Teodor (Božidar) (umrl ok.306)

9.november

Sv. Teodor iz Euhaite v Mali Aziji je bil grški svetnik in vojak – kakor sv. Jurij in sv. Demetrij. Upodabljajo ga kot rimskega vojaka ali častnika s ščitom in kopjem, zažigajočega s plamenico poganski tempelj; včasih ga upodabljajo podobno kot svetega Jurija, kako prebada zmaja. Teodor je bil navaden vojak v vojski cesarja Maksimijana, ki je bila nastanjena v severovzhodnem delu Male Azije. Mučeniško smrt naj bi pretrpel okoli leta 306.

Teodor BozidarLegendarno poročilo o njegovem trpljenju, ki ga je bil zapisal sv. Gregor Nacianški nekaj desetletij pozneje, ve povedati, da je bil Teodor vojak rimske vojske. S svojo legijo je prišel v mesto Amasia v Mali Aziji, kjer je imela svoje prezimovališče. To je bilo v času, ko je bil Maksimijan sovladar v rimski državi in je razglasil nove odloke zoper kristjane. Splošno znano je bilo, da je Teodor kristjan in višji poveljniki so ga poklicali na zagovor. Ukazali so mu, da mora darovati bogovom. »Ne poznam nobenih bogov,« je odvrnil vojak Teodor, »poznam samo demone, ki jih vi častite. Moj Bog je Kristus, edini božji Sin. Zanj sem pripravljen pretrpeti vse muke tega sveta.« Dali so mu tri dni časa, da se premisli in daruje rimskim bogovom. Ponoči pa je Teodor vzel bakljo in zažgal tempelj Kibele, boginje rodovitnosti, katere praznik so obhajali z razuzdanim veseljačenjem. Zgrabili so ga in ga vrgli v ječo. Ko je po strašnem mučenju napol mrtev ležal v temni, smrdljivi ječi, se mu je v blesteči svetlobi prikazal Kristus in ga vneto spodbujal k srčnosti. Spremljal ga je zbor mož v belih oblačilih s palmami v rokah, ki so peli psalme, in ohrabrjeni jetnik se jim je pridružil. Ko so stražarji slišali petje, so se v strahu razbežali. Naslednji dan so pogumnega pričevalca živega sežgali na grmadi.

Teodorja so šteli kot 'velikega mučenca' med najbolj sloveče in najbolj češčene svetnike starega sveta. Od 9. stoletja dalje se obhaja njegov god tudi na Zahodu. Mesto Euhaita, kjer je bil njegov grob, je bilo eno najbolj obiskanih božjepotnih mest krščanskega Vzhoda. Že v 5. stoletju se je preimenovalo v Theodoropolis (Teodorjevo mesto). Pozneje so – verjetno križarji – prenesli njegove relikvije v Benetke, kjer je bil pred sv. Markom mestni patron. Za svojega zavetnika so si ga izbrala še mesta Ferrara, Zaragoza, Savoja in Montserrat. Njegovo življenje in smrt sta upodobljena na enem od slovitih oken katedrale v Chartresu.

V bogoslužnem koledarju je danes praznik posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki velja za prvotno in pravo papeževo stolnico. Papeži so vse do začetka 14. stoletja, ko so se za nekaj desetletij naselili v francoskem mestu Avignon, bivali ob lateranski baziliki, v Vatikanu so se naselili šele po vrnitvi iz Avignona leta 1376. Lateranska bazilika, ki jo je dal zgraditi cesar Konstantin, je že od nekdaj veljala za najimenitnejšo vseh cerkva v Rimu.

Ime Teodorje bilo pri kristjanih zelo priljubljeno, saj po svojem pomenu nakazuje, od koga izvira človeško življenje. Ime namreč izhaja iz grških besed Theos (Bog), in doron (dar). Po slovensko torej Teodorju pravimo Božidar; pri Angležih je skrajšana oblika imena Teodor, Ted, Rusi pravi jo Teodoru tudi Feodor ali Fjodor, skrajšano Fedja. Ženska oblika je Teodora ali v prevodu Božidara, skrajšano Boža.

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh