezusova mama s tem postane naša mama.

MOJA DUHOVNA TRENERKA
Novinar je spraševal trenerja nogometne ekipe, če res moli z ekipo pred vsako tekmo. Trener je pritrdil. Novinar je vrtal naprej: »Ali mislite, da je Bogu res mar, ali bo vaša ekipa tekmo zmagala ali ne?« Trener je odgovoril: »Vem, da je Bogu vseeno, ali bo naša ekipa zmagala ali izgubila, ampak Mariji, njegovi materi, pa ni!«
Treba je vedeti, da Bog ne potrebuje nadomestne osebe, da bi nas uslišal, niti ne potrebuje nikogar, ki bi ga v našem imenu prepričeval. Bog že ve in hoče, kar je za nas najboljše v vsaki situaciji. Glavni problem je v nas, ker smo v svetu, polnem hrupa in motečih dražljajev slepi za njegov načrt, ki ga ima za nas, in v svoje razmišljanje o življenju ne vključimo njegove volje. Takrat vskoči Marija. Pomaga nam, da se odpremo Božji volji, da pozabimo na želje, ki nas vežejo s tem svetom. V športnem smislu lahko razložimo tako: če je trener rekel, da je treba naslednjih 14 dni tudi doma trenirati po eno uro na dan, da se je treba izogniti ponočevanju in slabi družbi, bi nam Marija rekla, naj ga ubogamo. Če seveda želimo uspeti.
Danes so osebni trenerji pravi strokovnjaki: plačujemo jih, da bi živeli dolgo in zdravo življenje, oni pa nas usmerjajo, koliko naj na teden telovadimo, koliko pretečemo, kakšne vaje naj delamo, kaj naj jemo, kaj naj razmišljamo, kako vzdržujemo dobro telesno in psihično kondicijo ... Vse za ta svet. Marija pa nas trenira za večnost. Njen recept je zelo preprost in kot pri vseh vadbah odvisen od tega, koliko časa in truda bomo vložili v trening: spoznavati njenega Sina in delati, kot želi on. Sama pa nam pomaga, da znamo prisluhniti tistemu, kar je resnično pomembno za naše življenje – v večnosti.

    Za letošnji maj si lahko zadaš kakšen izziv. Mogoče se boš v Marijinem mesecu bolj posvetil molitvi, mogoče se boš odločil in obiskoval šmarnice. Po koncu meseca pa zagotovo preveri, če si zaradi svoje naklonjenosti do Marije, razmišljanja o njej in priporočanja njej kaj bliže Bogu. Je tvoja ljubezen do Jezusa narasla? Imaš občutek, da laže slišiš Božji glas in sprejemaš Njegovo voljo kot svoje poslanstvo?

MARIJA PRI MENI DOMA
Markova družina se v letošnjem letu pripravlja, da bo v mesecu maju za eno noč vzela kip Marije k sebi domov, ko bo na romanju po njihovem kraju. »Kje pa bo Marija spala?« se Marko šali s svojo mamo. Hkrati ga ta Marijin obisk navdaja s kopico vprašanj: »Kaj pa bo Marija pri nas doma? Če bo že tukaj, kako lahko izkoristim njeno prisotnost? Hmmm, bi bilo primerno, da jo poleg pomoči pri seminarski nalogi prosim tudi za pomoč pri Alenki, da bi me opazila in da bi bila moja punca?«
Stop, stop! Marija je vendar sveta in do nje se moramo obnašati spoštljivo in obzirno! Markovo razmišljanje se mogoče zdi že kar preveč domače.
Kako pa se obnašamo do svojih staršev? Ker smo ljudje (najstniki), recimo, da jim vsaj večinoma izkazujemo dolžno spoštovanje, saj so naši starši. Vendar mojo mamo gotovo zanima, kako se bom lotil seminarske in ji ni vseeno, če me Alenka že spet ni pogledala. Zato ji o tem raje ne govorim. Itak mi ne more pomagati. Marija, naša nebeška mama, pa mi lahko. Ona skrbi za svoje otroke kot prava mama in poleg tega dobro ve, kako jim lahko pomaga. Podobno je, če nekdo hudo zboli in mora v bolnišnico – čisto drugače je, če tam dela zdravnik, s katerim se dobro poznata. Bolnik se počuti bolj varnega, laže mu je kaj vprašati, prositi, zdravnik pa mu rad ustreže, se mu posveti, zanj prosi drugega odgovornega. In vsi v bolnišnici vedo, da je treba biti do tega bolnika še posebej pozoren. Tudi Marija je tak priprošnjik. Zelo dobro pozna Boga in na njeno besedo Jezus raje usliši. Veze in poznanstva pač. In tako Marija lahko postane tvoja best frendica, tvoja sogovornica, ki ji z molitvijo in čaščenjem z veseljem izkazuješ spoštovanje, ki ji pripada.

ALI ZAUPAM?
Pred testom, ki ga je Špela pisala v četrtek, je imela še veliko opravkov. Ravno v tistem času je mama zbolela in je tako morala prevzeti skrb za nekaj gospodinjstva doma, hkrati pa se ni želela odpovedati svojim obiskom glasbene šole. Vedela je, da ji bo zmanjkalo časa za učenje. Kljub temu se je trudila in v preostalih treh dneh učenje potegnila tudi v pozne ure. Na dan testa, v četrtek, je zjutraj, preden se je odpravila v šolo, položila breme tistega dne v roke Mariji. »Ne vem, kako bo danes šlo, Marija, ampak ti si tista, ki si vedno verjela Jezusu. Čeprav me zdajle daje dvom, mi ti pomagaj, da bom verjela, da bo tudi Bog pomagal in bom tale test zvozila s solidno oceno.«
Špela se je v trenutkih stiske obračala na Marijo, saj je vedela, da je Marija tista, ki brezpogojno in brez oklevanja zaupa svojemu Sinu. Kot na svatbi v Kani galilejski, ko v trenutkih zadrege, ker zmanjka vina, ostane mirna in zgolj naroči, naj ubogajo njenega sina. Mirnost ji je v tem trenutku dajala ravno predanost Jezusu, zaupanje in vera v njegovo moč in pomoč. Kdaj smo mi pripravljeni prepustiti in v polnosti, brezpogojno in brez oklevanja, izročiti svoje prošnje v Božje roke, kot je to storila Marija? (se nadaljuje)

Gruden A. in Križaj K., Tema meseca, v: Ognjišče (2017) 05, str. 72.

 

Zajemi vsak dan

Delajte prav in pravično. Rešujte oropanega iz rok izkoriščevalca! Ne zapostavljajte tujca, sirote in vdove!

(prerok Jeremija)
Četrtek, 14. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh