Odon (1100 - 1200)

God: 14. januar

Pred več kot 900 leti je Nemec sv. Bruno v Franciji ustanovil kartuzijanski red, katerega člani v samoti služijo Bogu in ljudem z molitvijo in delom. Njihovo življenje je zelo strogo: sredi noči vstajajo k molitvi, nikdar ne jedo mesa, ob petkih in drugih postnih dnevih živijo ob kruhu in vodi. Na naših tleh se je do današnjih dni ohranila samo kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem, najmlajša od štirih, kolikor jih je bilo nekdaj pri nas. Najstarejša in najbolj cvetoča je bila kartuzija v Žicah pri Konjicah, ki je bila ustanovljena leta 1160, ukinil pa jo je cesar Jožef II. leta 1782. O njeni nekdanji slavi in moči pričajo žalostne razvaline, ki so tako mogočne, da kličejo po obnovi. Leta 1173 je krški škof Henrik ustanovil drugo kartuzijo v Jurjevem pri Celju; zaradi samostana se je kraja prijelo ime Jurklošter. S tem samostanom je povezano življenje današnjega svetnika.

Odon

Prizadevni kartuzijan Oton ali Odon je bil doma iz italijanskega mesta Novara, kjer se je rodil leta 1100. Že kot mlad fant je bil sprejet v kartuzijanski samostan Casotta blizu rodnega mesta. Bil je vzoren redovnik: živel je strogo, ljubil je molk in premišljevanje. V samostan, kjer je živel Oton, so prišli žalostni glasovi o mlačnosti bratov v kartuziji Jurklošter. Predstojniki so poslali tja gor Otona, da bi menihe v Jurkloštru pripeljal k prvotni gorečnosti. Ni zanesljivo znano, kdaj je prišel na slovenska tla. Najbrž je najprej živel nekaj let v Žičah in tam je bil leta 1189 torej že kot častitljiv starček izvoljen za priorja (predstojnika) kartuzije v Jurkloštru. Tam je ostal le dve leti. Zaradi težav s sobrati in nekaterih drugih zapletov je šel osebno v Rim in je papeža Klemena III. prosil, naj ga razreši službe predstojnika v Jurkloštru. Papež je Otonu ustregel in mu dovolil, da si sam izbere samostan," kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.

Na povratku iz Rima je zbolel in prosil je za zavetje benediktince v Markah. Živel je po kartuzijanskih pravilih in na gostitelje tako vplival, da so kasneje svoj samostan spremenili v kartuzijo. Glas o Otonovi svetosti je prišel do ušes opatinje nunskega samostana nedaleč proč. Prosila je papeža, ki je bil njen stric, naj Otonu dovoli, da bi duhovno vodil nunski samostan. Otonu so ob cerkvi zgradili celico po predpisih kartuzijanov. Tam je veliko molil pa tudi trdo delal. Edina pot iz celice je bila v cerkev, kjer je imel govore za redovnice in za množice vernikov, ki so se od blizu in daleč zgrinjale, da poslušajo njegovo v srce segajočo besedo. Imel je že devetdeset let in ljudem se je dozdevalo, da je samo še glasnik onstranstva.

Tako je Oton preživel zadnjih osem let svojega življenja. 14. januarja leta 1198 je k svoji nadvse revni bolniški postelji poklical duhovnike iz okolice ter jim dal zveličavne opomine. Napovedal je svojo smrt za naslednji dan in jih prosil, naj ga pokopljejo brez slovesnosti in na grobu pustijo samo križ, ki ga je sam izrezljal. Za blaženega je bil uradno razglašen šele leta 1859, vendar se je med ljudmi njegovo češčenje utrdilo že takoj po njegovi smrti.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh