Fabijan in Sebastijan (umrla ok. 250)

God: 20. januar

Če odprete knjigo dr. Nika Kureta Praznično leto Slovencev, boste zvedeli, da po ljudski veri spadajo svetniki, ki so na koledarju med 17. in 25. januarjem, med »sredozimce«. V tem času naj bi zima dosegla sredino svojega »vladanja«. Sredozimci v ožjem pomenu so le trije: sv. Boštjan, sv. Neža in sv. Vincenc. Današnji godovnjak sv. Boštjan je že od nekdaj v družbi s sv. Fabijanom, čeprav svetnika v življenju nista imela nobene zveze. Druži ju le dan smrti ali prenosa v nov grob in skupno češčenje. Oba hkrati kličemo tudi v litanijah vseh svetnikov.

Sebastijan

Fabijan je bil papež v letih od 236 do 250. Na Petrovem sedežu je nasledil sv. Antera. Zgodovinar Evzebij pripoveduje, da je namig za njegovo izvolitev prišel iz nebes. Fabijan je bil Rimljan, ki pa je bival na deželi. Ko je rimska krščanska občina pretresala, komu bi zaupala najvišjo službo v Cerkvi, se je prikazal Fabijan. Tedaj je od nekod priletel golob in se mu usedel na glavo. Zbrani, ki so Fabijana poznali kot odličnega kristjana, so v tem videli božji namig in ob živem odobravanju vsega zbora so ga posadili na papeški sedež.

Fabijan je modro vodil Cerkev. Preuredil je cerkveno vodstvo v Rimu. Sedmim diakonom, ki so skrbeli vsak za svoj del mesta, je dal pomočnike (subdiakone). Vsakemu okolišu je določil tudi zapisnikarja (notarja), da je urejal zapiske in zbiral poročila o mučencih. Vseh 14 let, kolikor časa je papež Fabijan vodil Cerkev, je leta uživala mir. Leta 249 pa je zavladal cesar Decij, ki je napredujoče krščanstvo imel za državi nevarno in ga je hotel zatreti. Prva žrtev njegovih proti kristjanom uperjenih zakonov je bil prav papež. Cesar mu je sodil sam 20. januarja 250. »Si ti rimski škof?« ga je vprašal. Ko je papež priznal: »Sem!«, je cesar odločil: »Si bil!« in ga dal usmrtiti. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah.

Za sv. Sebastijana, po naše Boštjana, imamo bolj malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrozij je zapisal, da je bil rojen v Milanu; mučeniško krono pa je dosegel v Rimu. Rimski kronist je leta 354 zabeležil, da je njegov grob ob Apijski cesti in da je nad njim zidana lepa cerkev. Odkopali so njegov grob, ki s svojo preprosto obliko potrjuje domnevo, da je bil mučen okoli leta 250 (morda tudi kasneje).

Legenda, ki je bila napisana kmalu po letu 400, ve povedati, da je bil Sebastijan stotnik cesarske telesne straže in pogumen Kristusov vojak. Ko je cesar Maksimijan (Dioklecijanov sovladar) zvedel, da je kristjan, ga je obsodil na smrt. Afriškim lokostrelcem je ukazal, naj Sebastijana gosto obstrele s puščicami, vendar ne v glavo ali v srce, ker je hotel, da umre počasne smrti. Ko je mučenec omahnil, so vojaki mislili, da je mrtev, in so odšli. Pobožna vdova Irena ga je napol mrtvega odnesla v svojo hišo in mu stregla, dokler ni okreval. Ko se je spet prikazal pred cesarjem, ga je ta dal s koli pobiti.

Sv. Boštjana so začeli zelo zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (ki človeka zadene kakor skrivaj izprožena puščica). Za zavetnika so si ga izbrali vojaki, lovci, livarji, kamnoseki, vrtnarji. Upodabljajo ga prebodenega s puščicami.

Boštjan je pri nas zelo pogosto ime, medtem ko je Sebast(i)ja nov na Slovenskem bolj malo. Prav tako redko slišimo ime Fabijan ali (na Primorskem) Fabio (Fabjo), kakor tudi Fabijana.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh