Pavlin II. (umrl 802)

God: 11. januar

Na ozemlju, kjer danes živimo Slovenci, so se naši predniki naselili po letu 568. Takrat so se od tod umaknili Langobardi, ki so ustanovili lastno državo v Italiji. Meja med Slovenci in Langobardi je tekla po robu Furlanske nižine. Slovenski mejaši na severu so bili Bavarci in meja z njimi je potekala nekako po slemenu Visokih Tur. Slovenci so imeli samostojno kneževino Karantanijo; njeno prebivalstvo je bilo pokristjanjeno pod drugim krščanskim knezom Borutom (ok. 751–769).

Južni predeli slovenskega ozemlja (Kras, Posočje, Posavje) so bili pokristjanjeni malo kasneje po letu 791, ko je Karel Veliki uničil obrsko državo v Podonavju. Tod so misijonarili blagi menihi iz Štivana pri Devinu. Misijonsko delo pa je organiziral in vodil oglejski patriarh sv. Pavlin II., zato mu po pravici gre naslov »apostol Slovencev«. Bil pa je tudi eden vodilnih škofov tedanje krščanske Evrope.

Do leta 776, ko se je sholastik (izobraženec ali učenjak) Pavlin prvič sestal s Karlom Velikim, ne vemo o njem skoraj nič. Verjetno je izšel iz stare furlanske rodbine v Ogleju ali okolici ali morda celo v Čedadu. Starši so mu omogočili najvišjo izobrazbo.

Leta 776, ko je Karel Veliki zatrl upor langobardskih voditeljev v Furlaniji, je petdesetletni Pavlin od tega frankovskega vladarja dobil v dar veliko posestvo. Obenem ga je povabil na svoj dvor, v palatinsko šolo. Tam je vladar zbiral največje učenjake tedanje dobe, ki so opravljali službo učiteljev, zaupal pa jim je tudi razne državniške naloge. Med svojim desetletnim bivanjem na dvoru je Pavlin poglobil svoje znanje, pridobil si je tudi nekaj državniških izkušenj. Leta 787 je bil izpraznjen patriarški sedež v Ogleju. Karel Veliki je papežu Leonu III. predlagal, naj na odgovorno mesto oglejskega patriarha imenuje Pavlina in papež je cesarjevo željo izpolnil.

Kot oglejski patriarh je Pavlin II. zaslovel po svoji izredni bogoslovni modrosti. Napisal je več del, v katerih je branil pravo vero, zlasti nauk o sveti Trojici in o Marijinem božjem materinstvu. Pisal je tudi vzgojne spise. Spesnil je tudi več hvalnic, ki so jih prepevali pri bogoslužju. Znal je tudi živo in prepričevalno nastopati v javnosti. Leta 796 je sklical pokrajinski koncil v Čedadu, kjer je pokazal izredno organizacijsko sposobnost. Uvedel je vrsto predpisov, ki so se obdržali dolga stoletja.

Še pred tem zborovanjem pa je patriarh Pavlin obiskal kraje, kjer so bili naseljeni Slovenci. Sestal se je s prijateljem salzburškim nadškofom Arnom in drugimi misijonskimi sodelavci. Takrat sta se oba cerkvena kneza dogovorila, da bo meja med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem reka Drava. Ta meja je bila uradno določena leta 811, držala pa je vse do leta 1786. Na sinodi v Čedadu je določil smernice za misijonsko delo med Slovenci, ki je bilo zelo uspešno. Življenje tega velikega moža se je izteklo 11. januarja leta 802. Prezgodaj, da bi videl sadove svojega načrta za krščansko vzgojo Slovencev južno od Karavank in na desnem bregu Drave.