* 940 (?), kraj rojstva neznan; † 994, Freising, Avstrija

Škof Abraham je čutil potrebo, da svoje slovenske vernike, ko jih obišče, nagovori v njihovem jeziku. Sicer so pa to velevale tudi določbe cesarja Karla Velikega. Tako je dal v svoj popotni priročnik zapisati troje besedil v slovenskem jeziku. Ta rokopisna knjiga, ki so jo leta 1803 prenesli iz Freisinga v državno knjižnico v München, obsega 169 pergamentnih listov različne kakovosti, vezana je v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem. Ima šest delov in vanjo je 26 različnih rok zapisalo besedila bogoslužno-pridigarske vsebine, povečini v latinščini. Med njimi so leta 1807 odkrili tri krajše zapise v slovenščini, znane pod imenom Brižinski spomeniki.

Pridevnik brižinski je prvi uporabil Anton Janežič v svoji slovnici (1854): ime Freising je prevedel v Brižinje ter tako dobil pridevnik brižinski. Kljub odporom nekaterih se je ta uveljavil. Škof Abraham je svojo življenjsko pot končal 26. maja 994. Ob tisočletnici njegove smrti je SAZU v Ljubljani pripravila Mednarodni simpozij o Brižinskih spomenikih, že leta 1992 pa je pripravila njihovo znanstveno-kritično izdajo.

Dve izpovedi in ena pridiga

V omenjenem priročniku je 73 različnih besedil (pridig, obrednih molitev itd.); Brižinski spomeniki so vanj vpisani kot 32., 70. in 71. enota. Obsegajo dva obrazca splošne izpovedi (1. in 3.), ki se je po rimskem spokornem obredu molila pri maši katehumenov po evangeliju, preden so spokorniki šli iz cerkve. Ob slovesnih prilikah (ob obisku škofa) je izpovedi sledila skupna odveza, vselej v latinščini. Prvi spomenik, ki se začenja z besedami GLAGOLITE PO NAZ REDKA ZLOUEZA (Govorite za nami teh malo besed), je bil po vsej verjetnosti zapisan okrog leta 975, ko je škof Abraham več let bival na Koroškem. Ta obrazec splošne izpovedi naj bi bil v rabi v Karantaniji. Drugi obrazec splošne izpovedi, zapisan v tretjem brižinskem spomeniku (JAZ SE ZAGLAGOLO - Jaz se odpovem), pa naj bi bil v rabi v Slovenski Panoniji okrog Blatnega jezera. Isti pisec je zapisal tudi drugi brižinski spomenik - pridigo o grehu in pokori, katere prva vrstica se glasi ECCE BI DED NAŠ NE ZEGREŠIL (^e bi ded naš ne grešil) - ker sta v zborniku takoj eden za drugim. Pisava Brižinskih spomenikov je bistveno enaka pisavi latinskih besedil v priročniku: to je pisava, ki je bila v veljavi v srednji in zahodni Evropi v stoletjih po Karlu Velikem in se po njem imenuje karolinška minuskula.

Brižinski spomeniki so prepisi veliko bolj zgodnjih predlog, ki pa se niso ohranile. Obrazci, ki so zapisani v Brižinskih spomenikih, sodijo jezikoslovci, niso dosti mlajši od prvih časov pokristjanjenja Slovencev, torej segajo v prvo polovico 9. stoletja. Jezik Brižinskih spomenikov razodeva že 'izrazite črte današnje slovenščine", čeprav je njeno jedro še vedno bolj ali manj občeslovansko. Deloma se kaže tudi vpliv starocerkvenoslovanščine (predvsem v 2.). "Raziskave so pokazale," piše slavist Jože Pogačnik, "da sta 1. in 3. spomenik zanimiva predvsem jezikovno, medtem ko ima 2. tudi slovstvane kvalitete." Literarni zgodovinar Anton Slodnjak (Slovensko slovstvo, Ljubljana 1968, str. 12) občuduje mojstrstvo pisca 3. spomenika, ki govori o izvirnem grehu in o odrešenju.

"Jedrnato sintezo krščanske vere je naš avtor izrazil v monumentalnih, slikovitih in vendar preprostih stavkih. V bogatem in čistem jeziku, z redkimi izposojankami in tujimi stavčnimi zvezami je lepo in umljivo izrazil najbolj zapletena načela krščanskega idealizma. Ta uspeh je bil pač najmočnejši dokaz zoper trditev, da jezik alpskih Slovanov ni sposoben za slovstveno uporabo. Toda škof Abraham ni imel naslednika, ki bi zbiral slovenske verske tekste."

(obletnica meseca 05_1994

* 11. maj 1676, Suha, † 17. maj 1741, Nazarje.

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.

Župnik sedeža ljubljanskih škofov

Ahacij Stržinar je bil dvajset let (1713-1733) župnik in dekan v Gornjem Gradu, ki je bil od leta 1144 sedež župnije, le nekaj let prej je bil tam ustanovljen benediktinski samostan. Ta je odigral pomembno vlogo pri župnijskih mrež v osrednjem delu slovenskega ozemlja. Papež Sikst IV. je leta 1473 samostan ukinil, dušno pastirstvo naj bi namesto redovnikov opravljali duhovniki ljubljanske škofije, ustanovljene leta 1462. Gornji Grad je kmalu postal redna rezidenca ljubljanskih škofov, ki so prihajali v Ljubljano le tedaj, ko so to zahtevala cerkvena opravila. Sedanjo mogočno gornjegrajsko stolnico so zgradili za časa ljubljanskega škofa Attemsa (1742-1757), potem ko so podrli prejšnjo, v kateri se je zbiralo župnijsko občestvo, katerega pastir je bil Ahacij Stržinar. -

Rodil se je 11. maja 1676 na Suhi pri Škofji Loki. Gimnazijo je najverjetneje obiskoval pri jezuitih v Ljubljani, potem pa je odšel na Dunaj, kjer je študiral svobodne umetnosti in filozofijo ter dosegel naslov magistra. Tam je dokončal tudi teološki študij in bil leta 1702 posvečen v duhovnika. Leta 1703 je postal kaplan pri Sv. Petru v Ljubljani in bil hkrati prvi vikar na Brezovici pri Ljubljani. V letih 1707-1713 je bil spovednik ljubljanskih klaris. Leta 1713 je postal župnik in dekan v Gornjem Gradu, kjer je bil tudi predstojnik Marijinega kolegija, semenišča ljubljanske škofije. Po dveh letih je v cerkvi sv. Barbare v Radmirju (na Straži) uvedel božjo pot v čast sv. Frančišku Ksaveriju. Ko se je leta 1733 gornjegrajski župniji odpovedal, se je preselil tja. Umrl je v frančiškanskem samostanu v Nazarjah 17. maja 1741.

Ustanovitelj božje poti iz človekoljubja

"Viri pripovedujejo, da je bila okoli leta 1715 v gornjegrajskem okraju tolikšna lakota, da so si ljudje pekli kruh iz drevesne skorje in mladik vinske trte in da jih je mnogo pomrlo. In kakor se v življenju pogosto v stiski poraja iznajdljivost, tako se je tudi v Gornjem Gradu našel človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči," piše o nastanku božjepotnega svetišča sv. Frančiška Ksaverija v Stražah pri Radmirju umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer. Človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči, je bil Ahacij Stržinar. Kot nekdanji jezuitski dijak se je odločil, da na tem osiromašenem ozemlju vpelje češčenje čudodelnika sv. Frančiška Ksaverija. Nova pobožnost bo pritegovala romarje, z njimi pa bo pritekel tudi denar. Po dogovoru z ljubljanskim škofom je pri ljubljanskem slikarju Janezu Mihaelu Reinwaldtu naročil podobo umirajočega sv. Frančiška (po njej so napravili več kopij za razne kraje po Evropi). Podobo je Stržinar postavil v podružno cerkev sv. Barbare na Stražah 3. decembra 1715, na Frančiškov praznik; le dan pred praznikom sv. Barbare, cerkvene zavetnice, 4. decembra, ko so od vseh strani prihajale procesije. Pridigarji so vernike seznanjali z življenjem in dejanji velikega misijonarja in ga priporočali kot "zaščitnika v smrtnem boju in nevihtah". Božja pot se je "prijela". Glas o njej se je naglo širil blizu in daleč. Prihajali so številni romarji, pa tudi bogati darovi z raznih dvorov, ki jih zdaj občudujemo v zakladnici radmirske cerkve. Zgrajena je bila v letih 1721-1725, posvečena pa leta 1728, ob njej pa hiša za duhovnike in goste. Vanjo se je leta 1733 vselil Ahacij Stržinar, ki se je z vsem srcem posvetil "svoji" božji poti, priljubljeni do današnjih dni.

Prva slovenska katoliška pesmarica

Božjo pot v Radmirju je Stržinar opisal v knjigi, ki je izšla šestkrat v nemščini, po enkrat pa v latinščini in italijanščini, ter v dveh latinskih spisih, ki sta ostala v rokopisu. Za slovensko literarno in versko življenje je pomemben, ker je leta 1729 izdal pesmarico Katoliš keršanskiga vuka pejsme, katere se per keršanskimo vuko, božih potih, per sv. misionu inu zlasti per svetimo Francisco Ksaverjo Na straže Gorniga grada fare nucno pojo. "To je prva slovenska katoliška knjiga, ki vsebuje le pesmi, torej prvi takšen samostojen tisk, ki je izšel 134 let po zadnji protestantski pesmarici. Gre za izrazito katehetično verzificirano prozo brez pesniškega duha" (Alfonz Gspan). Na pesmarje, kakor pravimo piscem nabožnih pesmi v 18. stoletju, so najbolj vplivali predpisi tridentinskega koncila, naj se zaradi velikega neznanja krščanskega nauka gojijo katehetične pesmi; pojo naj se med mašo takoj po pridigi. Stržinarjeva zbirka vsebuje 30 pesemskih besedil deloma z notami; v njej je objavljena tudi prva slovenska peta maša. Svoje pesmi je izdal ne samo z namenom, da bi se mladi ljudje učili krščanskega nauka, temveč tudi, "de bi te druge prazne, nanucne, folš pejsme opustili". V mislih ima tiste, ki so jih skladali godci in so bile po vsebini sicer verske, "vendar so folš, čez to božjo vejro in več k špotu koker k časti teh svetnikov". Njegove pesmi so povečini brez pesniškega duha, vendar mu gre zasluga, da je s to svojo zbirko ustregel potrebi svojega časa. Bil je tudi eden izmed redkih, "ki se je spomnil, da bi bilo dobro, ko bi mladina znala brati," ga pohvali literarni zgodovinar Mirko Rupel. V uvodu svoje pesmarice je namreč zapisal: "K zadnimo tedej vas opominam, de se bel slovenskiga druka vučite."

(obletnica meseca 05_2006)

Aleš: duhovnik, filozof, teolog in akademik, * 3. julij 1868, Poljane nad Škofjo Loko, † 30. marec 1952, Ljubljana.

Franc: duhovnik in teolog, * 16. april 1866, Predmost, † 16. april 1952, Ljubljana.

Ko smo novembra 1974 v prilogi Ognjišča predstavili nagrobnike nekaterih velikih Slovencev in smo mednje upravičeno uvrstili tudi Aleša Ušeničnika, se je nekdo v imenu vladajoče Partije na to obregnil s časopisnim člankom 'Kdo je za koga veliki Slovenec?' Dobrosrčnega Ušeničnika so namreč razglašali za 'očeta borbenega protikomunizma'. Zato so ga leta 1948 (natihoma) črtali iz seznama članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, med katerimi je bil od njene ustanovitve (1938). Ko je 30. marca 1952 umrl, so v tedanjem verskem listu Oznanilo smeli o njem objaviti le kratek zapis (57 vrstic). Še ko so pred nekaj leti postavili Aleševo sliko v kotiček slavnih domačinov v novi šoli v Poljanah nad Škofjo Loko, je nastal 'vik in krik'. Dobra dva tedna za Alešem je (16. aprila 1952) umrl tudi njegov dve leti starejši brat Franc, profesor ljubljanske teološke fakultete in njen prvi dekan (v akademskem letu 1919/20). Ob štiridesetletnici smrti posvečamo bratoma Ušeničnikoma teh nekaj vrstic, s katerimi ju predstavljamo slovenski javnosti, ki ju (povečini) ne pozna.

Njun rojstni dom je bil ponosni kmečki dvorec Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, toda njuni starši so bili skromni gostači. Franc je zagledal luč sveta 2. oktobra 1866, Aleš pa 3. julija 1868. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom - iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894.

Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

Aleš pa je bil najprej stolni kaplan (vikar) v Ljubljani; leta 1897 je za J. E. Krekom, ki je postal državni poslanec, predaval filozofijo in osnovno bogoslovje, po smrti Frančiška Lampeta (1900) pa je postal profesor dogmatike in sociologije na ljubljanskem bogoslovnem učilišču. Od leta 1919 je bil redni profesor filozofije na teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze, ki jo je vodil kot rektor v akademskem letu 1922/23. Večkrat je bil dekan TF. Bil je odličen predavatelj, sodeloval je pri ustanovitvi SAZU, bil je dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter član Papeške akademije sv. Tomaža Akvinskega (doslej edini Slovenec). Aleš Ušeničnik je bil po poklicu filozof (modroslovec). Na ljubljanski teološki fakulteti je uvedel neotomistično filozofijo. Zelo oseben je bil na področju dušeslovja, najbolj izviren pa v spoznavoslovju, kjer se je 'zapisal' s svojim pojmom 'reflexio completa' (popolna povratnost duha). Ukvarjal se je s številnimi drugimi vprašanji. Na področju umetnosti je zagovarjal misel, da mora prava umetnost vzbujati v duši harmonijo. Ušeničnik sodi tudi med največje slovenske katoliške sociologe: v svoji zajetni knjigi Sociologija (nad 800 strani) zagovarja solidarizem (vzajemnost) in ostro zavrača socializem in komunizem. Oglašal se je vsepovsod. Njegovi Izbrani spisi so izšli v desetih knjigah (1939-1941)

»Pravili so mladeniču, da je ideal življenja SLAVA. Kako so ga varali! Slava je mnogokrat kakor senca življenja. Z življenjem izgine. A če tudi traja nekaj vekov, kaj mu hoče prazno ime? In če ga misel na slavno ime vendarle veseli, koliko vekov bo pa živelo? A kaj so veki, kaj je čas? Kar je svet v neskončnosti, to je čas v večnosti. Bežna sled, bežen hip! In prišel bo čas, ko ne bo več na zemlji živega bitja. Ko bi mu obetali, da bo živelo njegovo ime do konca sveta, gotovo bo zamrlo na mrzlih ustnicah zadnjega človeka. In potem? Nič, dim. In dim naj bo ideal, vreden vsega hrepenenja človeške duše?« vprašuje Aleš Ušeničnik v svoji Knjigi o življenju in odgovarja: »Človeški duh stremi po neskončnosti in večnosti, zato moremo le v neskončnosti in večnosti iskati resnične ideale svoje duše.« Filozof in teolog Aleš Ušeničnik je bil eden najbolj prodornih mislecev svojega časa. Skoraj pol stoletja je bil s svojo mislijo in s svojim ugledom duhovni voditelj našega naroda.

NAJBOLJŠI V LJUBLJANI, ŠE BOLJŠI V RIMU
Aleš Ušeničnik se je rodil 3. julija 1868 v revni bajtarski družini v Poljanah nad Škofjo Loko. Gospodar življenja mu je v zibelko nasul bogate darove duha. Po osnovni šoli v Poljanah in Škofji Loki je bistri deček nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča, zavoda za vzgojo duhovniških kandidatov in katoliških izobražencev. V času gimnazijskega študija je Aleš pisal izvrstne latinske, grške, slovenske in nemške naloge. Bil je tudi nadarjen pesnik. Veljal je za nespornega prvaka in užival je velik ugled ne le pri sošolcih, ampak tudi pri profesorjih. Po maturi leta 1888 ga je Ivan Tavčar, sedemnajst let starejši rojak, takrat že uveljavljen pisatelj in ugledna osebnost, sicer pa liberalec, vabil na Dunaj, verjetno na klasične jezike ali slavistiko, in ga skušal postaviti na čisto drugo pot kot je bila tista, ki jo je izbral Aleš: odločil se je za duhovniški poklic kot njegov dve leti starejši brat Franc. Tedanji ljubljanski škof Jakob Missia je leta 1887 dosegel, da je papeški zavod Germanik v Rimu sprejel brezplačno tudi dva gojenca iz ljubljanske škofije. Najprej je tja odšel Franc, naslednje leto pa še Aleš. Bivanje v Germaniku in študij na Gregoriani sta imela odločilen vpliv na smer vsega poznejšega Aleševega življenja in dela. O samem sebi kot o tretji osebi je zapisal: »Mojega prijatelja je Božja previdnost srečno privedla v Rim v neprecenljivi šoli Družbe Jezusove in sv. Tomaža Akvinskega.« Študij in vzgojo je jemal resno in pridobil si je ugled najbolj nadarjenega gojenca v Germaniku. Svetniški profesor dogmatike L. Billot je o njem dejal, da ima “angelski razum”.

PRILJUBLJEN PROFESOR
Študij filozofije je zaključil leta 1891, leta 1894 je bil posvečen v duhovnika, doktorat iz teologije pa je dosegel leta 1895. Tega leta se je vrnil v Ljubljano. Škof ga je imenoval za kaplana v Škofji Loki, kjer pa je ostal le mesec dni. Leta 1896 je postal stolni vikar v Ljubljani. V bogoslovnem semenišču je predaval filozofijo in osnovno bogoslovje namesto Kreka, po smrti Frančiška Lampeta (1900) je prevzel predavanja iz dogmatike in sociologije. Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je Aleš Ušeničnik postal profesor filozofije na teološki fakulteti vse do upokojitve (1937). Večkrat je bil njen dekan, v akademskem letu 1922/23 tudi rektor ljubljanske univerze. Leta 1937 je bil med ustanovnimi člani Akademije znanosti in umetnosti (AZU), poznejše SAZU; komunistična oblast ga je leta 1948 črtala s seznama akademikov. Svetniški kandidat dr. Anton Strle (1915–2003) je o Ušeničniku kot svojem profesorju zapisal: »Na predavanja je prihajal točno kakor ura in nikdar brez kar najboljše priprave. Odlično je predaval tako čisto filozofijo kot teologijo. Kot profesor dogmatike je za podlago predavanjem vzel latinski učbenik. Knjigo je imel odprto pred seboj in kake zapiske na majhnih lističih, a govoril je prosto, le sem pa tja je pogledal v knjigo. Predaval je v latinščini, zadnja leta, ko so prihajali bogoslovci iz realnih gimnazij, v slovenščini. Začel je čisto tiho in zelo mirno, polagoma pa je prešel v močnejše in živahnejše podajanje. Svoje slušatelje je vzgajal k samostojnosti. “Človek pač more in mora misliti, kar so mislili veliki duhovi, a vedno mora tudi sam misliti.” Zelo je poudarjal razumske osnove krščanskega verovanja.

MODROSLOVEC IN PISATELJ
Temeljno znanstveno področje Aleša Ušeničnika je bila filozofija. Velja za največjega slovenskega neotomista, pripadnika katoliške ‘šolske’ filozofije, ki nosi ime po sv. Tomažu Akvinskem (1225–1274), največjim krščanskim filozofom. Med filozofskimi panogami je Ušeničnik največ pozornosti posvečal teoriji spoznanja ali spoznavoslovju. Ogromno je tudi pisal; ni bilo nobenega kulturnega pojava, do katerega ne bi zavzel stališča v duhu katoliških načel. »Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in ga bila vesela,« je zapisal v prvi knjigi svojih Izbranih del. V deseto, zadnjo knjigo (1941), je uvrstil Knjigo o življenju, ki jo je bil napisal leta 1916, sredi strahot prve svetovne vojne. Janez Janžekovič, ki je napisal podobno knjigo z naslovom Smisel življenja (Mohorjeva, 1968), je zapisal: »Knjiga o življenju je brez dvoma najlepša Ušeničnikova knjiga. V njej so se v čudovitem skladju mogle uveljaviti vse vrline našega misleca: iz nje nam govori kot duhovnik in filozof, kot učenjak in umetnik.« Ušeničnik je gojil posebno skrb za lepo slovenščino. Janez E. Krek je dejal: »Ko Aleš ne bi storil za modroslovje nič drugega, kakor da je ustvaril za Slovence filozofski jezik, ki je odličen, jasen, bi bila njegova zasluga neprecenljiva.« S starejšim bratom Francem, ki je tudi bil bogoslovni profesor, sta živela skupaj v Alojzijevišču (sedanji teološki fakulteti). Aleš se je preselil v večnost 30. marca 1952, Franc se mu je pridružil čez dobra dva tedna. Vstajenja čakata v preprostem skupnem grobu na ljubljanskih Žalah.
 
ČUK, Silvester. Aleš Ušeničnik (1868–1952). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 38-39.

* 7. marec 1785, Milano, † 22. maj 1873, Milano

pisatelj 'Zaročencev' in 'Svetih himen'

Drugi vatikanski cerkveni zbor je izdal posebno Izjavo o krščanski vzgoji. V njej je med drugim zapisano: »Ker so starši dali otrokom življenje, jih veže kar največja dolžnost, da otroke vzgajajo; zato je treba priznati, da so prav oni njihovi prvi in glavni vzgojitelji. Njihova vzgojiteljska vloga je tako važna, da jo je silno težko nadomestiti tam, kjer bi manjkala.« Resničnost teh besed potrjujejo zgledi iz vsakdanjega življenja ko otroci v odločilni življenjski dobi v domači hiši - iz različnih vzrokov niso deležni modre in dosledne vzgoje. Še slabše je, če starši z besedo in zgledom spodkopavajo in podirajo vzgojna prizadevanja drugih.

To bomo spoznali iz življenja italijanskega pisatelja in pesnika Alessandra Manzonija, čigar obletnice rojstva se spominjamo na današnji dan. Rodil se je namreč 7. marca 1785 v grofovski družini v Milanu, glavnem mestu Lombardije, ki je bila takrat pod Avstrijo. Njegova mati Giulia, hči enciklopedista in zgodovinarja Cesareja Beccaria, ga je sicer dela v zavod, ki so ga vodili katoliški redovniki bernabiti, toda deček je prišel tja prepojen s svobodomiselnim in protiverskim duhom, ki se ga je navzel od nje. V skladu s svojimi nazori se je mati ločila od Alessandrovega očeta, šla z rojakom Milančanom v Pariz in se tam predajala brezskrbnemu življenju. Šolska vzgoja ni mogla v Alessandru izpodriniti tistega, kar je bilo v njem od doma.

Ko je petnajstletni Alessandro leta 1800 od očetov bernabitov prejel spričevalo o končanem šolanju, se je vrgel v veselo življenje in ljubezenske pustolovščine - po zgledu svoje matere. Eden od prijateljev je Alessandru dejal, naj vendar rabi pamet. Mladi Manzoni je bil še toliko trden, da je prijatelja ubogal in se je začel učiti. Leta 1805 je umrl grof Carlo Imbonati, prijatelj njegove matere in v materinem srcu naredil prostor za sina. Alessandro je odšel v Pariz. Čedni dvajsetletni mladenič je očaral gospodo po salonih, v katere ga je vpeljala mati. Zlasti se je priljubil gospe Condorcet, vdovi po znamenitem učenjaku. V njenem salonu je srečal Clauda Fauriela, razgledanega moža, ki je Alessandra naučil treh reči: izostril mu je čut za zgodovino in ga naučil raziskovalnega dela, odkril mu je novo smer v književnosti in kulturi, ki je dajala besedo ne samo razumu ampak tudi srcu, ki je videla življenje preprostega ljudstva, imela smisel za preteklost in naravo m je v človeku spet poudarjata dušo; slednjič ga je naučil opazovati človeka — predvsem pa samega sebe.

Leta 1807 se mu je prismejala nova sreča: našel je plemenito dekle, o kateri je po njeni smrti zapisat, da je bita v njej „z modrostjo matere in ljubeznijo žene združena tudi deviška duša"*. To je bila Henriette Blondel, kalvinka po veri, kakor njen oče, doma iz Ženeve. Kako malo je bilo takrat Alessandru do katoliške vere, vidimo že iz tega, da se je poročil po kalvinskem (protestantskem) obredu.

Toda mlada, komaj sedemnajstletna žena je spoznala dva katoliška duhovnika. Njeno pozornost je vzbudilo katoliško bogoslužje in Češčenje Matere božje. Tako se je zgodilo, da sta se Manzonijeva leta 1810 še enkrat poročila, tokrat po katoliškem obredu ~ pri Svetem Roku v Parizu. Še prej pa je bila ona sprejeta v katoliško Cerkev, on pa je po dolgem času spet opravit dobro spoved in prejet sveto obhajilo. Čez malo časa mu je sledila tudi mati. Ko se je mladima zakoncema Manzoni. nato rodila hčerka Julija, je bila Alessandrova sreča popolna.

Manzoni se je za svoj korak odtočil po resnem in treznem premisleku ter po temeljitem poglabljanju in študiju. Najprej ga je razočarala francoska revolucija, ki je oznanjala, da je človek sam po sebi dober in da je treba le nekaj odtokov, pa bo tudi srečen. Dejansko pa je pustila za seboj okrvavljeni Pariz in vso Francijo ter sprožila nebrzdani francoski imperializem, ki je Evropi prinesel morje gorja. Uvidel je, kako zelo je utemeljen krščanski nauk o izvirnem grehu in k slabemu nagnjeni človeški naravi. Potem je spoznal, da je zgodovina nesmisel in zmeda, če ne priznamo druge od temeljnih krščanskih resnic: da je namreč Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ter da je treba upoštevati tudi plačilo na onem, ne le na tem svetu.

Romantična smer v umetnosti ga je nagnila, da se je začet globlje zanimati za krščanstvo. In čim bolj ga je res spoznaval, tem bolj se mu je vse jasnilo in skladalo. Neizrečeno srečen je zapet svojih pet svetih himen: Božič, Trpljenje, Vstajenje, Binkošti in Ime Marijino. Neki kritik je zapisal, da italijanska beseda od Danteja dalje ni več pela tako, kakor poje v Manzonijevih himnah.

Nato se je Manzoni lotil zgodovinske drame. Napisal je dve (Grof Carmagnola, Adelchi) in v njih čudovito stvarno orisal življenje preteklih dni; s posebno ljubeznijo opisuje življenje preprostega ljudstva.Leta 1827 je izšlo njegovo življenjsko delo — roman 'Zaročenca' (I promessi sposi), ki pomeni prelom v moderni italijanski književnosti. Tu beremo tudi o zanikrnem župniku, ki je pod oblastjo svoje kuharice in iz strahopetnosti ne vrši svojih dolžnosti, kakor bi moral. Tu najdemo kapucinskega provinciala, ki se da vplivati od mogočnih tega sveta in prestavi daleč proč gorečega redovnika, ki se je edini zavzel za dva poštena mlada človeka — zaročenca, glavna junaka romana. Tu vidimo nevredno redovnico, ki je šla v samostan, ker so jo prisiliti domači, in ta proda nedolžno Lucijo zločinskemu mogočniku, ki je strah in trepet okolice. Skratka, Manzoni opisuje pokvarjeno družbo sedemnajstega stoletja. Na drugi strani najdete v tem romanu tudi gorečega in svetniškega patra Kristofora, možatega in čisto ljudskega nadškofa kardinala Federiga Boromejskega, vmes pa vse vrste zlobe in kreposti. Vidi se, da Manzoni pozna zgodovino človeka in riše jo takšno, kakršna je res bita, človeka podaja, kakršen je bit in kakršen je še danes. V vsem pa se zrcali vera v božje vodstvo. Glavni junak Renzo izpove to vero, ko kot begunec da revni družini zadnje novčiče z besedami: "Bo že Bog dal!" Božje vodstvo bedi nad malimi in velikimi in zmerom dosega svoje cilje, naj delajo ljudje zanje ali zoper nje. Papež Pij XI. je imel ta Manzonijev roman vedno na svoji pisalni mizi in ga je pogosto jemat v roke. (Prvi slovenski prevod tega romana je izšel leta 1001, potem pa še leta 1925 in 1977).

Pisateljsko in pesniško delo je Manzoniju prineslo veliko slavo ter številna javna priznanja Vse to pa ni moglo zadržati udarcev, ki so ga zadevali v zasebnem življenju. V njegovi družini je bilo izredno veliko smrti. Na božični dan leta 1833 mu je umrla ljubljena žena Henriette; naslednjo jesen je pokopal svojo prvorojenko Giulio, ki je bila poročena komaj tri leta (umrlo mu je osem otrok, preživela sta ga le dva). Svojo žalost in bolečino ob teh izgubah je zaupal Mariji, Kraljici mučencev: »Mati, ki zrla si strtega lica, / kakšen na križu Sin ti umira, / prosi za nas, razbolenih Kraljica, / da v njega slavi ga vidimo kdaj.« 22. maja 1873 je prišla vrsta nanj, dva meseca zatem, ko je dopolnil 88 let življenja. Za prvo obletnico njegove smrti so prvič izvajali veličastni Verdijev Rekviem ki ga je ta veliki skladatelj zložil prav njegov spomin.

(zapis v Ognjišču 03_1985)

* 12. oktober 1889, Celje, † 14. januar 1950, Pečovnik pri Celju

Koristno bom izpolnila vsak trenutek življenja

Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, upokojeni major avstrijske vojske, mati Vilibalda Miheljak je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju; ob njenem rojstvu je imel oče šestdeset, mati pa petinštirideset let. Oba starša sta bila slovenskega rodu, vendar so v družini govorili le nemško, kot je bilo tedaj običajno pri državnih uslužbencih. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika še manj pisala. Rodila se je s poškodovanimi nogami, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet! Pa se je zelo zmotil! Ko je začela odraščati, je pokazala smisel za glasbo, za risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Trinajstletna je prestala težke ortopedske operacije. Po končani srednji šoli je odšla v London, kjer je nadaljevala študij jezikov. Sklenila je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Napravila si je "urnik": ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih italijanščino in švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje, ob nedeljah je imela ure španščine in ruščine.

Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Leta 1914 je v Londonu z najvišjimi ocenami opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Po začetku prve svetovne vojne avstrijski državljani v Angliji niso bili zaželeni, zato je odšla na Norveško, od tam pa v Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala pisateljica.

"Po svetu hočem potovati, uživati in gledati"

Spomladi 1919 se je vrnila domov v Celje. Ustanovila je šolo za tuje jezike in začela s pripravami na potovanje okoli sveta. Urila se je v slikanju, učila se je zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Sestavila je slovar desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski, ki ji je potem služil na poti okoli sveta. 24. novembra 1919 se je z nekaj malega denarja, s pisalnim strojem "erika" in s svojim slovarjem s celjske železniške postaje odpeljala proti Trstu.

Tedaj je bila prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je iti naravnost na Japonsko, toda zadnji hip se je premislila in odšla v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. V Peruju je doživljala črne dneve, v Panami se je v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka; tam se je srečala z vudujskimi čarovniki. Preko Srednje Amerike je odšla Združene države Amerike, od tam pa na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. Prevajala je za muzej v Honoluluju in si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti. Po letu dni je odpotovala na Japonsko. Življenje v deželi vzhajajočega sonca je bilo najlepši del njenega potovanja: dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko. Navdušena je bila nad Novo Zelandijo. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci. Nova Gvineja je bila v tistem času na meji znanega sveta. Iz vseh dežel, ki jih je obiskala, je prinesla domov "spominke" - značilne predmete. Večina teh je zbranih v Zbirki Alme Karlinove v celjskem muzeju. Domov se je vrnila januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vsa bolna, shujšana in obubožana.

Med njenimi spisi so najboljši potopisi

Obiskane dežele je Alma podrobno preučila, od zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih podrobnosti dežel. Vse kraje je tudi natanko skicirala ali naslikala v številnih beležkah. Zelo se je zanimala za družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila. Te svoje zapiske je po vrnitvi domov "pretočila" v knjige - potopise, romane in etnološka dela. Največ knjig je izdala v desetletju 1928 do 1938. V tisku je izšlo 22 njenih knjig, vse so napisane v nemščini (nekatere v več izdajah in tujih prevodih), okoli 40 daljših besedil pa ostalo v tipkopisu. Napisala je nešteto člankov s poljudnoznanstveno vsebino. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe.

Po sodbi poznavalcev so med njenimi spisi najboljši potopisi, ki so bili tudi največkrat tiskani in prevedeni (v slovenščino so prevedene njene knjige Samotno potovanje, Japonska novela, Doživeti svet). "V potopisih Alme Karlinove ne gre zgolj za naštevanje in opisovanje dežel in krajev, marveč je v središče dogajanja vedno postavljen človek," piše Zmago Šmitek. "Pisateljica je iskala, nakazovala in reševala življenjske probleme v posameznih kulturah. Zato imajo njena dela kljub poljudnosti etnološki značaj." Na splošno so knjige Alme Karlinove doživljale priznanja med bralci in kritiki.

Ob začetku druge svetovne vojne je Almo Karlinovo aretiral gestapo in bila je poslana v koncentracijsko taborišče, od koder ji je uspelo zbežati na osvobojeno ozemlje. Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško. S prijateljico Theo Gamelin sta v revščini živeli na hribu Pečovnik nad Celjem, kjer je Alma 14. januarja 1950 končala svoje življenje. Pokopana je na Svetini.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 10, str. 76.

* 23. marec 1896, Ljubljana, † 12. februar 1965, Ljubljana

»Alma Sodnikova se je s svojo dejavnostjo na znanstvenem in pedagoškem področju trajno zapisala v zgodovino slovenske filozofije in ljubljanske univerze. Njeni bibliografski podatki pa tudi njene lastne izjave pričajo, s kakšno težavo si je izborila svoje mesto,« začenja Frane Jerman svojo spremno besedo v knjigi Izbrani filozofski spisi Alme Sodnik (Slovenska matica, Ljubljana 1975). Svojo pot je prehodila v tedaj prevladujočem moškem svetu. Dekletom v tistih časih še ni bilo omogočeno redno obiskovanje srednjih šol, zato je morala klasično gimnazijo obiskovati kot privatistka. (opravljala je samo izpite na šoli). Odločila se je za študij filozofije, ki velja bolj za ‘moško’ stroko, kot študentka je kmalu pokazala svojo prizadevnost in nadarjenost. Postala je prva doktorica filozofije, ena izmed prvih univerzitetnih profesoric in prva dekanja. Najbolj se je posvečala zgodovini slovenske filozofije in na tem področju postavila temelje. Pri svojem znanstvenem in pedagoškem delu je s pridom uporabljala svoje znanje latinščine in grščine ter več modernih jezikov. – Ta zapis ji posvečamo ob 120-letnici njenega rojstva.

PRI TRIDESETIH LETIH JE OSIVELA
Rodila se je 23. marca 1896 v Ljubljani v družini trgovskega poslovodja Urbana Zupanca. Po končani ljudski šoli je nadaljevala šolanje na klasični gimnaziji kot privatistka in ga leta 1915 končala z maturo. Naslednje leto se je poročila z Alojzijem Sodnikom, profesorjem na tehniški srednji šoli. Leta 1917 je rodila sinka, ki čez dve leti umrl zaradi neozdravljive bolezni. Mož se je vrnil iz vojne poškodovan, tako da ni mogel več imeti otrok, bil pa je tudi živčno prizadet. Spričo teh krutih udarcev je že pri tridesetih letih osivela. Leta 1919 se je vpisala na filozofsko fakulteto pravkar ustanovljene univerze v Ljubljani. Kot glavni predmet je izbrala filozofijo, kot dopolnilna predmeta pa pedagogiko in slovansko filologijo. Bila je najboljša učenka filozofa Franceta Vebra in začela je tudi s samostojnim raziskovanjem. Leta 1923 je uspešno zagovarjala svojo disertacijo Psihološka analiza akcenta in postala prva doktorica filozofije na slovenski univerzi. Vendar je morala dolgo čakati, da je na tej ustanovi dobila svoji izobrazbi ustrezno in pošteno nagrajeno službo. Leta 1933 je postala privatna docentka za zgodovino filozofije. Ta naziv je pomenil znanstveno in pedagoško delo, ki ni bilo plačano, tako da se je morala preživljati z moževo pokojnino. Po drugi svetovni vojni je prevzela vodstvo filozofskega seminarja, ker je bil France Veber prisilno upokojen. Leta 1945 je postala izredna, leta 1951 pa redna profesorica. V akademskem letu 1952/53 je bila izvoljena za dekanjo Filozofske fakultete, leta 1959 je bila na lastno prošnjo upokojena, vendar je honorarno predevala vse do svoje smrti 13. februarja 1965.

NEZNANJE ŠTUDENTOV JO JE PRIZADELO
Frane Jerman, eden njenih študentov, v zgoraj omenjeni spremni besedi piše: »V očeh nas, njenih študentov, je bila predvsem izredno razumevajoč učitelj. Na izpite pri njej smo se pripravljali z vso vnemo, saj smo vedeli, kako jo študentovo neznanje osebno prizadene. Predavala je tiho, vendar razločno in vse je pritegnila s kleno, logično strukturo in izpeljavo problemov. Nikoli se ni razburila, znala je vljudno, elegantno povedati svoje odklonilno stališče ... Včasih je kolegom pripovedovala tudi o svojih težavah na prehojeni poti, vendar so bili takšni trenutki bolj redki.« O njeni plemenitosti govori tudi dejstvo, da je vsa svoja zadnja leta je mlajšim, neizkušenim kolegom na fakulteti pomagala s svojim velikim strokovnim znanjem in s toplo besedo.
Imela je zelo trezen pogled na ‘žensko vprašanje’, o katerem je pisala leta 1924 v knjižici Smernice za vzgojo deklet, v kateri je razglabljala o mestu ženske v sodobni družbi. Gibanje sufražetk, fanatičnih bork za enakopravnost žensk, je imela za nepotrebno pretiravanje v splošnem ženskem gibanju. Odločno je nasprotovala nazoru, da je edina naloga ženske materinstvo in gospodinjstvo. Ni se zavzemala za politično enakopravnost žensk, ker se ji v tisti dobi pač ni zdela pomembna, je pa odločno zagovarjala potrebo po poklicni enakopravnosti žensk. Žensko neenakopravnost je dokazovala tudi na področju nazivov, ki so pretežno moškega spola. Vedno je zagovarjala mnenje, da mora ženska ohraniti značilnosti svojega spola, ne sme postati možača, temveč mora ostati ženska.

ZGODOVINARKA SLOVENSKE FILOZOFIJE
»Njen znanstveni prispevek tvorijo predvsem dela s področja zgodovine filozofije,« piše Bojan Žalec, raziskovalec življenja in dela Alme Sodnik. »Iz opusa svetovne filozofije je največ prostora posvetila novoveški racionalistični filozofiji, predvsem Descartesovi (njena študija o tem francoskem mislecu je izšla leta 1939 v knjigi). Zlasti v svojih poznih letih se je intenzivneje ukvarjala tudi z antično filozofijo. Verjetno najpomembnejši del njenega opusa predstavljajo spisi s področja zgodovine slovenske filozofije. Preučevala je, na primer, življenje in delo sholastikov, humanistično navdahnjenega Matijo Hvaleta, avtorja prve filozofske knjige, ki jo je napisal Slovenec (Hagenau, 1513), pa Andreja Erberja iz prve polovice 18. stoletja, zatem razsvetljenca Franca Karpeta († 1806), filozofski sistem Jožefa Misleja († ok. 1840).« Njene razprave o navedenih možeh so objavljene v tretjem delu njenih Izbranih spisov (1975). Gre za filozofe, ki so bili rojeni v tujini, a so delali in pisali pri nas; poseben pomen pa imajo filozofski pisci, ki so bili rojeni na Slovenskem, a so delali v tujini. Svojega življenjskega dela ni dovršila, za celotno zgodovino filozofije pri Slovencih, ki jo je imela pred očmi, je dala le kratko skico v Enciklopediji Jugoslavije (1958). »Alma Sodnik lastne filozofije ni ustvarila,« ocenjuje Bojan Žalec. »Bila je znanstvenica na področju filozofije, ne pa filozofski mislec ... S svojim delom ni ravno razburkala javnosti. Morda res ni drla bregov, gotovo pa je bila tiha voda s trajnim učinkom. Njeno delo na področju slovenske filozofije ostaja trajni znanstveni dosežek prvovrstne kakovosti.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 3, str. 52.

* 3. avgust 1882, Medana v Goriških brdih, † 14. julij 1967, Ljubljana

Čevljar in šivilja z desetimi otroki

Alojz Gradnik je sin Goriških Brd, na katera je bil srčno navezan, dasi sta bila otroštvo in mladost, ki ju je tam preživel, zelo trda. Osemnajstleten je na vprašanje, kaj so mu dala Brda, odgo­voril: "Dala so mi nauk, da je bogastvo jalovo in da je plodna samo revščina, združena s trpljenjem." Njegov oče Jožef je bil nezakonski sin tolminskega dekleta, služkinje v Trstu. Od tam je prišel v Brda, kjer je bil rejenec in pastirček, dokler ga ni čevljar v Medani vzel za vajenca, po smrti pa mu je zapustil orodje. Tako je postal samostojen obrtnik in ponosen samorastnik. Poročil se je s šiviljo Lucijo Godeas, hčerko furlanskih kolonov. V zakonu se jima je rodilo deset otrok, pet deklic in pet dečkov, Alojz, ki so mu pravili Gigi, je bil tretji po vrsti. Tedaj je oče že prišel do skromnega koščka zemlje, da je lahko preživljal naraš­čajočo družino. Gigi je prve tri razrede ljudske šole končal v Medani, potem pa je odšel v Gorico, kjer je bil do končanega 6. razreda gimnazije gojenec Alojzijevišča. Tedaj je izstopil in se preživljal z instrukcijami. Po maturi (1901) je na Dunaju študiral pravo. Ko je študij končal, je služboval v Krminu, Gorici, Rovi­nju, Pulju, Tržiču, Gradiški; med prvo svetovno vojno je deloval kot sodnik v Tolminu in Cerknem. Po vojni je bil do leta 1920 spet v Gorici, tedaj pa se je preselil v Jugoslavijo, kjer je opravljal različne službe v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu. Leta pokoja je "gospod Gigi" najraje preživljal v rodni Medani. Tam si je po srečanju s sestro Smrtjo 14. julija 1967 izvolil zadnje po­čivališče.

Dvajset knjig pesmi o ljubezni in smrti

Čeprav je svojo prvo pesniško zbirko (Padajoče zvezde) izdal dokaj pozno, ko je imel že štiriintrideset let, se je do konca življenja nabralo dvajset knjig njegovih pesmi. Enajst je izvirnih pesniških zbirk, med njimi je ena namenjena otrokom (Narobe svet, 1953), v devetih knjigah pa najdemo izbor njegove poezije, zlasti ob raz­nih pesnikovih življenjskih obletnicah. Za velik del Gradnikove lirike je značilno razmišljanje o ljubezni in smrti. Anton Slod­njak to lepo osvetli, ko piše, kako je Gradnik "odkrival, da je ljubezen isto kot največja požrtovalnost in da se zato ne more končati s smrtjo tistega, ki je res ljubil, temveč deluje iz groba še z večjo močjo kakor prej. Zato je tudi v smrti ljubečega člove­ka tista etična čistost oziroma življenjska moč, ki ne jemlje samo telesnemu koncu značaja vsake groze in nesmiselnosti, temveč vzdi­guje pokojnika v večno bivanje" (Slovensko slovstvo, 347). Spreho­dimo se ob naslovih in letnicah Gradnikovih pesniških zbirk.

Za Padajočimi zvezdami (1916, naslov so navdihnile vojne strahote) je izšla zbirka Pot bolesti (1922), v katero je Gradnik vložil razbolelost svojega primorstva in slovenstva; zbirka Pisma (1924) opeva silno ljubezensko hrepenenje; v zbirki De profundis (1926) najdemo vrsto sonetov, posvečenih domačim ljudem in domači zemlji; zbirka Večni studenci (1938) je posvečena spominu pravkar umrle pesnikove matere. Tematsko nadaljevanje Večnih studencev je šesta zbirka Zlate lestve (1940). Ob smrti slikarja Riharda Ja­kopiča je Gradnik v posebni knjižici izdal pesnitev Bog in umet­nik (1943). Leta 1944 sta izšli njegovi zbirki Pesmi o Maji ter Pojoča kri. Po Gradnikovi smrti je izšla njegova zadnja pesniška zbirka Lucipeter (1973).

Veliko je tudi prevajal in bil prevajan

Ob izvirnem pesniškem ustvarjanju se je Gradnik veliko posvečal tudi prevajanju iz tujih književnosti. Njegovi prevodi, ki so iz­šli v knjižnih izdajah, obsegajo nad petdeset naslovov. Med naj­pomembnejše Gradnikove prevode spadajo prevodi pesnikov. Med prvi­mi ga je pritegnil znameniti bengalski pesnik in mislec Rabindranath Tagore, nobelovec za književnost 1913, in v slovenščino je prevedel vrsto njegovih del. Zelo je zaslovel s svojimi prevodi starih kitajskih pesnikov; leta 1928 so izšli v knjigi Kitajska lirika, ki je doživela številne ponatise.

V knjižni obliki so iz­šli tudi njegovi prevodi srbskih narodnih pesmi, italijanske li­rike; od njegovega prevoda Dantejeve Božanske komedije so v knji­gi izšle samo Vice (1965). Prevedel je sonete genialnega umetnika Michelangela Buonarrotija, sonete in kancone italijanskega pesni­ka Francesca Petrarca. V slovenski jezik je prelil Prešernove nem­ške sonete (146) in Prešernove nemške pesnitve (1947). "Gradnikovo pesniško delo je našlo v svetu lep odmev," piše Marijan Brecelj, ki je sestavljal bibliografijo o Gradniku. Navaja, da so posamezne njegove pesmi prevedene v angleščino, bolgarščino, češčino, fran­coščino, gruzinščino, italijanščino, latinščino, madžarščino, ma­kedonščino, nemščino, novogrščino, poljščino, ruščino in slovaščino. V knjigi je izšel angleški prevod Selected Poems (1964). Mnoge Gradnikove pesmi so uglasbene. Gradnikovo poezijo sta opremljala predvsem dva umetnika: Božidar Jakac in Riko Debenjak.

(obletnica meseca 08_2002)