Edvard (1004 - 1066)

God: 5. januar

Že leta 616 so v Londonu, prestolnici Anglije, na otoku reke Temze ob samostanu redovnikov benediktincev postavili cerkev. Današnji godovnjak, angleški kralj Edvard III., se je zaobljubil, da bo romal v Rim, toda njegovi svetovalci so mu to branili. Papež Leon IX. mu je svetoval, naj del denarja, ki bi ga porabil za romanje v Rim, razda ubogim, en del pa naj obrne za zidavo ali obnovo kakšne cerkve apostolu Petru na čast. Edvard se je odločil, da obnovi westminstrsko cerkev. Zidali so jo petnajst let v gotskem slogu in postala je angleško narodno svetišče. V njej kronajo angleške kralje, tudi potem, ko je država zapadla protestantizmu. Kralje kronajo s krono svetega Edvarda, kraljice pa s krono njegove deviške žene Edite.

EdvardNaš svetnik Edvard se je rodil leta 1004. Že v deških letih je spoznal bridkost pregnanstva. Leta 1014 se je namreč moral pred Danci zateči k materinim sorodnikom v Normandijo. V domovino se je vrnil leta 1041 kot dedič angleškega prestola. Leta 1043 je bil kronan za angleškega kralja. Ljubezen svojih podložnikov si je osvojil s svojo izredno dobrotljivostjo, prizanesljivostjo in čistostjo. S svojo ženo Edito je živel v deviškem zakonu.

Med Edvardovimi krepostmi sta bili najbolj izraziti njegova ljudomilost in krotkost. Nikoli se ni maščeval za krivice, temveč je vse sproti odpuščal.

Imel je velik dar čudežev. Omenimo le enega, ki je pogosto upodobljen na Edvardovih slikah. Nekoč je šel s spremstvom proti westminstrski cerkvi. Na-sproti mu pride siromašen Irec, ohromel na obeh nogah, in mu potoži, da že dolgo časa hodi prosit svetega Petra za zdravje, sveti Peter pa mu je razodel, da ne bo ozdravel drugače, kakor da ga kralj sam nese v cerkev. Kralj Edvard se je brez pomisleka sklonil, vzel hromega na rame in ga nesel v cerkev, kjer je bil le-ta ozdravljen.

Svetemu kralju je Bog razodel tudi čas smrti. Začel se je pripravljati nanjo in prosil, naj tudi duhovščina in ljudstvo molita za njegovo dušo. O božiču leta 1065 ga je napadla mrzlica, vendar je še šel k posvetitvi westminstrske cerkve, ki je bila šele tedaj povsem dokončana. Potem je obležal. Kraljico je tolažil, da ji gre v nebesa pripravljat bivališče, kjer bosta za vedno skupaj. Bogat dobrih del je umrl 5. januarja leta 1066.

Edvardov naslednik Viljem Osvajalec, Norman po rodu, je bil poln spoštovanja do njega. Pripravil mu je dragoceno grobnico v Westminstru. Čez 36 let so grobnico odprli in videli novo čudo: truplo je bilo nestrohnjeno, kakor da bi kralj pravkar umrl.

Leta 1161, malo manj kot sto let po smrti, je bil kralj Edvard cerkveno uvrščen med svetnike. Ko so prezidali westminstrsko katedralo, so ga po naročilu nadškofa svetega Tomaža Becketta slovesno nesli v novo grobnico. Kralj Henrik II., njegova dva sinova in njegov brat Rihard so v sprevodu nesli svetnikovo truplo. To se je zgodilo na današnji dan leta 1269, zato se ga Cerkev na današnji dan spominja.

Danes voščimo god tistim, ki jim je ime Edvard, Edi, Edo; Edvarda, Eda, Edita.

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh