Julijan, mučenec; Bazilisa, žena (umrla ok. 303)

God: 6. januar

Mohorjeva družba, najstarejša slovenska knjižna založba, je številne rodove ne le kulturno dvigala, s svojimi knjigami širila njihovo obzorje, temveč jim je pomagala tudi do globljega spoznanja krščanske vere, ki je temelj naše kulture. Ob Zgodbah Svetega pisma, ki jih je mohorjanom začel pripovedovati dr. Frančišek Lampe, po njegovi prerani smrti pa je pripovedovanje nadaljeval dr. Janez Evangelist Krek, je versko čutenje najbolj spodbujalo življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je v dveh zajetnih knjigah izšlo pred več kot sto leti. Ni bilo malo domov, kjer so vsak večer skupaj prebirali življenje svetnika ali svetnice tistega dne. Prisluhnimo, kako je dr. Josip Rogač, duhovnik ljubljanske škofije, prikazal današnja svetnika: mučenca Julijana in njegovo ženo Baziliso.

Sveti Julijan, edini sin bogatih in pobožnih staršev, je bil rojen v Antiohiji. Krščanski učitelji so mu zgodaj vcepili ljubezen do vere in do deviškega stanu. Ko je dopolnil osemnajst let, so ga starši, da njihov rod ne bi izumrl, zaročili s plemenito devico Baziliso. Ko sta se mlada dva poročila, sta sporazumno sklenila, da bosta živela kot brat in sestra. Po smrti Julijanovih staršev sta bogato dediščino namenila ubogim. Hišo sta spremenila v zavetišče, kjer sta sprejemala preganjane kristjane in jim stregla Julijan moškim, Bazilisa ženskam.

Tedaj pa je izbruhnilo novo preganjanje kristjanov. Julijan in Bazilisa sta goreče prosila Boga, naj jima podeli stanovitnost do konca. Bazilisa je kmalu nato umrla. Cesarski namestnik Marcijan je Julijanu zapovedal, naj na svojem domu časti malike. Julijan pa mu je odgovoril, da hoče služiti le Jezusu. Marcijan ukaže, naj zažgejo Julijanovo hišo, njega privedejo pred njegov sodni stol.

Ko oblastnik spozna, da Julijan vztraja v svoji veri, ga ukaže mučiti sredi mestnega trga, da bi kristjane ostrašil. Ko ga mučijo, pridejo mimo otroci iz šole, med njimi tudi oblastnikov edinček Celz. Ta steče k mučencu in se ga oklene ter ga prosi, da bi smel z njim trpeti in umreti. Oblastnik ukaže, naj ju ločijo, pa jim to ne uspe, zato Julijana in otroka peljejo v ječo. Ponoči pride tja duhovnik, ki krsti dvajset vojakov, nekaj drugih mož in malega Celza. Naslednji dan obsodi cesarski namestnik Marcijan enaintrideset krščanskih spoznavalcev na smrt: vržejo jih v kadi, napolnjene z vrelo smolo. Čez nekaj dni ukaže na grmadi sežgati tiste vojake, ki so se dali krstiti, za Julijana in še nekatere druge pa pripravlja novo preizkušnjo. V najlepšem mestnem templju pripravi daritev, h kateri veli pripeljati Julijana in tovariše, da bi tudi oni darovali. Ko Julijan pride tja, poklekne in moli in glej, kot bi trenil, rušijo se maliki, zidovi pokajo in zasujejo mnogo poganskih duhovnikov. Tedaj so jih rablji še bolj mučili, vendar vsa mučila niso nič zmogla nad njimi, zato je Marcijan ukazal, naj jih z mečem obglavijo. Tako so nebeško slavo dosegli 9. januarja leta 303. Julijana upodabljajo z mečem v roki, okoli njega pa so razbiti kipi malikov.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh