Genovefa Pariška (ok. 422 – ok. 500)

God: 3. januar

Mogočna kupolasta stavba Panteona (»svetišča vseh bogov«) v srcu Pariza je od leta 1885 zadnje počivališče najslavnejših Francozov. Najvidnejši okras te stavbe so freske iz življenja sv. Genovefe. To je zgovoren dokaz, da se Francozi s sveto Genovefo, zavetnico pariškega mesta, ponašajo nič manj kot s sveto Ivano Arško (Devico Orleansko), ki je skoraj tisoč let mlajša od nje. Svetnici imata nekaj skupnih potez: obe sta bili v mladosti pastirici, obe neustrašeni bojevnici, obe obrekovani, nato toliko bolj priljubljeni in češčeni.

GenovefaGenovefa je živela v petem stoletju. Bila je hči kmečkih staršev iz bližnje okolice Pariza. Ko ji je bilo približno sedem let, sta skozi njen rojstni kraj potovala dva svetniška škofa: German iz Auxerra in Lupus iz Trovesa, namenjena v Anglijo. Med množico, ki ju je prišla pozdravit, je bila tudi Genovefa s svojimi starši. Ko je škof German položil roke na njeno glavo, se je zagledal v njene oči, žareče v verskem navdušenju, in odkril v otroku prihodnjo svetnico. Genovefi je podaril svetinjo z naročilom, naj jo stalno nosi s seboj. Otrok je to obljubil in poslej se je Genovefa čutila na poseben način povezana z Bogom. Ko je varovala svojo čredo na paši, se je potopila v molitev in se počutila srečna samo v božji bližini. Ko ji je bilo petnajst let, je Genovefa pred pariškim škofom napravila obljubo vednega devištva. Odtlej je živela zelo strogo: do smrti svojih staršev doma, nato pa pri svoji botri v Parizu. Dnevi so ji minevali v molitvi, skrbi in delu za reveže in bolnike. S preostrim postom si je nakopala bolezen. Razen telesnih bolečin je morala prenašati tudi duševne muke zaradi grdih laži, ki so jih o njej širili zlobneži. V najhujši stiski ji je pomagal sveti škof German: prepričan o njeni nedolžnosti, je kar s prižnice zavrnil hudobne lažnivce in tako rešil čast Genovefe, ki ji je bil podeljen dar, da je znala brati v srcih ljudi.

Spomladi leta 451 je vdrl v Francijo hunski kralj Atila s svojimi divjimi četami. Bližal se je Parizu. Vse je noro bežalo iz mesta. Genovefa je bežeče Parižane ustavljala, naj ostanejo v mestu in ga branijo. Zbrala je žene, da so skupaj z njo molile, može pa trdo prijela zaradi strahopetnosti. Parižani so se obrnili zoper njo: dolžili so jo izdajstva in ji očitali, da hoče s krivim prerokovanjem ljudi zavesti v pogubo. Že so jo hoteli pobiti, da je niso rešili kleriki, ki jih je bil poslal škof German. To znamenje škofove naklonjenosti do Genovefe je na mah spremenilo javno mnenje: meščani so jo zdaj ubogali in se v naglici pripravili na obrambo mesta. Atila se je obrnil proti jugu in mesto je bilo rešeno.

Genovefa je rešila mesto še enkrat, ko so ga oblegali Franki in je v njem nastala velika lakota. Uspelo ji je z ladjami po reki Seini zbrati nekaj živeža, da je mestno prebivalstvo preživelo. Genovefa je slovela zaradi velikih čudežev. Kamor koli je prišla, so ji prinašali bolne in slabotne, ki jih je ozdravljala.

Po starodavnem izročilu je umrla 3. januarja leta 500. Dopolnila je osemdeset let. Pokopali so jo v lepi cerkvi Svetih apostolov, ki sta jo dala postaviti kralj Klodvik in sv. Klotilda. Pozneje so cerkev poimenovali po njej. Po sodbi strokovnjakov grob sv. Genovefe nikoli ni bil v Panteonu. Pariz jo je brž po smrti začel častiti kot svojo zavetnico.

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh