Ognjišče - april 1966

IZ UREDNIŠTVA

1966 04 naslovnaDragi bralci, dragi mladi prijatelji, vedno več vas je. Krog naših bralcev in prijateljev se vedno bolj širi. Nismo pričakovali tako velikega odziva in mnogi nam pišejo: »Saj bi se še marsikdo naročil na vaš list, če bi ga poznal. Imate slabo organizirano propagandno službo...« »Slučajno mi je prišel v roke vaš list, rad bi ga redno prejemal ...« »Šele sedaj sem zvedel za vaš list...« Mnogi duhovniki nam pišejo: »Zanimanje za Ognjišče se veča iz dneva v dan. Pošljite nam še...« To vaše navdušenje nas veseli, saj je dokaz, da se ne trudimo zaman. Da smo glede propagande na prazgodovinski stopnji, se sami dobro zavedamo, ker doslej na to niti mislili nismo. Edina naša propaganda ste vi, dragi bralci. Zato vam moramo nekatere stvari pojasniti. V naši upravi so sami prostovoljci, brez honorarja in z zelo obremenjenim delovnim časom, ker ima vsakdo izmed nas svoje poklicno delo. Zelo nam boste olajšali trud, če se na list naročite skupinsko, najbolje kar pri svojem župniku. Prva in druga številka letošnjega letnika sta že pošli. Posameznikom, ki bi radi imeli cel letnik, bomo lahko ugodili, če nam kdo od bralcev odstopi prvo številko. Naš prvi poziv je imel le nekaj, pa ne veliko uspeha. Morda je tudi to dober znak.

Kot naši propagandisti imate pravico vedeti, kaj mislimo za v bodoče. Veliko razmišljamo o tem, kako bi list postal še bolj prikupen in moderen. Vseh uredniških skrivnosti vam pa le ne moremo izdati. Lahko vam še povemo, da smo ostali pri starem naslovu in prvotni zunanji opremi, ker smo imeli naslovne strani že prej tiskane v večji nakladi in bi bilo škoda vse to zavreči. Še ena številka bo izšla v tej zunanji opremi, potem pa smo z zalogo pri kraju. Upamo, da bo nova naslovna stran za vas prijetno presenečenje. Tudi vsebinsko bomo list dopolnili, da bo bolj] privlačen, in sicer z ... Toda vsega vam res ne smem povedati, ker sicer ne bo več presenečenje. »Glede naslova lahko poveste svoje mnenje in predlog.

Želimo, da nam veliko pišete. Sporočite nam svoje želje, opombe, predloge, kritike. To bo za nas dokaz, da oddajamo na vaši valovni dolžini, da nas slišite in da smo vam koristni, upamo, tudi potrebni. Naj bi tudi naš list pomagal, da bo pokoncilska doba za naš narod doba duhovnega preporoda.

VSEBINA OGNJIŠČA 04_1966

(BERNANOS, Georges.) Aleluja, aleluja. 4, 1. Molitev.

(JENKO, Janez.) Z živim Kristusom. 4,2-4. Koprski škof govori mladim o njihovem listu Farno Ognjišče.

(KONFUCIJ.) Veselje je povsod, samo poiskati ga moramo. 4, 4.

(BOLE, Franc.) Ali mora kristjan molčati? Maturantka iz Celja. 4, 5-7. Rubrika: Pismo tega meseca.

In imeli so praznik. Pavle božji huligan. 4, 8-9.

(ŠIMENC, Jože.) Entuziazem. 4, 9. Misleči kristjan, ki je umrl na velikonočni ponedeljek.

FERRARI, Andrej. Moja nalivka. 4, 10-11. Rubrika: Živo bogoslužje.

Alice, Kristus je vstal tudi zate! Nesrečna Alice. 4, 12. Pismo, ki ga je napisala 20. 3. 1966 sodobno slovensko dekle.

(ČUK, Silvester.) Popevka dneva. 4, 13-16. Pevka Katerina Caselli in njena pesem Nessuno mi può giudicare. Slovenski prevod. Rubrika: Popevka.

(ČUK, Silvester.) Pele je imel grenke dneve. 4, 17-19. Rubrika: Šport.

Kristus v fraku. 4, 20-21. - Pripetilo se je v sezoni 1963/64 na odru Bolšoj teatra v Moskvi sovjetskemu igralcu Rastovcevu.

KONCILJA, Rudi. Šesta postaja. 4, 21. Molitev.

SILVA, Sanchez. Marcelino. 4, 22-25. Povest. Deseto nadaljevanje.

B(ole), F(ranc). Gigliola - res solidna. P. V. 4, 26-27. Rubrika: Izmenični tok.

(KOBAL, Vinko.) Ne verujem v pravo prijateljstvo. Oče Mirko. M. M. — Nova Gorica. 4, 27. Rubrika: Izmenični tok.

(KOBAL, Vinko.) Ali je to fantovsko? F. B. Kanal. Oče Mirko. 4, 27-28. Rubrika: Izmenični tok.

QUOIST, Michel. Gospod, pomagaj mi. 4, 28. Molitev.

Nagradna zlogovnica v liku. 4, 29.

(BOLE, Franc.) Iz uredništva. 4, 32.

PRELISTAJ APRILSKO ŠTEVILKO OGNJIŠČA 1966I

ŠKOF JANEZ JENKO MLADIM

MLADINA, ki ji je ta list namenjen, si želi izoblikovati sredi sveta, v katerem smo, trdno osebnost po katoliških načelih. Živeti hočete kot polnokrvni kristjani, s Cerkvijo graditi svojo osebno srečo, koristiti ljudem okoli sebe in vsej domovini. (...)

NADVSE važno je, kakšen svetovni nazor ima človek. Čisto drugače presoja svet praktičen katoličan kakor pa neveren človek, ki trdi, da je svet delo slučaja, s smrtjo pa da se vse konča.

    O, kako bi bilo zares čudovito,
    Če bi te naše župnije lepo pokazale,
    Kakšno mora biti cerkveno občestvo!
    To se pravi:Ljudje,
    ki se sprva ne poznajo,
    različni po navadah, vzgoji, poreklu, poklicu ...
    ki se najdejo v cerkvi in se spoznajo,
    se začutijo kakor bratska jedra. Spoprijateljijo se,
    si dajo drug drugemu roko, odpustijo si žalitve,
    ne opravljajo bližnjega, pač pa skušajo,
    kjer je kak bolnik, da mu postrežejo,
    kjer je kak brezposelni, da mu najdejo delo, kjer je kak otrok, da ga vzgojijo,
    skratka, kjer se da opraviti dobro delo v korist bližnjega,
    imajo pri priči srce in pripravljenost,
    da rečejo: glejte, Kristus nas kliče!
    (papež Pavel VI., iz govora 1. marca 1964)

NAM katoličanom je zadnji koncil prinesel veliko novih misli in pobud s svojimi številnimi odloki. Za razgledanost in odnos do sveta okrog nas je zlasti pomembna uredba o Cerkvi v sodobnem svetu. V njej vidimo in čutimo, s kakšno materinsko ljubeznijo Cerkev spremlja sodobnega človeka v njegovem teženju in iskanju, kako se veseli vsakega napredka v tehniki, znanosti, umetnosti, gospodarstvu in družbenih vprašanjih. Cerkev je prepričana, da nosi v sebi bogato preteklost, obenem pa zna korakati s svojim časom. (...)

PRED KRATKIM je bil v Ljubljani simpozij, čigar predmet je bil: morala v sedanji fazi našega družbenega razvoja. O problemu huliganstva se polnijo stolpci našega dnevnega časopisja. O vzgoji mladine in njenem vključevanju v dejavno življenje se mnogo razpravlja. Pozdraviti je treba vsako stremljenje, da bi se naša mladina skladno razvijala in rastla, saj je od nje odvisna bodočnost naroda. Pa je še toliko drugih vprašanj, ki zadevajo življenje in bodočnost naših ljudi.

KAJ MISLITE, ali bi mogla Cerkev, po koncilu pomlajena, kaj pomagati pri reševanju naših domačih družbenih in osebnih težav? Kdor Cerkev in njeno delovanje po svetu in pri nas vsaj malo pozna, ve, da je Cerkev izredno važen činitelj pri vsem, posebno pri vzgoji in oblikovanju mladine. Koncilska poslanica mladim pravi: »Le ona (Cerkev) vsebuje to, kar pomeni moč in čar mladosti. Poglejte jo in našli boste v njej Kristusov obraz, obraz resničnega junaka, ki je ponižen in moder, prerok resnice in ljubezni, tovariš in prijatelj mladine.«

DRAGI fantje in dekleta! Zgodovinski Kristus, ki je skoraj pred dva tisoč leti dovršil veliko delo odrešenja človeštva in odšel v nebesa, je ustanovil na zemlji svoje kraljestvo — Cerkev, v kateri je na skrivnosten način vedno navzoč in po njej nadaljuje svoje odrešilno delo. Držimo se ga, oklepajmo se ga z vso silo mladostnega navdušenja, da se ob njem in ob njegovi Cerkvi usposobimo za življenje ter potem izpolnimo naloge, ki jih je Bog pred nas postavil. (...)

DRAGA MLADINA, obnovite v teh milostnih dneh svojo življenjsko povezanost s Kristusom! Veliki četrtek je spominski dan zadnje večerje, ustanovni dan svete maše, svetega obhajila in mašniškega posvečenja. Veliki petek je spominski dan daritve na Golgoti. Ta dan po cerkvah odkrivamo in častimo sveti križ. Tudi za vas naj bo to dan duhovne resnosti in spokornosti. Velikonočno bdenje vsebuje bogate in globoke obrede: blagoslov ognja, velikonočne sveče, krstne vode in obnovo krstnih obljub.

Z ŽIVIM KRISTUSOM v srcu bomo mogli oblikovati sebe in izpolniti v življenju nalogo, ki nam jo je Bog namenil.

ALI MORA KRISTJAN MOLČATI?

Oče urednik! Sem dekle 20. stoletja s problemi, ki so značilni za našo dobo. Delno jih skušam reševati kar sama, ali pa vprašam za svet kakšnega duhovnika. Dovolite, da Vam na kratko opišem svoj položaj, ki me večkrat spravlja v slabo voljo. V razredu veljam za »glavno«, toda nekateri so videli, da hodim v cerkev in zdaj me vedno zafrkavajo. Veste, nekaj časa človek to še nekako posluša, enkrat pa ti je vsega dovolj! Sicer mi še na misel ne pride, da bi zaradi tega zbadanja vero zatajila, toda ne vem, kako bi se branila pred njihovimi besedami in zasmehi j ivimi izrazi na obrazih. Svetujte mi, prosim, kako naj se obnašam v takem položaju. Za odgovor Vam bom zelo hvaležna.

Maturantka iz Celja

    Neki novinar jo je vprašal: »Katera je najbolj važna stvar v življenju?« »Zaupanje v božjo previdnost,« je odgovorila. »Mislim, da se nič ne more zgoditi brez božje pomoči. Meni je Bog tolikokrat pomagal. Ne škoduj nikomur, živi pošteno, ne zavidaj drugim, bodi iskren, pomagaj vsakemu, ki te prosi, in tudi tistemu, ki te ne prosi, pa je potreben — to je, kar resnično cenim. (pevka Katarina Caselli)

    Za mladega človeka je prijateljstvo veliko darilo. Pomaga pri dozorevanju osebnosti. Prijateljstvo človeka nauči važnih resnic: misli na druge, brez zavisti uživaj, če so drugi srečni, deli žalost in veselje z drugimi, pomagaj nositi tujo žalost... (Izmenični tok – pisma bralcev)

V vsakem okolju, v vsakem kolektivu vlada javno mnenje, ki je le malokrat pravičen sodnik, ima pa ogromno moč in silen vpliv. Odrasli morajo računati z njegovo slepo silo in ga skušajo spretno izkoristiti v svoje namene: dobre ali slabe, koristoljubne ali plemenite. Javno mnenje je zagrenilo življenje že mnogim genijem na vseh področjih človeškega udejstvovanja, preprečilo uspehe že velikim izumiteljem, če moč javnega mnenja hudo občutijo odrasli, ki so kolikor toliko zreli in samostojni, potem njegova moč toliko bolj pritiska na mlade ljudi, ki komaj iščejo svojo pot v življenje.

JAVNO MNENJE pa na neki način tudi izraža duhovno podobo človeka tiste dobe. Javno mnenje našega rodu je precej različno od javnega mnenja, ki je vladalo pred nami. Razumeli borno, zakaj se starejši ljudje ne morejo »vživeti« v sedanji čas. Mislijo drugače, živijo v svojem času. Zato niso več »moderni«.

ČISTO PRAV JE, da se čutiš moderno. To je dokaz, da pripadaš svojemu času. Morda je ravno to odločilno, da si v razredu vplivna. Prav nič mi niso všeč taki kristjani, ki menijo, da njihovo versko prepričanje zahteva, naj se držijo čimbolj v kotu, stran od »pokvarjenega« sveta in skrbijo samo za to, da jih kdo ne bi »okužil«.

Nikakor nočem podcenjevati nevarnosti, ki ste jim, zlasti mladi izpostavljeni v šoli, v službi ali pri razvedrilu (o tem smo govorili več v 2. številki), reči hočem samo, da rešitev ni v umiku. Rešitev je v zavesti, da te tvoje versko prepričanje ne naredi manj vrednega. Nasprotno: ravno mladi ljudje, ki imajo vero, se morajo čutiti bolj trdne, samostojnejše in bolj samozavestne pri nastopu, ker imajo trdno podlago, jasno orientacijo za presojanje dobrega in slabega, veliko notranjo moč, da izberejo dobro in zavržejo slabo. Te lastnosti te vsekakor lahko naredijo simpatično v tvojem okolju.

Brez dvoma ima vsakdo rajši veder obraz, izklesan značaj in iskrene odnose, kot pa muhavost, sumničenje in neznačajnost. Od kod torej pri mladih vernih fantih in dekletih težave v javnem življenju?

    »Mnoge reči na svetu se spreminjajo,« je dejal novinarju tega lista, »mnogi ljudje mislijo, da Boga ni, toda jaz sem prepričan, da je.« Največji nogometni as vseh časov, ali kakor ga imenujejo »njegovo veličanstvo« v nogometu, se ne sramuje svoje vere. (Pele)
    PRAVI ČLOVEK MORA BITI SPOJINA LUČI, ZNAČAJA, SRCA.

NEKATERIM V TVOJEM RAZREDU se zdi absolutno srednjeveško, da bi dekle, ki se zna smejati in druge zabavati, ki zna govoriti, voditi, organizirati in odločati, hodila tudi v cerkev. To zanje ni moderno. Ali je pa to čisto res? Samo površno je treba pobrskati po naših časopisih, ki zadnje čase vedno znova pišejo o verskih problemih. Videli bomo, da je vera še vedno aktualna. Tudi pri nas. Ko sem v osmi številki letošnje Mladine bral zadnje Irenino pismo, v katerem pravi, da so se na religiozne teme bolj prizadevno oglašali mladi ljudje, ki so svetovnonazorsko v nasprotnem taboru, sem si mislil: glej, to je pa res zanimivo! Ti ljudje so versko popolni samouki. Morda nekaj mršavih uric verouka, brez solidne verske literature, in vendar si upajo... Ponosen sem na vas! Tistim tipom daj prebrati prvi članek pod naslovom Religija v sodobnem svetu v zadnji (12. številki) letošnje Mladine (če sploh kaj berejo, seveda!). Morda bodo potem mislili drugače in se jim ne bo zdelo posebno imenitno zafrkavati tiste, ki hodijo v cerkev. Članki v Tribuni, listu ljubljanskih študentov, in v drugih časopisih potrjujejo aktualnost vere.

    V »entuziazmu« je skrita grška beseda Theos, ki pomeni Bog. Entheos, pomeni človeka, ki ima v sebi Boga in je prevzet po njem, ali je navdušen zanj. Francoski filozof je rekel: »Biti nesposoben za entuziazem, je znamenje srednjosti, polovičarstva« (Descartes). Lacordaire je rekel: »človek brez strasti, to se pravi brez navdušenja, ni za nobeno rabo.« Kdor ne gori, ne vžiga!
    Če bi bili zadosti krščanski, bi bili nalezljivi, če moreš biti zvezda na nebu, bodi zvezda na nebu! če pa ne moreš biti taka zvezda, bodi kres na hribu! če ne moreš biti kres na hribu, bodi svetilka v hiši!
    Tvoja vrednost se meri po velikosti plamena, ki ga nosiš v sebi.
    Duša, ki ne gori, je drevo brez soka. Gospod, suha trska sem.
    Prižgi jo!

VSEKAKOR TI MORA biti jasno: v resni debati je treba govoriti resno, smešenje in zbadanje je v takem pogovoru nepošteno. Pogosto pa se zgodi, da taki fantje in dekleta, ki nimajo dovolj pojmov (velikokrat celo najosnovnejših ne!) o stvareh, ki jih kritizirajo, uporabljajo to najbolj poceni orožje, ko hočejo nasprotnika spraviti na kolena. Mnoge nič ne moti, da to ni lojalno, važno je samo, da jim uspe nasprotnike osmešiti. Kaj naj naredim v takem položaju? Slovenski pregovor pravi: »Klin se s klinom izbija.« Odgovoriti jim moraš v istem zafrkljivem tonu, samo ne sme biti žaljiv. Logičnost tukaj ne pomaga. Na primer: »Simona hodi k maši, ha, ha!« »Seveda, ali še ne veš, da je to zadnja moda! Ti si pa res nazaj s kartami!« ali kaj podobnega.

ŠE NEKAJ )bi ti orad rekel. Čim bolj boš skrivala, da hodiš k maši, tem bolj te bodo zafrkavali. Zakaj ? Prvič: to je znak, da te je pred njimi sram in da ne vidiš rada, da oni to vedo. Če se ti hoče kdo na kakšen način maščevati ali ti nagajati, izvleče ven to stvar in jo obesi na veliki zvon. Če zardiš ali si morda celo užaljena, je uspeh dosežen. Drugič: psihološko pravilo pove: skrivnosti mikajo! Čim bolj svoje versko prepričanje skrivaš, tem bolj te bodo izzivali. Kar je pa znano vsem, ni več interesantno. Kako zapreš vsem usta, če rečeš na primer: »Punce, ste slišale v nedeljo tisto pridigo pri svetem Danijelu? Prima, vam rečem!« Ali: »Zadnjič pri verouku smo pa debatirali na mrtvo!« »Prideš k meni v nedeljo ob desetih?« »Ne morem, grem k maši!« Zasmejali se bodo morda: »Kaj, k maši greš?« »Da, greš z mano?« Ker vidijo, da ti nič ne gre na živce, bodo kmalu nehali. Karte so odkrite in igra ni več zanimiva.

VEM, DA NISEM odgovoril na vse možne situacije in kombinacije. Upam pa, da bo nekaj teh migljajev koristilo tebi in vsem, ki so v podobnih težavah kot ti. Verjemite, danes biti kristjan je lepo!

oče urednik

ALICE, KRISTUS JE VSTAL TUDI ZATE!

PISMO, KI GA JE 20. 3. 1966 NAPISALO SODOBNO SLOVENSKO DEKLE

Dragi oče,

čutim dolžnost, da se Vam opravičim. Bila sem krivična do Vas in do Vaših idealov. Obsojala sem Vas, ker sem mislila, da je vse, kar počenjate, hlinjenje in laž. Zdaj vem in prepričana sem: karkoli delate, delate iz čiste ljubezni.

    Aleluja! Aleluja!
    Cerkev je polna radosti / tiste radosti, / ki je namenjena temu žalostnemu svetu. Če kaj storite proti njej, / ste storili proti radosti. (Georges Bernanos)

    Veselje je povsod, samo poiskati ga moramo. (Konfucij)
    Ta znameniti mož bi postal Kristusov učenec, če bi se srečal z njim, kajti ves Gospodov nauk je nauk veselja... Ne materialne ne moralne nesreče ne bolezen ne razočaranje in niti smrt kristjanu ne sme vzeti veselja... Sleherni drobec snovi je poln energije; problem jev tem, da jo dobimo ven in jo uporabimo ... Vse moje življenje je polno veselja, važno je le, da ga znam poiskati in ga izrabiti, se pravi postaviti ga v službo Bogu in ljudem... Gospod, vedno bom iskal veselje, ki je skrito tudi v temnih urah mojega dne...

Kot božji namestnik pomagate dušam, spomnite se v molitvi tudi mene, Vam nepoznane duše, ki pada v blato iz dneva v dan.
Nekoč je bila moja duša čista in lepa. Toda to je bilo takrat, ko sem prejela prvo sveto obhajilo. Takrat sem oblekla belo obleko, moja duša je bila ovenčana z belimi lilijami, a kaj je danes?
Umazala in raztrgala sem čistost duše; zdaj je umazana in smrdljiva.
Kaj mislite, da so moje kolegice na boljšem?
Prodajamo svoje telo, morda smo srečne le trenutek, potem pa nastane velika praznina.
Vse, prav vse je minljivo, denar, užitki... le eno se ne more uničiti, vest, vest, ki neprestano opominja, nekje globoko, na dnu srca, kljuva in kliče na pomoč.
Oče, bom zbrala pogum, da pridem k duhovniku ...?
Če bi vedeli, kako obžalujem to svoje grešno življenje! Hotela bi povedati vsem mladim dekletom, naj živijo čisto življenje in naj jih nikar ne omami materializem, ker prinaša samo žalost, nesrečo in nezadovoljstvo. To piše dekle, ki je globoko zabredla in obžaluje svoje zavoženo življenje.
Prosim Vas, oče, objavite to pismo, naj bo opozorilo ostalim dekletom. Za vse na svetu ne bi želela tako gnusnega življenja, tako praznega kot je moje, nobenemu, še tako lahkomiselnemu dekletu. Se enkrat Vas prosim odpuščanja in Vas pozdravljam
nesrečna Alice

ALICE, KRISTUS JE VSTAL TUDI ZATE!

 

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh