Cecilija (umrla ok.225)

22.november

Nedeljskega in prazničnega bogoslužja si kar ne moremo predstavljati brez petja in spremljave orgel ali vsaj harmonija. Že Judje so pri svojem družinskem in občestvenem bogoslužju slavili Boga s petjem psalmov in hvalnic in to navado so od njih prevzeli prvi kristjani. V zgodovini Cerkve sta se petje in glasba vedno bolj razvijala. Drugi vatikanski cerkveni zbor je v svoji Konstituciji o svetem bogoslužju izjavil: »Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja.«

CecilijaV 15. stoletju so kot zaščitnico cerkvene glasbe začeli častiti sv. Cecilijo, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Zato danes, na njen god, praznujejo cerkveni pevci in vsi, ki z glasbo bogatijo naše bogoslužje. Razen pevcev in glasbenikov so si jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel in umetniki jo pogosto upodabljajo ob orglah. Take podobe krasijo zlasti pevske kore po naših cerkvah.

Cecilija, rimska mučenka, je ena najznačilnejših likov prvih krščanskih stoletij. O njenem življenju in mučeniški smrti govori pasijon iz 5. stoletja, ki pa se po sodbi novejših raziskovalcev naslanja na trdne zgodovinske temelje. Ta mučenka zanesljivo ni legendarna oseba, kajti leta 1854 so v Kalistovih katakombah v Rimu našli njen grob poleg kripte papežev; ta najdba se ujema z navedbo pasijona, da je papež sv. Urban I., ki je Cerkev vodil v letih 222–230, dal Cecilijine posmrtne ostanke pokopati med škofi, spoznavalci in mučenci rimske Cerkve.

Omenjeni pasijon opisuje Cecilijo kot čisto devico, zaročeno s poganom Valerijanom. V poročni noči mu je Cecilija razodela, da božji angel čuva njeno deviško čistost. Soproga je prosila, naj sprejme vero v edinega Boga in se da krstiti, potem bo tudi on mogel videti angela, ki bo tudi njegov varuh. Valerijan je njeno naročilo izpolnil: šel je na Apijsko cesto in našel med grobovi skritega svetega starca papeža Urbana. Ta ga je poučil v veri in ga krstil. Ko se je Valerijan vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je za krščanstvo pridobil tudi svojega brata Tiburcija. Brata sta se ponudila, da bosta pokopala mučence, ki jih je bil dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana, prišla sta v ječo in prefekt ju je obsodil na smrt z obglavljenjem. Iz pohlepa po njunem imetju je dal zapreti še Cecilijo ter jo obsodil na smrt: sežgana naj bi bila v lastni hiši in sicer v peči za ogrevanje kopeli. Toda iz peči je prišla nepoškodovana, nato je prefekt ukazal, naj jo obglavijo. Rabelj jo je trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni in v tem času razdelila svoje imetje. Papeža Urbana je prosila, naj njeno hišo posveti v cerkev.

Ime Cecilija, ki izvira iz znanega rimskega rodovnega imena Caecilius, je pri nas že dolgo znano, vendar pa ne posebej razširjeno. Druge oblike so: Cilka, Cila, Cilika – zadnji dve bolj na Štajerskem in v Prekmurju.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh