Severin (umrl 482)

God: 8. januar

Rimska provinca ali pokrajina, ki je v starem veku obsegala dežele med Donavo, Innom, Karnijskimi Alpami in Dunajskim gozdom, se je imenovala Norik. Znotraj meja Norika je bilo tudi sedanje slovensko ozemlje severno od Save. Sredi 5. stoletja, ko je rimsko cesarstvo razpadalo, je bil Norik izpostavljen hudemu viharju preseljevanja narodov. Vojska se je vrstila za vojsko: od vzhoda Huni, od severa Germani, ki so ropali, morili in požigali. V to opustošeno pokrajino je Bog tedaj poslal izrednega moža, ki naj bi posredoval med propadajočimi Rimljani in prihajajočimi Germani: prve branil in osrečeval, druge pa vzgajal in krotil, oboje z nadnaravno močjo vere.

SeverinSveti Severin se je v Noriku prikazal leta 454. Nihče ni vedel, kdo je in odkod je prišel. Edini vir o njem je življenjepis, ki ga je sestavil njegov učenec opat Evpigij. Po vsej verjetnosti je bil doma nekje v okolici Rima in je izviral iz ugledne družine. V dobi, ko je bila rimska državna moč že vsa gnila, je pustil vse posvetne časti ter odšel med menihe na Vzhod. V Norik je prišel od tam, ves prežet z blago človečnostjo, ponižnostjo in spokornostjo. V teh krajih je našel lepo razvito versko življenje, zato njegovo apostolsko delo ni bilo oznanjevanje evangeljske blagovesti: preprečeval in odstranjeval je vojne strahote, oznanjal mir in blažil razvnete strasti.

Najprej je nastopil v mestu Asturi (današnji Klosterneuburg pri Dunaju). Ni bil ne duhovnik ne škof, prevzeti ni maral nobene javne službe, vendar je imel več ugleda in veljave kot škofje in visoki državni uradniki. Področje njegovega dela je bil prav kmalu ves zahodni Norik. Najdlje se je mudil v samoti nedaleč od mesta Faviane. Molitev in služba svetu sta tvorila enoto Severinovega poslanstva. Dušnopastirsko delovanje je vselej povezoval z dobrodelnostjo. Za poživitev verskega življenja se mu je zdelo zlasti primerno ustanavljati nove samostanske naselbine. Menihi iz teh samostanov so bili njegovi glavni pomočniki pri karitativnem delu: skrbi za bolnike, za jetnike, predvsem pa za reveže.

Njegovo poslanstvo je segalo tudi na politično področje. Pokazal je bistrino duha, razsodnost in odločnost. Ko je neposredno posegel v politične zmede in boje, je pomirjal deželo, katere prebivalci so se uklanjali njegovi duhovni moči. Kadar se je le mogel odtegniti javnemu delu, je pohitel v svojo kočo, kjer je molil, se postil in delal pokoro. Tik pred svojo smrtjo je menihom, ki so se zbrali okoli njega, izrekel svojo duhovno oporoko: »Posnemajte vero očaka Abrahama. Molite neprenehoma in imejte zaupanje v molitev; prosite Boga, naj razsvetli oči vašega srca. Bodite iz srca ponižni ... Vaše življenje naj se sklada z vašim poklicem.«

Svoje apostolsko življenje je zaključil z blaženo smrtjo 8. januarja leta 482. Ko je šest let kasneje gotski kralj Odoaker razdejal kraljestvo Rugijcev ob Donavi, so se Severinovi učenci iz Norika umaknili v Italijo. S seboj so vzeli tudi njegovo nestrohnjeno telo, ki je zdaj pokopano v Neaplju. Umetniki ga upodabljajo kot romarja s knjigo ali opatovsko palico, s križem v desnici, pridigajočega ljudstvu. Časte ga kot patrona tkalcev platna, viničarjev, jetnikov.

Danes imajo god tisti zelo redki Slovenci in Slovenke, ki jim je ime Severin ali Severina. To ime pomeni po naše resen, vesten, strog.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh