Marcel (umrl 298)

30. oktober

Življenjska zgodba današnjega godovnjaka sv. Marcela, stotnika rimske vojske, potrjuje staro resnico, da tirani vseh časov človeške zgodovine hočejo imeti trdno oporo vojaštva, kajti laž se more obdržati na površju le s silo. Vojaki morajo misliti in delati tako, kakor hoče vladar. Za tistega, ki se temu pravilu ne podreja, v njihovih vrstah ni prostora.

MarcelMarcel po vsej verjetnosti v vojaško službo ni vstopil iz lastnega nagiba, temveč je postal vojak in častnik rimske vojske po sili razmer. Ker je bil kristjan, ga je to spravilo v hude težave. Kot vojak se je namreč moral udeleževati raznih poganskih verskih prireditev in priseči pri žrtveniku rimskih bogov. Dokler je pristojni poveljnik lahko zatisnil eno oko, si je krščanski častnik Marcel pomagal s tem, da se kljub predpisom ni udeležil poganskega daritvenega obreda. Mnogi krščanski častniki so se tej obveznosti izognili tako, da so namesto sebe poslali nekoga, ki so ga plačali, da je zanje opravil to daritev. To je nekako šlo, dokler ni cesar Dioklecijan v nekem razglasu jasno izjavil, kaj misli o tujih verah, med katere je v prvi vrsti sodilo krščanstvo: zločin je, dvomiti o tem, kar je od nekdaj priznano – torej o državni (poganski) veri.

21. julija 298 so se morali rimski častniki v današnjem Tangerju v Maroku, kakor povsod v rimski državi, udeležiti praznovanja v čast cesarjem Dioklecijanu, Maksimijanu, Konstanciju in Galeriju. To praznovanje je bilo v resnici verska slovesnost v počastitev pobožanstvenim cesarjem, ki so od svojih podložnikov zahtevali, da jih po božje časte.

Po tem razglasu so posebno v vojski strogo gledali, da se poganska verska izročila natančno izpolnjujejo. Krščanski častniki so imeli na izbiro le odpad od vere ali izstop iz službe. Razumljivo je, da je bil Marcel ta dan neizogibno postavljen pred vprašanje vesti, kako naj kot kristjan ravna v tem položaju. Ni se hotel udeležiti slovesnosti, ki so pomenile le malikovanje cesarjev in daritev poganskim bogovom, in to je svojemu predstojniku odkrito povedal. Ta se za vse to sprva niti ni dosti zmenil. Kmalu pa je spoznal, da Marcel misli resno. Teden dni kasneje, pri zaključni slovesnosti in pojedini, se je namreč Marcel javno odpovedal svojemu dosedanjemu gospodu cesarju, zastavi in službi.

Pred praporom svoje legije (čete) je vrgel od sebe vojaški pas, stotniško paličico in meč ter na ves glas povedal: »Jaz sem vojak Jezusa Kristusa, večnega Kralja. Odslej ne bom več služil vašim cesarjem.« Navzoči vojaki in častniki so onemeli nad takim vedenjem. Legijski poveljnik ga je dal vreči v ječo, po končani slovesnosti pa je ukazal, naj stotnika Marcela privedejo predenj. Junaško pričevanje stotnika Marcela je ohranjeno v spisu Martyres Christi (Kristusovi pričevalci). Poročilo se končuje z ugotovitvijo, da je bil stotnik Marcel obsojen, da se z mečem usmrti. Ko so ga gnali v smrt, je tistemu, ki ga je obsodil, rekel: »Agrikolan, Bog te blagoslovi!« Te besede so bile zahvala za skrajšano pot h Kristusu.

Ime Marcel, ki izhaja iz latinskega imena Marcellus, kar je manjšalnica imena Marcus (Marko), je pri nas zelo redko, enako velja za žensko obliko Marcela.

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh