Vincencij (umrl 304)

God: 22. januar

V šestem poglavju Apostolskih del beremo, kako so apostoli vernikom v Jeruzalemu predlagali, naj izberejo sedem uglednih mož, ki bi sprejeli službo strežbe pri mizi. Med to sedmerico strežnikov ali po grško diakonov je izstopal sv. Štefan, prvi mučenec za Kristusa. Drugi slavni diakon je bil sv. Lovrenc, ki je umrl mučeniške smrti v Rimu leta 258. Tretji diakon, ki je svojega Gospoda proslavil z junaškim pričevanjem, je današnji godovnjak, sv. Vincencij iz španskega mesta Zaragoza. Mučeništvo je pretrpel leta 304 pod cesarjem Dioklecijanom.

Vincencij

Vincencij je izšel iz ugledne družine. Njegov oče je imel čast konzula in je bil zaveden kristjan, zato je Vincencija že v rani mladosti izročil v vzgojo škofu Valeriju v Cezaroavgusti, sedanji Zaragozi. Ob tem svetniškem škofu se je deček naučil bogoljubnosti in se izobrazil. Ko je odrastel, ga je škof Valerij posvetil v diakona. Škof je imel govorno napako, zato je Vincencij namesto njega oznanjal božjo besedo, po poročilih z enako močjo kot nekoč diakon Štefan. V njegovem imenu je govoril tudi s cesarskim namestnikom Dacijanom, surovim in krutim človekom, ki je ob izbruhu Dioklecijanovega preganjanja kristjanov leta 204 dal zgrabiti škofa Valerija in njegovega diakona Vincencija. Vlekel ju je s sabo v Valencijo, kjer jima je sodil.

Ko se jima je prilizoval in ju nagovarjal, naj darujeta bogovom, in ko jima je nato grozil z najhujšimi mukami, ker se za njegove vabljive besede nista zmenila, je Vincencij prosil škofa, če sme sodniku odgovoriti. Škof mu je rekel, naj govori. Mladi diakon je s sijajno zgovornostjo izpričal škofovo in svojo neomajno vero v Kristusa. Dacijan je od jeze skoraj ponorel. Za škofa, ki ni nič govoril, je imel le kratko sodbo: »Proč s tem škofom! V pregnanstvo z njim!« Škofa Valerija so tirali v Galijo, kjer Konstancij, oče cesarja Konstantina, kristjanov ni preganjal. Valerij je umrl že v miru leta 315; Cerkev ga časti kot svetnika in obhaja njegov spomin 28. januarja.

Razjarjeni cesarski namestnik je zoper Vincencija kar škripal: »Tega upornika, ki se je drznil nas javno sramotiti, mučite na najhujše načine. Na natezalnice s tem vročekrvnim hujskačem!« Rablji so njegov ukaz ubogali in ga kruto mučili. Po strašnih mučenjih so Vincencija vsega razmesarjenega vrgli v temnico globoko pod zemljo. Tu je Kristus že pripravil plačilo svojem zvestemu služabniku in ga poklical k sebi 22. januarja leta 304. Dacijan se je hotel znašati še nad mrtvim truplom. Najprej ga je ukazal vreči na polje, da bi ga požrle zveri in roparske ptice, ki pa se ga niso dotaknile, zato ga je ukazal potopiti v morsko globino. Pa tudi morje ga ni sprejelo, temveč ga je vrglo na obalo. Ko je krščanstvo dobilo svobodo, so Vincencijevo telo z vsemi častmi pokopali v cerkvi.

Sv. Vincencij je deželni patron Portugalske. Zelo češčen je v Franciji. Za zavetnika so si ga izbrale bolnišnice, opekarne in lončarske delavnice (zaradi razbeljenih črepinj, na katere so ga vsega razmesarjenega položili). Na Slovenskem je v visokih časteh predvsem v vinorodnih krajih - morda zaradi svojega imena, ki ga je ljudstvo docela napačno izvajalo iz »vina«.

Danes godujejo mnogi od tistih (svetih Vincencijev je namreč več), ki jim je ime Vincenc, Vincencij, Vincencija, Vinko, Vinka, Cene, Cencek. Ime izhaja iz latinske besede »vincens« in pomeni »zmagujoč«.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh