Ildefonz (ok. 607 - 667)

God: 23. januar

Vizigoti ali Zahodni Goti so v 5. stoletju vdrli v Španijo in ustanovili državo, katere prestolnica je bil Toledo. Proti koncu 6. stol. so se odpovedali arijanski zmoti in se oklenili čistega Kristusovega nauka ter se s starimi španskimi prebivalci združili v nov španski narod. Največ zaslug za to, da je vera med Španci postala pravi kvas vse miselnosti, imajo trije svetniški redovniki in škofje. Najstarejši med njimi je Leander, ki je dal pobudo za spreobrnjenje Vizigotov in jih nato modro vodil kot nadškof v Sevilli (+ 601), na tem nadškofijskem sedežu ga je nasledil njegov brat Izidor, ki ga častimo kot cerkvenega očeta (+ 636), tretji pa je Ildefonz, nadškof v državni prestolnici Toledu.

Ildefonz El Greco

Rodil se je okoli leta 607 v velikaški družini Vizigotov, ki pa je bila že ponosna na svojo novo špansko narodnost ter polna gorečnosti, ki je lastna spreobrnjencem. Ildefonza so starši namenili za državno službo, on pa se je bolj ogreval za redovniški poklic, ker je imel živ zgled: strica Evgenija, vzornega redovnika. Ni mogel premagati odpora pri domačih, zato je od doma kar zbežal. Ko je prišel v samostan, je bil zaradi svoje vestnosti in pobožnosti vsem za vzor. Ljubezen do Boga in Marije je kar žarela iz njega.

Kmalu so ga redovniki izbrali za opata, škofje so ga prosili, naj prihaja na sinode, na katerih so se zbirali v Toledu vsako leto. Njegovi pobudi pripisujejo uvedbo novega praznika na dan 18. decembra z naslovom Marijino veselo pričakovanje. Prvič so ga obhajali leta 657 in verjetno je Ildefonz sam sestavil besedilo za praznično mašo. Koliko je bilo v Ildefonzu vsestranskih zmožnosti, kako trden je bil njegov značaj in kako bister njegov razum, se je pokazalo, ko so ga po smrti strica sv. Evgenija izvolili za nadškofa v Toledu. Nadškofijo je vodil deset let in ves čas je imel veliko težav zaradi kralja Recesvinta. Ta ga je najprej skoraj prisilil, da je sprejel izvolitev, potem pa mu je prepovedal sklicevati sinode. Najbolj je svetniškega škofa bolelo kraljevo posvetnjaško in pohujšljivo življenje. Nadškof Ildefonz je storil vse, da bi ljudi zavaroval pred slabimi zgledi kralja in velikašev. Spodbujal jih je k resnemu krščanskemu življenju najprej z zgledom pa tudi z govori in s spisi. Pisal je o velikih možeh tedanje Cerkve, o temeljnih verskih resnicah, najprisrčneje pa o Mariji. Umrl je leta 667.

Iz njegovega življenja se je ohranila ljubka pripoved. Sv. Ildefonz je z velikim veseljem obhajal praznik Marijinega veselega pričakovanja 18. decembra. V zadnjih letih svojega življenja je nadškof v procesiji stopil v stolnico 17. decembra zvečer, da pred praznikom z duhovniki opravi slovesne jutranjice. Stolnico je napolnila nebeška svetloba, na škofovem sedežu pa so zagledali Marijo, obdano z angeli in svetniki. Marija je ljubeznivo povabila Ildefonza, naj se približa. Ko se je sklonil pred njo, je pohvalila njegovo zvesto službo in mu na ramena nadela nov plašč, ki naj ga nosi naslednjega dne ob njenem prazniku. Ta prizor je naslikalo več slavnih slikarjev (Rubens, Velasquez). Ildefonza najpogosteje upodabljajo s knjigo v roki in ob pisanju, ko mu narekuje Marija.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh