Anton Marija Claret (1807-1870)

24.oktober

Kar me je najbolj ganilo in spodbujalo, je bilo branje Svetega pisma, ki sem ga zmerom ljubil. Nekatera mesta so napravila name tako močan vtis, da se mi je zdelo, kot da mi je neznani glas hkrati govoril na uho vse tisto, kar sem ravno bral.« V tej ljubezni do božje besede je treba iskati začetke svetniške poti moža, ki se ga danes spominja Cerkev.

Anton Maria ClaretAnton Marija Claret je bil največja osebnost Cerkve v Španiji v 19. stoletju. Rodil se je 23. decembra leta 1807 v mestecu Sallento v španski pokrajini Kataloniji kot peti izmed enajstih otrok staršev, ki so imeli tkalsko obrt. Skupaj z drugimi brati in sestrami je moral pomagati v očetovem podjetju, kjer se je tako izkazal, da so mu ponudili mesto tehničnega ravnatelja v velikem tkalskem podjetju, ki pa ga je odklonil, kajti sklenil je, da bo študiral bogoslovje.

Ko mu je bilo osemindvajset let, je bil posvečen v duhovnika. Nekaj časa je deloval v domačem kraju. Takrat je bilo v Španiji duhovnikov dovolj, zato je šel v Rim in se dal na razpolago Kongregaciji za širjenje vere kot misijonar. Vstopil je k jezuitom, ki pa So mu zaradi bolezni svetovali, naj se vrne v Španijo. Začel je hoditi okoli kot misijonski pridigar, veliko je spovedoval; njegovo delovanje je Bog potrjeval z izrednimi dogodki. Izkazal se je tudi kot uspešen pisatelj. Ustanovil je versko književno družbo, ki je razširila milijone knjig med ljudstvom. Med njimi so bila številna njegova dela. Katalonijo je spet pokristjanil, podobne sadove je žel tudi na Kanarskih otokih, kamor ga je poslal njegov škof, ker Anton v Španiji ni bil več varen svojega življenja. Ko se je čez leto dni vrnil v Španijo, je v mestu Vigo ustanovil semenišče za misijonsko družbo Sinov brezmadežnega Srca Marijinega. Ta družba naj bi po vsem svetu vršila podobno apostolsko poslanstvo, kot ga je opravljal on.

Ko je mislil, da se bo lahko posvetil tej svoji redovni ustanovi, je prišlo iz Rima njegovo imenovanje za nadškofa v mestu Santiago de Cuba, ki je bilo že štirinajst let brez pastirja. V svoje škofovsko mesto je prišel februarja 1851 in se takoj lotil zdravljenja zares bednega verskega in moralnega stanja. Predvsem si je prizadeval vzgojiti dobre duhovnike. Tudi tam si je zaradi svoje premočrtnosti in zavzetosti za resnico in pravico nakopal številne sovražnike, zlasti med bogataši. Hoteli so ga celo spraviti s poti. Ko jim to ni uspelo, so ga na najbolj prostaške načine obrekovali. Sredi teh gonj je marca 1857 dobil pismo kraljice Izabele II., naj nemudoma pride v Madrid, da bo njen duhovni voditelj in vzgojitelj njene hčerke. Papež Pij IX. mu je dovolil, vendar je Anton Marija Claret vodil nadškofijo na Kubi še tri leta, dokler niso imenovali naslednika.

Zadnjih deset let svojega življenja je bil Anton Marija Claret v službi na španskem dvoru. Ves čas se je popolnoma vzdržal vmešavanja v politiko. Skrbel je predvsem za to, da so bili za škofe imenovani duhovniki, ki so se odlikovali v krepostih, vnemi in znanju. V tem času je s posebno ljubeznijo skrbel tudi za svoj red, misijonsko družbo Sinov brezmadežnega Srca Marijinega, ki se po njem imenujejo klaretinci. Ko je leta 1868 v Španiji izbruhnila revolucija, je s kraljevo družino zbežal v Francijo. Na smrt bolan se je moral zateči v cistercijanski samostan Fontfroide, kjer je 24. oktobra 1870 sklenil svoje bogato življenje. Papež Pij XII. ga je leta 1950 razglasil za svetnika.

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh